Ljubiteljski raziskovalec preteklosti Leopold Sever me je pred leti opozoril na kamniti skulpturi moškega in ženske, ki sta vzidani v steno škocjanske cerkve. Imenoval ju je Adam in Eva. Roke imata položene na prsi in ne sklenjene v molitvi; poleg njiju je vzidan še »škocjanski« grb s tremi krogi.
Na začetku 20. stoletja so kamne vzidali v zunanjo steno takrat nove cerkve v Škocjanu. Figuri moškega in ženske sta prvotno služili kot podpornika v cerkvi na Železnici; kamniti konzoli sta podpirali rebra in s tem strop. Da sta se ohranili, ima največ zaslug tedanji škocjanski župnik Janez Jereb (1873-1937). V župnijski kroniki je zapisal, da je imela podružnica na Železnici »do leta 1867 ali 62 / …/ lep gotiški obok nad velikim oltarjem – pa gospodu Čibašku se ni dopadel – dal ga je podreti, dasiravno je bil še prav trden – in nadomestiti s prav neokusnim zidanjem.« Prvi dve od štirih odstranjenih kamnitih figur je dal potem župnik Čibašek vzidati v nizko obzidje, ki obdaja cerkev na Železnici, preostali dve pa je župnik Jereb precej kasneje prepeljal v Škocjan in jih dal leta 1910 vzidati v zunanjo fasado škocjanske cerkve. Zaradi vremenskih neprilik sta kamnita pomnika na Železnici danes v precej slabšem stanju kot leta 2005, ko so nastale sosednje fotografije. Konzoli v Škocjanu pa sta prav lepo ohranjeni.
Od kod pa je na steno prišel kamen s tremi krogi? V letu 1907 so ga našli pod stopnicami velikega oltarja v stari škocjanski cerkvi; prvotno naj bi služil kot gotski sklepnik na cerkvenem stropu še starejše cerkve. Ob njegovih robovih namreč opazimo ostanke štirih reber, med katere je bil vpet. Župnik Jereb ga je v poskus rekonstrukcije starejše cerkve narisal na strop prezbiterija; na njegovi risbi v kroniki pa ga obdaja šest reber. Enak grb s tremi krogi najdemo tudi na poslikanem stropu protestantske kapele na gradu Turjak, le da je tam obarvan: krogi so beli, podlaga grba pa je temno rdeča. V zgornjem delu grba sta dva, v spodnjem pa en krog oziroma obroč. Če bi bil turjaški, na njem ne bi manjkala prepoznavna podoba tura.
Le komu je potem pripadal ta grb, da ga najdemo tako na turjaškem gradu kot na pomembnem delu v cerkvi v Škocjanu, kamor so Turjaški (Auerspergi) ves čas nastavljali svoje duhovnike in sprva tja tudi pokopavali svoje umrle? Mija Oter Gorenčič v prvi knjigi Grad Turjak (ZRC SAZU, 2020) ugotavlja, da je grb s tremi krogi povsem enak grbu Kozjaških. Za grad Kozjak smo gotovo slišali vsaj takrat, ko smo za obvezno domače branje brali Jurčičevega Jurija Kozjaka. Danes je grad Kozjak v razvalinah; stal je v bližini Dobrniča na Dolenjskem.
Omenjena umetnostna zgodovinarka v knjigi navaja tudi precej povezav med Turjaškimi in Kozjaškimi; skupaj so navedeni v številnih listinah. V eni od njih, iz leta 1382, je Alhajda, sestra Rutliba s Kozjaka in žena Eberharda Podlogarja, turjaškim bratom Juriju I., Viljemu I. in Herbartu VI. za 160 pfenigov beneških soldov prodala vas Veliki Ločnik s pripadajočo desetino.
Je pa avtorica med opombe umestila tudi zapis iz knjige Leopolda Severja Pokrajine in ljudje, kjer Sever razlaga pomen simbola in zapiše, da so »kamnito skulpturo s tremi krogi /…/ skopali pri gradbenih delih za novo cerkev v Škocjanu leta 1907,« ter nadaljuje: »Možno je, da trikrožje simbolično predstavlja trioblično vodno božanstvo Trimužje iz davnega naravoverja. /…/ V srednjem veku so starodavno versko znamenje prenesli v grb škocjanske prafare.«
Tudi g. Sever bi bil verjetno ponosen omembe v tako eminentni knjigi, saj je imel pri svojem raziskovanju s strokovnjaki več slabih kot dobrih izkušenj. »Veš,« je komentiral, »včasih se mi zdi, kot da jim v času izobraževanja nataknejo plašnice na glavo in potem ne upajo pogledati ne levo, ne desno.« Pomen simbola treh krogov mi je prav po učiteljsko nazorno opisal: »Predstavljaj si, kaj se zgodi z vodo, če vanjo vržemo kamen. Enako krožno valovanje so lahko opazovali že naši predniki – in tako oblikovali tudi simbol za vodno božanstvo Trimužje. Ime je izpeljano iz besed muževen, moča in drugimi starimi izrazi za vodo, število tri pa je povezano s tremi agregatnimi stanji vode – tekočim, trdnim in plinastim.«
Cerkve Sv. Kancijana so ljudje praviloma postavljali ob vodah, po svetniku pa je ime dobil kraj – Škocjan. Tudi nedaleč od cerkve v Škocjanu pri Turjaku najdemo potok, ki ima sporočilno ime – Zdravšček. To je »škocjanski« Zdravšček; pod Ahcem najdemo še enega, ki je »ločniški« in spada pod Mali
Ločnik. O zdravilni vodi Zdravščka mi je poleg Leopolda Severja pripovedoval tudi Jožef Marolt iz Škocjana. Svoje ugotovitve sta vestno beležila v knjigah, ki jih z njunimi posvetili hvaležno hranim še danes, ko sta oba gospoda že pokojna. Tako je Jožef Marolt v svoji knjigi Janez Jereb – Vrli Janez iz Škocjana zapisal, da vode tu nekdaj »ni manjkalo, ob zakrasovanju pa so poniknile in preusmerile površinski tok. Med ljudstvom se je ohranila pripovedka o velikem jezeru, ki je poplavljalo te kraje. /…/ Dandanes se po nižjih predelih vije več manjših potokov. /…/ Ljudje so ob hudi bolezni pošiljali bližnje po vodo v izbrane izvire, ki so jih običajno imenovali zdravščki. /…/ V Škocjanu so še vidni sledovi treh nekdanjih bajerjev, ki naj bi v poganskih časih uporabljali za obredno očiščevanje, kasneje pa so v njih vse do leta 1840 gojili ribe in rake.« G. Sever mi je na enem od terenskih ogledov tudi pokazal, kje so škocjanski bajerji bili. »Trije so bili, še danes se pozna, kje so jih imeli. Bajerje so uporabljali tudi za gojenje rib; vode je bilo izgleda dovolj, da je lahko poganjala celo vodno kolo pri škocjanskem župnijskem mlinu, kar je vidno tudi na Valvasorjevi upodobitvi.«
Z veliko mero potrpežljivosti in pogovorov je Leopoldu uspelo dobiti potrditev od domačinov, da so se ljudje tudi k škocjanskim bajerjem ob spomladanski polni luni hodili obredno umivat, kar se je dogajalo tudi po drugih koncih Dolenjske. V eni od svojih knjig je g. Sever zabeležil pričevanje Joškovčevega očeta iz sosednje Spodnje Drage (občina Ivančna Gorica), ki je podobne častilce vode na začetku 20. stoletja v domačem kraju celo sam opazoval. »Prihajali so zlasti spomladi, ob polni luni, se mazali z blatom, spirali z vodo in vodo natakali v prinesene posode. Čudilo me je to, da so prineseno staro obleko razobesili po grmovju in okoli potoka in nato tiho odšli. Pred vaščani se niso radi kazali. Prihajali pa so iz Suhe krajine, iz okolice Dobrniča in okolice Trebnjega, peš ali z vozovi.« Izprašal je še enega od starejših mož iz vasi Studenec, ki mu je povedal, da so domačini Spodnje Drage za zdravilnost svoje vode sicer vedeli, a omenjenih obredov v tistem času tam niso izvajali.
Škocjanskih bajerjev danes ni več; še vedno pa so na zemljevidu označeni kot vodni vir. Ko sem nedolgo po terenskem obisku Zdravščka in prostora nekdanjih bajerjev tja odpeljala tudi radovednega znanca s Primorske, je precej dolgo in povsem mirno stal sredi cvetočega travnika, sama pa sem pregledovala, ali se med rastlinami na travniku skriva kaj zanimivega. Presenetilo me je, ko se je na travniku zabliskalo, in to sredi povsem sončnega dne. Malce v zadregi sem ga vseeno vprašala, ali je tudi on to opazil, pa je preprosto odvrnil, da mu je uspelo vzpostaviti stik. Šele precej kasneje sem razumela, da je bilo to najbrž moje prvo srečanje s šamanskimi veščinami.
Ravno med pisanjem tega prispevka mi je pod roke prišel posnetek zanimive radijske oddaje RTV SLO o Starovercih v podkastu Sledi časa. Andrej Pleterski je prepričan, da je staroverstvo obstajalo kot vzporedni svet vse do konca 20., mogoče celo 21. stoletja, ne le na Primorskem, ampak tudi po ostalih delih Slovenije. Staroverci so bili ljudje, ki so »živeli po starem«, ki so živeli starosvetno; živeli so od sadov zemlje in so bili zato dosti bolj odgovorni do narave, kot smo danes. Tudi vode, še zlasti vodni izviri, so bili za njih sveti. Ob postavljanju prvih krščanskih cerkva so ljudje praviloma izbirali »svete prostore«, ki so jih njihovi predniki prepoznavali v še starejših obdobjih, se tam zbirali, častili naravo in njene nerazložljive moči ter opravljali svoje obrede. Zakaj so ljudje opravljali obrede? Ker so čutili, da jim to pomaga in da jih zdravi. Ali veliko število cerkva in kapelic po našem podeželju govori tudi o velikem številu tovrstnih svetih prostorov? Množica starih znanj, ki nam jih na podeželju uspeva ohranjati, prav gotovo dokazuje, da ima tudi naš prostor zelo močne in stare korenine, le pozabili smo nanje.
Viri: Grad Turjak (Založba ZRC, Ljubljana, 2020).
Marolt, J.: Janez Jereb – Vrli Janez iz Škocjana (Kulturno društvo, Škocjan, 2004).
Sever, L.: Iskal sem prednamce (samozal., Turjak, 2003).
Risbe: Janez Jereb
