Ker voda ob hudem deževju in spomladi ne more hitro odtekati, stopa čez bregove in poplavlja, narašča – od tu naj bi izviralo ime za Rašico oz. Rastčico, kot je ime zapisoval Trubar, do danes pa se je njeno ime obrusilo v Rašico oz. Rašco, kot ime izgovarjajo domačini. Jezikoslovci ime povezujejo z rakami – žlebovi iz lesenih dil, ki usmerjajo vodo od jeza pod vodna kolesa.
O potoku Rašica je Janez Debeljak izbrskal bajko, ki pravi, da so ljudje kleli ob povodnji, ki vsako leto jeseni in spomladi prizadene te kraje. V kazen zato Bog ni dopustil, da bi Rašica tekla še naprej v dobrepoljsko in struško ravan, ampak se že po dobrih dveh kilometrih pod vasjo v kraju Ponikve izgubi v zemljo. Tako je nastala proti vzhodu Suha krajina.
V letu 1937 Anton Mrkun zapiše: »V Dobrépoljski dolini ni tekoče vode. Zato so se hodili kopat v Rašico v Ponikve ali še dalje do vasi Rašice. Stari ljudje niso veliko držali na kopanje. Mladina pa se je vselej rada kopala, posebno iz Ponikev, kjer imajo tekočo vodo. Vsak šolar je znal plavati. Starejši ljudje se kopljejo le bolj v redkih primerih, npr. ob mlačvi, ko so se v skednju močno zaprašili in gredo potem zvečer, da se omijejo v Rašici in se znebe nadležnega prahu. To delajo samo moški, odrasle ženske se ne gredo nikoli kopat. V novejšem času so si nekateri napravili kopalne kadi, da se lahko doma kopljejo in umijejo v mrzli ali topli vodi.«
Tudi sosednja fotografija kopalcev za jezom nad Temkovim mlinom in žago, danes Trubarjevo domačijo, je bila posneta še pred drugo svetovno vojno. Shranjena je med zapuščino Janeza Debeljaka, objavljena pa v 2. dopolnjenem ponatisu Trubarjeve Rašice.
