V Laščah kot po navadi nič bistveno novega. Zdaj že veste, ali je prva tradicionalna Pizziada Lasis, ta festival kreativne peke pic, uspel ali ne. Oziroma ali je vreme sodelovalo. Organizatorjem truda nikakor ne gre oporekati; sestankovali so bolj pogosto in bolj dolgo v noč kot pa nekoč Centralni komite zveze komunistov. Zdaj že veste tudi to, kako se je na Trubarjevem vročem stolu odrezal Jan Plestenjak. Zame je bil to eden redkih dni, ko sem Trubarjevo domačijo oziroma tamkajšnjo krčmo obšel v velikem loku.
Pizziada, Plestenjak, zdaj pa še Planica. Kdor ne skače, ni Sloven'c. Dajte jim kruha in iger. Dajte jim vina, piva in skokov. Svet je sicer na neki avtocesti za pekel, a dokler imamo Prevce, Pogačarja in Dončića je vse lažje. In zadnji vikend v marcu znova sledi športni praznik, ki sicer bolj spominja na neko vseslovensko vrtno gasilsko veselico. Mati vseh gasilskih veselic.
Nek občinski gostinec bo po lanskem padcu v skladu s tistim pregovorom o oslu in ledu tokrat bojda izpustil romanje v dolino pod Poncami, pride pa padli kolesarski šampion Lance Armstrong. Da, taisti, čisto pravi Lance. Ne, ne bo skakal, ne bo šel po nasprotni poti v primerjavi s Primožem Rogličem. Ne bo s kolesa presedlal na skakalne smuči, ampak bo na nekem dogodku, v zameno za seveda zelo spodoben honorar, govoril, kaj se je naučil iz svojih napak. Utegne biti zelo dolgo predavanje in udeležili bi se ga lahko tudi norveški skakalci.
Kaj ima Lance za povedati, me že dolgo ne zanima več. Sem pa zadnjič sedel z neko jugoslovansko športno legendo. S Slobodanom Živojinovićem. Naj mi Nikola Pilić in Željko Franulović ne zamerita, a najbrž je bil celo prva teniška zvezda v bivši Jugi. Danes je znan tudi oziroma predvsem kot mož Lepe Brene, takrat, sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, pa je bil na hribovitem Balkanu skoraj takšna zvezda kot filmski igralec Velimir Živojinović. Bata, ki je skupaj z Borisom Dvornikom pobil več Švabov kot celotna Prva proletarska brigada in Cankarjev bataljon skupaj.
Temperamentni Boba je po drugi strani serijsko lomil loparje. In srca. Preden je s Fahreto Jahić stopil pred oltar, je bil prototip plejboja. Najbrž je imel kar precej zarez na svojem loparju; med drugim so ga povezovali s princeso Diano. Mi je dejal, da ni vse res, kar se je pisalo, da pa ga je Lady Di v družbi Fergie res prišla gledat, ko je igral v Wimbledonu.
Princese Diane že dolgo ni več med nami, da bi povedala svojo plat zgodbe. Kot tudi ne tistega edinega drevesa na sončni strani Trešnice, na katerega je moj dober prijatelj nekoč v neki mešanici navala jeze in želje, da posnema Živojinovića, zalučal leseni lopar. Tam je zdaj že dolgo vrtec in … »Sad igraju se neki novi klinci,« če si sposodim besede Đorđeta Balaševića.
Nam pa so ostali spomini, kako smo nogometne gole vlekli na sredo šolskega igrišča in potem med njimi napeli tisto precej dotrajano mrežo, da smo lahko z lesenimi loparji udrihali po tako oguljeni žogici, da tudi pes ne bi več stekel za njo. Pri tem smo sanjarili, da bomo imeli nekoč servis kot Boba in žensko kot Brena. Sanje se nam niso docela uresničile, smo pa danes nekateri vsaj videti kot Boba. Z nekaj deset kilogrami in nekaj sivimi lasmi (pre)več ter bolečinami v križu.
Boba je še vedno zelo zgovoren, le o ugrabitvi sina tudi četrt stoletja kasneje (še) ne želi govoriti. Precej redkobeseden je bil tudi, ko je beseda nanesla na proteste v njegovi rodni Srbiji. Kdo ve, morda se boji, da se bo nekoč izkazalo, da je bil na napačni strani zgodovine. Protesti, demonstracije, revolucija, imenujte kakor hočete, Vučić in njegovi Ćaciji se (še) ne dajo. Vučić dobro ve, da ima vsaka revolucija strašnega sovražnika. Čas. »Revolucija je kot velika ljubezen. Na začetku je boginja. Sveti namen. Toda vsaka ljubezen ima strašnega sovražnika: čas. Vidimo jo takšno, kot je. Revolucija ni boginja, ampak k*rba. Nikoli ni bila čista, nikoli sveta, nikoli popolna. In pobegnemo, najdemo drugo ljubimko, drug vzrok. Hitre, umazane zadeve. Poželenje, a brez ljubezni. Strast, a brez sočutja. A brez ljubezni, brez vzroka smo nič! Ostajamo, ker verjamemo. Odhajamo, ker smo razočarani. Vrnemo se, ker smo izgubljeni. Umremo, ker smo predani,« je v Profesionalcih, dobrem filmu iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, revolucijo sijajno opisal Jack Palance alias Jesus Raza.
