Obvezen del dekletove bale so predstavljali mrliški prti. Dekleta so jih izvezla sama ali pa so jih prejela kot darilo svojih mater, mrliški prti so lahko potovali tudi skozi več rodov. Etnologinja Pavla Štrukelj iz Orlove ekipe, ki je naše kraje raziskovala leta 1960, je za arhivsko zbirko SEM po velikolaških krajih fotografirala kar nekaj mrliških prtov. Najdemo jih lahko na spletni strani Slovenskega etnografskega muzeja, v muzeju pa hranijo tudi zapise o njih.
Mrliški prt Marije Grebenc z Rašice – fotografijo hrani SEMEna od fotografij prikazuje mrliški prt lastnice Marije Grebenc z Rašice. Špice za mrliški prt je izdelala njena mati Neža Stritar z Male Slevice okrog leta 1886, ko ji je bilo 16 let. »Klekljane« špice (s fotografije je sicer razvidno, da gre za kvačkane) so bile široke 44 cm; prišite so bile le na dveh koncih, na sprednjem in zadnjem koncu, in tudi to je bil dokaz, da so bile zelo stare. Vzorec sestavljajo zobci, skupine po dva ptička, med njima pa smreka. Med eno in drugo skupino je oblikovan kvadrat. Tudi drugi mrliški prt je Grebenčeva dobila za balo od matere – imel je ročno izdelane zaključke na dveh koncih. Pavla Štrukelj je zabeležila, da je »na rokah šlingano«, da ga sestavljajo luknjice in polno vezenje z vzorcem. (Tovrstnim vezeninam bi danes rekli rešilje oz. rišelje – pri tej tehniki z belo nitjo najprej izvezejo vzorec, nato pa natančno izrežejo luknjice.) Na njem so upodobljeni srčki, v sredini pa je navzdol obrnjena vejica. Ko se je Marija primožila k hiši, je bil pri hiši še en mrliški prt, last moževe matere. Namenjen je bil za na sprednji del mize, špice pa je imel s treh strani.
Frančiška Centa z Male Slevice je leta 1960 etnologom pokazala mrliški prt, ročno delo, staro približno 80 let. Naredila ga je očetova sestra Marija Malnar iz Dvorski vasi, ki je izdelovala tudi aptahe (peče). Naslednji je bil last Ivane Peterlin z Velike Slevice; hranila ga je okrog 130 let; bil je del bale, ki jo je Ivana prejela od svoje matere, ta pa še prej od svoje. Pogrinjali so ga na mizico pri parah. Okrog in okrog je imel ažur (ažur = okras na perilu, ki nastane, ko nekatere niti potegnejo iz tkanine, druge pa obšijejo – povzeto po fran.si) in franže (resice). V uporabi je bil tudi takrat, ko je duhovnik prišel obhajat bolnika. Justina Gradišar iz Bavdkov je etnologom pokazala špice za k mrliškem prtu in povedala, da so imeli prti špice sprva samo na dveh straneh. Gospodarjevi prti so bili mlajši, saj so imeli špice že na treh straneh.
V Gradišču pri Robu so pokojnega sprva polagali kar direktno na posteljo; šele kasneje so začeli postavljati posebne odre. Vera Gorjup se spominja, da so v Krvavi Peči čez posteljo naložili deske; preko desk so namestili kak star »kovter«, čezenj razgrnili rjuhe, na vrh pa pogrnili prte. Pri bogatejših so oder z mrliškimi prti pregrnili v celoti, pri revnejših pa so namestili le ožji pas »šlinganja« ob robu odra. Ob vznožju odra so postavili mizico. Če niso imeli primerne, so jo pa šli iskat na pósodo. »Na mizici so morali biti vedno trije prti – zakaj, ne vem – najprej čez vse bela kotenina, čez njo šlinganje, pod križem pa je bil še tretji prt,« pove Vera. Poleg križa in svečnikov sta na mizo sodila še majhen krožnik z žegnano vodo ter vejica pušpana ali brinja.
Mizar Anton Purkart iz Velikih Lašč je izdelal stolice za pod mrliški oder za v Dvorsko vas in Velike Lašče. Hranili so jih kar v šupi; kdor jih je potreboval, si jih je lahko izposodil, krsto pa so naročili pri Zakrajšku v Srobotniku. »Stolice so bile lepo izdelane; imele so malo padca. Zlasti tiste za Dvorsko vas so bile nekaj posebnega, saj so imele okrog celo lučke,« razloži. Na stolice so domači in sosedje potem polagali lesene deske, jih prekrili s prti in nanje postavili krsto ter ob njo razporedili rože. Pri Purkartovih v Velikih Laščah hranijo križ in lesena svečnika, ki sta sodila na mizico ob vznožju odra, na katerem je ležal pokojni. Še vedno je vse to v uporabi, kadar jih obišče duhovnik. Iz več virov so mi potrdili zgodbo, ki se je dogajala pri Štupici v Velikih Laščah: Gospa je bila hudo bolna in pričakovali so, da bo umrla. Zato je hčerka poprosila sosede, naj pomagajo pri pripravah. Predelili so že spodnjo sobo in postavili oder. A gospa je ozdravela in potem je bilo treba oder na hitro pospraviti.
Mrliški križ je moral biti pri vsaki hiši – zapuščina Paternostove družine iz Gornjih RetijPavla Štrukelj je zabeležila: »Odstranijo ogledalo in uro ustavijo tisto minuto, ko je umrl človek v hiši. Ura stoji toliko časa, dokler ni mrlič pokopan. Če je mrlič star človek, dajo na okna črne zavese. Če je moški mrlič, ga moški preoblečejo; če je ženska, pa jo preoblečejo ženske.«
Pokojnika so torej pripravili sosedje. »Umili so ga in preoblekli – če je le bilo mogoče v poročno obleko. 'Iz ševjota je imela obleko, ko je na parah ležala,' so se pogovarjali ljudje v Krvavi Peči, kar je pomenilo, da je bila iz boljšega blaga,« se spominja Vera (ševiot = trpežna volnena tkanina – po fran.si). Iz zapisov Orlove ekipe pa se je ohranilo: »Včasih so mrliča oblekli v poročno obleko. Noge je imel pa bose, tudi nogavic ne. Sedaj oblačijo vse bolj črno.« Klobuk so moškemu položili zraven glave na blazino. Ženska je bila v pokrita z ruto. Mlado dekle je bilo oblečeno v belo obleko, na glavi pa imelo krancel (venček). Če ženska ni bila poročena, so jo dali v belo trugo.
Pokojnega so v celoti pokrili z drobno mrežico, ki so jo kupili – imenovali so jo naličje. »Preden so trugo zaprli, so naličje na rob pričvrstili z žeblji in ko so namestili pokrov, je še vedno gledalo iz krste,« pove Vera. Če je bil mrlič star, so uporabili črno, če je bil mlad pa belo naličje, je v Bavdkih zabeležila Pavla Štrukelj in nadaljevala: »Neki ženski pa naličja niso dali. Potem je pa prišla nazaj in rekla: 'Vse ste lepo napravili, samo naličja mi niste dali. Sedaj bo pa ta in ta umrla (dotična oseba je bila takrat še zdrava), pa dajte še eno naličje več, ga bom že dobila jaz.'« Ko med vojno naličij ni bilo, so mrliča pokrili s kakšno tanko redko stvarjo, tanko rjuho ali z aptahom.
Ljudje so pokojnika prihajali kropit. Ob njem so čuli – prvo noč sosedje, drugo noč sorodniki. Stanka Hren se spominja, da so pri očetu na Strmecu, ki je umrl leta 1983, čuli noč in dan. Ob pokojnem so se izmenjevali njegovi številni bratje in sestre in molili, v kuhinji pa se pogovarjali. Domači so jih ves čas stregli s čajem, krhljevko, kavo in žganjem. Štrukljeva je zapisala, da je na Malem Osolniku kropilce sprejemal tisti, ki je bil pri sveči. Ko so kleče odmolili, jim je ponudil kozarček žganja. Preden je izpil, je kropilec rekel: 'Bog se usmil' čez verne duše.' »V Krvavi Peči je za sveče pri pokojnem skrbela starejša ženska, ki so ji rekli Kreserica; doma je bila iz starega Bukovca, tam, kjer danes stoji lovski dom. Skrbela je za prirezovanje stenja, da sveče niso prehitro pogorele. 'Pa Boh lonej, ker ste prišli pokropit,' se je lepo zahvalila vsakemu, ki je prišel pokropit,« se spominja Vera.
»V sobi je moralo biti temno. Ko je umrla Lenčkova teta iz Zazida, ki je ležala v Ščiti, smo kupile blago in sešile zavese,« pove Iva Purkart. V beležki etnologinje Štrukelj je zabeleženo: »Kropilci pridejo črno oblečeni. Okna so zagrnjena - običajno so zavese črne, čeprav so papirnate. To pa zato, ker mora biti temno, da je večja žalost. Domači hodijo okrog žlahte povedat, da je mrlič in kdaj je pogreb. Ob mrliču se o njem pogovarjajo.«
Križ in svečnika pri Purkartovih v Velikih LaščahČlovek je na parah ležal dva dni oziroma 48 ur – tak je bil predpis. Mrtvooglednik je prišel šele po prvem dnevu in preveril, ali pokojni ni morda še vedno živ. V Krvavi Peči so o pokojnem kot o rajnkem (npr. rajnki Janez) govorili šele takrat, ko je bil že pokopan. »Dokler je pokojni ležal na parah, so se o njem pogovarjali, kot da je še živ in med njimi,« pove Vera.
Pa se je kdaj zgodilo, da se je kdo zbudil? »V Rutah se je zbudil Jaklov hlapec. Umrl je, ko so ga hoteli pa pokopati, je pričelo ropotati po trugi. Odprli so, pa je bil še živ,« se spomni Vera. Tudi Stane Zabukovec z Gradeža pozna zgodbo iz pripovedovanj starejših: »Bil je zelo bogat kmet, ki je imel denar. Denar je pa skrival v povšter (blazino), ampak družina ni nič vedela, kam ga spravlja. Samo naročil je: Ko boste mene pokopali, povšter pod glavo. Tako so tudi naredili, dali pod glavo in ga zakopali. Potem so se pa spomnili, kje je tisti denar, ki bi moral biti. Pa se je eden oglasil: Gotovo ga je dal v povšter. Potem pa odkopat grob. Odprli so trugo, možakar je bil obrnjen in je z glavo, z zobmi grizel povšter, notri je bil pa denar. Ker tiste čase niso ljudje čakali, da bi bil človek dva dni ležal, da bi res umrl. Ta človek je bil pa verjetno samo omamljen, da so ga tako rekoč potem živega pokopali.«
Iz zapiskov Štrukljeve je tudi razvidno, da verujejo, da mrlič pride nazaj leto za tem, ko je umrl. »Pravijo, če se takega mrliča ogovori, potem zdravi tisto leto umrje. Zato si ga ne upajo ogovoriti. Marsikdaj pride tisti mrlič nazaj, ki ima kaj urediti, kakšen dolg.« »Ja, v Krvavi Peči je stari Usnik hodil nazaj,« pritrdi Vera. »Ker je po krivem pričal, da je nekomu vrnil dolg, pa mu ga ni. Prihajal je potem k tistemu, ki ga je oškodoval. Ta mu je nazadnje rekel: 'Johan, kar v miru počivaj, jaz sem ti odpustil.' Potem ga pa ni bilo več.«
Vir: gradivo Orlovih ekip iz leta 1960 – Pavla Štrukelj.
Ustni viri: Vera Gorjup, Iva in Anton Purkart, Stanka Hren.
