Naša stara teta Ani je za kakšnega človeka rekla, da je pokrita rihta. To je pomenilo, da svojih slabih plati ni takoj pokazal. Kaj pa pravzaprav pomeni rihta? Gre za eno ali več jedi, ki si sledijo znotraj enega obroka. Obrokov pa je bilo nekdaj precej več kot danes. Zjutraj je bilo kosilo ali »fruštək«; sledila mu je dopoldanska malica ali »dajüžnək«; opoldne je bila »jüžna«; popoldanska malica je bila »mala jüžna«; zvečer je bila večerja. Kadar so ličkali koruzo ali meli proso je sledil še »povečerək«. Tako je leta 1960 v naših krajih zabeležila etnologinja Anka Novak, njene sogovornice pa so bile z Velikega Osolnika, iz Bavdkov in z Velike Slevice.
Koscem so fruštək oz. kosilo postregli v treh rihtah. Za prvo rihto so dobili zelje, zraven pa bob ali fižol. »Bob je za čez gozd,« so rekli, je težak, se ga »fajn najej, pa dougu drži«. Nasprotno pa je bila kaša »samu za čez prag«. Da so kmetje v naših krajih pridelali zelo veliko fižola, dokazujejo zapisi Antona Gačnika z Opalkovega v njegovi črni beležki, ki jo hrani Janko Gačnik. Prvi zapis je iz leta 1899, ko je prodal fižol za 64 gl.; v letu 1897
je prodal 176 kg po 14 gl.; leta 1903 je prodal kar 669 kg po 11,5 in 12,5 ter zanj dobil 70 gl. 60 kr. V naslednjih letih sledijo natančnejši zapisi: »Prodav sem fižol: 327 kil. rudečega, 211 kil. koksa, je biv po 13 gl. 50 kr., koks po 14 gl. 50 kr., je vergu 72 gl. 1905. leta.« In dalje: »Prodav sem fižol 1906, je biv po 12, ga je bilo 480 kil, je vergu 60 gl.« Leta 1908 je bil fižol koks po 12,50, rdeči po 11,50 in zanj je dobil 71 gl. 61 k. Naslednje leto je bil po 12 in ga je bilo 300 kg; zanj je dobil 51 gl., leta 1910 pa je prodal 384 kg fižola po 12,5 in dobil 48 gl. Leta 1911 je prodal 214 kg po 17,50 in dobil 37 gl. 45 kr. ter 40 kg koksa po 24, kar je zneslo 9 gl. 80 kr. V letu 1912 je prodal 446 kg fižola po 12,75 in dobil 56 gl. 87 kr.; za 1913 ni podatka, v 1914 pa je prodal 150 kg fižola po 24 gl., kar je zneslo 128 gl. Sledi zgovoren zapis: »Tisti čas je bla Svetovna vojska, je blo hudo na svetu, denarja dosti, živeža pa ne.« Za njim je le še en podatek o prodaji fižola iz leta 1916, ko je prodal 180 kil. fižola po 32 kr. in dobil 57 gl. Pa nazaj k rihtam. Za drugo rihto so imeli na Velikem Osolniku zabeljene žgance, včasih pa so pripravili ječmenov močnik in mleko, ki je bilo lahko »topljeno« ali pa »frišno«.
Tretja rihta je bil kafe pa krəh. Tudi na zidanem štedilniku pri nas v Retjah je vedno stal lonec s kavo. Proja pa Franck je pisalo na kartonskih embalažah, iz katerih so jo kuhali; v njih so bili nadomestki prave kave brez kofeina – pražen ječmen in koren cikorije. Stara mama je med kuhanjem vedno dodala še žlico prave kave. Za žejo je bila dobra hladna, za zajtrk pa si jo zlil v vroče mleko, dodal sladkor in spremenila se je v belo kavo. Vanjo je bilo treba nadrobiti toliko kruha, da je žlica v plehnati »šalci« stala pokonci. Boris Kuhar piše, da se je kava v naših krajih počasi uveljavila konec 19. stoletja. Na začetku so kavo pile le ženske za moč. Med obema vojnama pa so jo pili le ob večjih praznikih in ob najvažnejših kmetovih delih: košnji, žetvi in mlatvi. V naše kraje so jo prinašale jajčarice iz Trsta in jo z gospodinjami menjavale za jajca. Vera Gorjup se spominja, da so jajčarice nosile s seboj velike košare, v katere so shranjevale jajca in jih nosile prodajat v večja mesta. V Krvavo Peč so prihajale na dva meseca, bile pa so tri: prva je bila Hruškar'ca, ker je bila doma s Hruškarjev iz Vidovske fare. Druga je bila Primka – pisala se je Primc, z Gorenjega Iga. Tretja je bila neka Francka, ki je odkupovala le jajca in večkrat prišla v Krvavo Peč. Od jajčaric so gospodinje sicer dobile manj denarja, kot če bi jajca same šle prodajat v Ljubljano. Aa če se ni nabralo dovolj živil za v Ljubljano, so jih prodale jajčarici in zaslužile za petrolej in sol.
Stari ljudje so pripovedovali, da je bila opoldne za jüžno ena sama rihta. Pogosto je bil to »fižol pa kaule« (koleraba). »Najboljša kavla je rasla v Krvavi Peči in na Blokah, čeprav se ne ve, kaj je vplivalo na to, zemlja ali višina,« pove Vera. »Ljudje so se norca delali, da gredo v Krvavo Peč na žegnanje na kavlo, saj sveti Lenart goduje novembra; takrat je bila kavla že pobrana. Povabili so se na kavlo pa na bob, ki ob slani ni pozebel.« Pogosto so za južno ali večerjo skuhali tudi »krompir pa kaule«. Jed je bila precej gosta; postregli so jo v skupni skledi. Gospodinje so dodale malo kropčka, torej vrele slane vode, po vrhu pa jed zabelile z ocvirki. Kadar je poleg krompirja in kavle v loncu še fižol, je jed temnejše barve; na Blokah ji rečejo trojka. Gospodinje so žlico masti v tem primeru dodale že med kuhanjem, medtem ko so kavlo in krompir vedno zabelile šele na koncu. Trojka je bolj zimska jed, podobno kot kašnato zelje, za katerega so zmešali pol zelja in pol kaše ter dodali žlico masti, da je bilo bolj gostljato. Tudi na Veliki Slevici je bilo kašnato zelje pogosto na mizi za južno ali za večerjo, podobno kot repa in krompir ali pa fižol.
Opoldne si je lahko sledilo več riht. Zelje je bilo pogosto na jedilniku; včasih so ga jedli kar trikrat na dan. Za prvo rihto opoldne so na Osolniku npr. skuhali zelje ali repo, zraven pa postregli v kosih kəmpir (krompir) ali pa koruzne ali kəmpirjeve žgance. Za drugo rihto so krompirjeve žgance prelili z žmitki – tako so rekli kislemu mleku, ki so ga prevreli.
Za malo južno je bila mediena solata. To je bil narezan bel kruh, ki so ga polili z vinom ali žganjem in posladkali. Pojedli so tudi vse tisto, kar je ostalo od opoldne.
Za večerjo so jedli solato, krompir, kašo. Na Velikem Osolniku so od solat pripravljali zeleno solato, glavnato (iz zelja), stročji fižol, ki so mu rekli »natiški fižol« in krompirjevo solato. »Solata je potrata, pouna usta, prazna rət,« so povedali etnologinji Anki Novak na Veliki Slevici.
Na Osolniku je bila kaša za »pabulšək« (priboljšek). Zabelili so jo z maslom: po skledi so z žlico v kašo napravili luknje, v katere so zlili maslo in to imenovali poštengana kaša. Mlečna kaša je morala imeti prav posebno moč, saj je bila povezana s prazniki. Na mleku pečeno kašo so posuli s sladkorjem in zabelili z maslom ter jo ponudili na vse tri svete večere ob božiču. Tudi na kresni večer je bila na mizi pečena mlečna kaša z maslom in sladkorjem; zraven sta sodila še solata in krompir.
Za večerjo so skuhali krompir v župi, jedli zabeljen krompir ali pa krompir v oblicah in kislo mleko. Poleti je bil za večerjo češpovc – skuhali so češplje, zraven jedli v oblicah krompir ali pa so v češpovc narezali žitni kruh. Pijači so rekli češpovc tudi takrat, ko so jo skuhali iz suhih češpelj.
Za priboljšek oz. »pabulšək« so ob delavnikih na Osolniku na vrsto prišli tudi poparjeni blinci. Posuli so jih s sladkorjem in zabelili z maslom. Na Veliki Slevici so bili blinci iz kvašenega testa; spekli so jih na plehu in pečene razrezali. Za »pomazilu« oz. premaz so uporabili belo moko in kislo mleko. Ponekod so blince narezali v bel močnik, ki so ga nalašč skuhali bolj redko in ga zabelili z maslom.
Večkrat so za večerjo skuhali koruzni močnik. Močnik je imel v naših krajih še druga imena: pri Žnidarju na Veliki Slevici so mu rekli »mil pogled«, pri Dednikarju pa »ta mehka prata«. (Prata pomeni pečenko.)
Kadar so na Slevici meli proso ali ličkali koruzo, je večerji sledil še za povečerk, ki so ga sestavljali zavit kruh, bel kruh, štrukeljci, šnops in frišen mošt, kakšno sadje in jabukov kruh.
Med prebiranjem zapisov etnologinje Anke Novak izpred dobrih 60 let (hrani SEM) in ob branju starejših zapiskov mojih pogovorov z Vero ugotavljam, kako povsem brez mesa in z zelo malo kruha je izgledal jedilnik za ljudi, ki pa so za delo potrebovali precej energije. Kakšne praznične jedi so si v velikolaških koncih pripravljali za žegnanje in ob praznikih pa prihodnjič.
Viri: Gradivo Orlovih ekip iz leta 1960 – zvezek Anke Novak (hrani SEM), osebni arhiv Janka Gačnika. Ustni vir: Vera Gorjup (po zapiskih)
Pripravlja Metka Starič
