Če na tedenskih čajankah v Robu kdo ni želel pokusiti sladice, ki je bila na mizi, je Vera Gorjup takole komentirala: »Le daj! Bukovška Burja se je do smrti kesala, ker na ohceti ni pohan'ga grahka jedla.« Potem nam je pojasnila, da je v starem Bukovcu nekoč živela gospodinja, ki ji je bilo ime Burja. Pohan grahek so kot posebej okusno sladico pripravljali samo za posebne slavnosti – kot sta bila npr. ohcet ali žegnanje. Ker ga ni pokusila, je torej do smrti obžalovala.
»Za pohan grahek se napravi testo, malo gostejše kot za krofe. Potem ga skozi 'duršlak' stisneš naravnost na vročo mast.« Ko sem po Verinih navodilih potem sama poskusila ocvreti pohan grahek, sem namesto 'duršlaka', torej plehnate posode z luknjičastim dnom, uporabila podobno posodo z luknjicami, lahko bi tudi cedilo z velikimi luknjami. Sem pa kmalu ugotovila, da to jed pravzaprav poznam, da so grahki povsem enake oblike kot zlate kroglice iz trgovine; le precej bolj sladki so bili in nežno so hrustali. Ena tistih jedi, ki jo ješ, dokler je ne zmanjka. V Slovenski kuharici Felicite Kalinšek je pohan grahek opisan kot ocvrti grah iz tekočega testa.
»Na ohcetih so pohan grahek postregli skupaj z vinskim šodojem,« se spominja Vera. Tudi šodo je danes že zelo redka sladica; nad soparo se penasto zmeša rumenjake, vino in sladkor. »Vinski šodo so nadevali v globoke krožničke, čez pa posuli žlico pohanega grahka. Jedli so z žlicami.«
Kadar so pohan grahek pripravljali kot dodatek za na juho, so si delo poenostavili. »Vmešali so jajca in moko bolj redko in maso skozi 'duršlak' kar vlivali na vročo maščobo. Iz maščobe so pohan grahek sproti pobirali s penovko ter ga dodajali juhi,« pojasni Vera.
Tudi v zapiskih etnologov SEM iz 60. let prejšnjega stoletja etnologinja Anka Novak omenja pohan grahek (izg. puohan grahək) kot drugo rihto ob žegnanjih. Na Velikem Osolniku sta ob žegnanju prvo rihto predstavljala 'žüpa in mesu'. V 'žüpi' so bili 'nüdelni', meso pa so zrezali in ga postavili na mizo na lesenem 'talerju' (krožniku). Drugo rihto je pri Štefinu predstavljal pohan grahek. Jedli so ga na prežgani župi. Iz testa, ki je ostalo od testa za 'puohanje' (flancate), so ženske napravile drobne 'krugəke', jih opohale na maslu in potem stresle v skledo s prežgano župo, je pojasnjevala takrat 62-letna Marija Klančar. Pri Borovščaku na Veliki Slevici so pohanemu grahku rekli pohani polžki. Postregli so jih na prežgani župi ali na zavretem in osladkanem vinu. Pohan grahek so dobile tudi porodnice, skupaj s kuhanim vinom, saj je bila to močna hrana.
Spomin na pohan grahek je v naši vasi ohranjen le še pri Korenovih. Veselova Francka je bila po rodu iz Sodražice in po zaključenem 8. razredu v sodraški šoli si je močno želela, da bi šla lahko študirat, denarja pa ni bilo. Janez Debeljak v Utripih življenja o svoji mami Francki zapiše, da jo je nadučiteljeva žena potem takole potolažila: »Veš, kaj bomo napravili? Midva greva jeseni učit v Lašče, ti boš šla pa z nami. Pa boš malo za kuharico, varuško in tako naprej.« Frančiška Vesel se je kasneje poročila v Gornje Retje na grunt; moja stara teta ji je večkrat rekla kar Šolska Francka in jo vedno hvalila kot odlično kuharico. Njena snaha Milka Debeljak se spominja, da je znala pripraviti tudi pohan grahek.
Stari ljudje so rekli, da na ohceti in na botrinji ne sme nobene jedi manjkati in temu so pripisovali magični pomen. Med praznične jedi so zagotovo sodili tudi žikrofi. Te so na Velikem Osolniku pogosto napravili tudi ob sejmih ali ob košnji. V Bavdkih so žikrofom rekli škofove kapce. Za nadev so na drobno sesekljali pljučka, jim dodali jajce in drobtine, ki so jih najprej poparili z mastjo. Nadev za žikrofe so začinili s peteršiljem, česnom in poprom.
Danes le še starejši uporabljajo izraz žikrofi, ali pa žinkrofi; bolj domače nam zveni beseda žlikrofi, kar pa seveda ne pomeni, da bi morali stare besede opustiti, nasprotno! Besedo žlikrofi marsikdo povezuje le z Idrijo, čeprav so bili tudi v naših krajih cenjena jed. »V Retjah smo jim rekli žinkrofi,« pove Milka Debeljak. »Korenova stara mama jih je polnila z drobno nasekljanim mesom, ki je ostalo od nedeljske juhe. Še malo ga je začinila, mu dodala peteršilj in kakšen jajček. Kvadratke si je narezala z daljšim valovitim 'radelčkom'; zapirala jih je kot 'culce' tako, da je vogalčke na vrhu stisnila skupaj.«
V knjižici Kuharske dobrote iz Roba na Dolenjskem je tudi recept za robarske žlikrofe. Testo je izdelano iz pol kg moke, dveh jajc, soli, olja in malo vroče vode. Testo, ki mora biti mehkejše kot za rezance, mora najprej počivati, nato pa se ga razvalja za nožev rob na debelo in razreže na kvadratke. Pokojna Micka (Marija) Kraševec, po rodu iz Rup v Rutah, nam je pokazala, kako so v Rutah in Robu žikrofe zaprli: na kvadrat so v sredino dali žličko nadeva in vse štiri vogale zapognili navzgor ter jih po robovih stiskali skupaj. S tem je žikrof dobil obliko škofovske kapice; rekli so jim tudi farške kapce. Krompirjev nadev so napravili tako, da so krompir skuhali v koščkih. Ko je bil kuhan, so ga ocedili, pretlačili, zabelili z ocvirki in praženo čebulo ter začinili s poprom, majaronom, peteršiljem, posolili, dodali jajce in na masti prepražene drobtinice. Majda Tekavec se spominja, da je Miklavževa mama žlikrofe polnila z jajci.
Med manj poznanimi prazničnimi jedmi, ki so jih pripravljali na ohcetih, ob botrinjah, pustu itd., velja omeniti vsaj še ajdov krompir. Tudi pri Borovščaku na Veliki Slevici so ga znali pripraviti. Ajdovo moko so najprej poparili, nato pa v ajdovo testo položili pohan kruh in napravili kroglice. Omenjeno je še, da so jed pripravljali brez kvasa. Kako pa je bilo z rižem? Na Velikem Osolniku je kot peta rihta praznične pojedine naveden 'okrancan rajš'. V skledo so stresli mlečni riž, po vrhu pa ga okrasili z pohanimi rožami, ki so jih gospodinje pripravile v ta namen že prejšnji dan. Ženske so testo oblikovale kot 'gautrože' (vrtnice) in jih ocvrle na maslu. Ni mi poznano, če morda še kdo na Veliki Slevici pripravlja riževo potico – riž so skuhali na mleku in ga zavili v belo testo, namazali s smetano, jajčkom ter dali peč v dobro namazano kozo. (Koza je lončena posoda brez luknje – v nasprotju s posodo kolač, ki ima na sredini dvignjeni del.)
V naših kraji so poznali še dve potici – 'ulejčanko' in 'povanco'. Pri ulejčanki so testo razvaljali kot za štruklje, ga polili z mastjo ali oljem in kuhali. Ko je bilo kuhano, so ga razvili in posamezne kose nadevali: plast govejega sesekljanega mesa, plast svinjskega (suhega) mesa, plast pohanega kruha, rozin – položili so v kozo in polivali s smetano. Na pustni torek so pri Dednikarju na Veliki Slevici pripravili tri vrste povanc: krompirjevo, ajdovo in belo. Jih še kdo pozna?
In če bi danes izbirali najbolj značilno praznično jed za žegnanje? Nepogrešljiv del žegnanja po vseh velikolaških krajih so gotovo pečeni orehovi štrukeljčki; drobnejši kot so, boljša je menda gospodinja. Anka Novak piše, da so na Velikem Osolniku za 'štrükəlčke', 'napatičene' z orehi, le-te pridelali doma, trli pa so jih v železnih možnarjih. Štrukeljčki so bili lahko polnjeni tudi z rozinami ali pa z rožiči. Ko so se ljudje odpravljali na žegnanje, so govorili, da »gredo na štrukeljčke« ali pa tudi da »gredo na štruklje«. Tak naslov je imela tudi kulinarična prireditev na Prazniku suhega sadja na Gradežu, na kateri so se gospodinje in drugi nastopajoči merili v spretnosti izdelave različnih kuhanih ali pečenih štrukljev. Vzporedno s tem so na Gradežu do potankosti razvili okus štrukljev z nadevom iz suhega sadja. Najboljše zanje so zagotovo hruške, ki jih po starem posušijo v vaški sušilnici sadja. Ampak več o štrukljih, ki so prav tako sodili med cenjene praznične jedi, kdaj drugič.
Pripravlja Metka Starič
Vir: Gradivo Orlovih ekip iz 1960 – hrani SEM, arhiv Zavoda Parnas
Ustni viri: Vera Gorjup, Milka Debeljak.
