(Potepin Štolfe ni maral skoporitežev)
Bližal se je mesec maj tistega viharnega leta 1945. Zvrstilo se je toliko dogodkov, ki so kar klicali trezne glave k razmišljanju, kako bo potem, ko bo … Kakopak je bil spet najbolj slišan obet, da bo »skoraj« konec vojne. Ampak to se je govorilo že tolikokrat v minulih štirih letih vojne, da je med preprostimi ljudmi prevladovalo mnenje, da nas spet nekdo kani naplahtati. Res je, da so nam otrokom rekli, da naj ne hodimo preveč daleč od doma po šmarnice, sploh pa ne v gozd, kjer ob potočkih cvetijo zlate kalužnice in kjer bregove belijo zvončki in kronce. Seveda se tam nekje skrivajo tudi zaplate skromnih spominčic, ki smo jim pri nas bolj upravičeno rekli marijine rožice, saj je maj veljal za Marijin mesec. Šopke za postavitev majnika tam v bogkovem kotu smo nabrali kar na vrtu za hišo, kjer so se bele marjete, zlatice, rožnati glavinec in sijoče trobentice – skupaj s pahljačastimi latmi ali klasovjem različnih trav –, kar same ponujale. Ko smo jih vešče vtaknili v kozarčke in skodelice in jih umetelno razporedili po že pripravljenem lesenemu trikotniku v kotu, je manjkala samo še krona našega izdelka – porcelanasti kipec Lurdske matere božje. Tega je zaradi nevarnosti pred razbitjem postavil nekdo od starejših, ki so nas prej le strokovno nadzirali. Na predvečer prvega majskega dneva smo pred tem oltarčkom zbrano pomolili in prosili majniško Marijo, naj nam čim prej izprosi pri sinu Jezusu, da naredi konec tej vojni. Verjetno je tokrat pomagalo. Čez nekaj dni se je slišalo, da proti nam »na belem konju jezdi – Svoboda«. Kakšno podobo pa ima ta Svoboda, niti odrasli niso vedeli. Nekateri bi jo postavili kar v nasprotni kot od Marije, če ne bi bilo tam peči. In res se je kmalu pokazalo, da med tema dvema ikonama ne bo kaj kmalu prišlo do zboganja; če sploh kdaj bo …
Za mnoge se je začela nova vojna, ki sicer ne bi bila taka, kot je tista s puškami, ampak s travmami mater, ki so čakale dan, ko se bo vrnil sin, brat, mož od partizanov, od domobrancev, kdaj bosta tista teta in stric potrkala na okno in naznanila, da sta se vrnila iz internacije, kdaj … Teh vprašanj je bilo preveč. In večina jih nikoli ni dočakala. Eno takih vprašanj je bilo tudi – kaj? Kaj bo zdaj? Kaj se bo zdaj zgodilo s tistimi ali onimi, ki so se vrnili? Za mnoge ni bilo prav ugodno, da so – preživeli. Zelo, zelo je bilo aktualno vprašanje – kaj bomo jedli? To je bilo zaskrbljujoče predvsem v mestih. Podeželje se je že nekako znašlo po »kmečki pameti«. Tu je bil največji problem denar. Kako priti do denarja? To je zaposlovalo sleherno družino, ki je po svoje iskala rešitve.
Pri Lenčkovih pa se bo zgodil čudež. Na obzorju se je začel prikazovati tisti zlati rep vzhajajoče repatice, ki je znanilka novih rojstev. Pa lepo po vrsti. V pričakovanju konca vojne sta bila v svinjaku kar dva prašiča, lepše rečeno pujsa. Že ob nakupu pa so vedeli, da je eden od njiju pujsa. Spol ni imel nikakršne prednosti za njuno usodo. Oba sta bila namenjena (tako kot vsi drugi bilijoni njihovega rodu po širnem svetu) – zakolu. Te žrtve pa niso bile brez haska, saj se tako darujejo na oltarju človeka, ki jih bo predelal v klobase, šunke in ocvirke; kožo pa bo dal v strojenje za usnje, da bodo iz njega izdelali šolenčke za misico.
Ampak v danem primeru je bilo pri naši pujsi opazno, da se vede nekako drugače in da je kot taka pripravljena za nadaljevanje svinjskega rodu. In da se bo v ugodnih okoliščinah lahko posvetila – materinstvu. Zato bodo morali pač bratu dajati več časa več štokanja, da bo s špehom poskrbel za primanjkljaj na jedilnem listu.
Kmalu so ugotovili, da se naša svinjica buka (za razumevanje sramežljivcem je to tako, kot kadar se krava goni ali tare – pač godna je za oploditev. Vzeli so se skup v razširjenem hišnem svetu, saj sta se stric Lojz in teta Francka posvetovala še s stricem Francetom, ki je prebral skladovnice knjig in bo najbrž on, čeprav ni bil nikoli poročen, najbolje vedel – kaj zdaj … Seveda je bilo ugotovljeno, da lahko prav ona, svinjica, namreč pripomore s svojim bukanjem pokazati, kjer je denar. Zaključeno je bilo, da bo to tako kot v ruski pripovedki, ko je ubogemu kmetu njegova svinjica s številnimi mladički prinesla bogastvo. Stric France je nato malo potuhtal in potem jasno izjavil: »Če hočete imeti mlade, morate pujso peljati na ohcet.« Nobeden ga ni razumel; celo jaz ne. Ali pa morda najmanj. Sem pa poznal ohceti med ženinom in nevesto. Takrat je veselje, saj se mize lomijo od jedače, vino teče v potokih, vriska se in prepeva, pred hišo pa stojita okrancljani smrečici, ki jih povezuje tabla z napisom: Živela ohcet. Se pa najde kakšen zagoveden star samec, ki nevzgojeno doda: … pa naga rit.
Pri prašičih pa ni prav nobenih takih razvad. Njihova ohcet je mnogo bolj enostavna in poceni. Kako se to opravi, je delno nakazal že stric France. Kako je to v praksi, pa boste izvedeli v tem, kar se vam zdaj pove: Stric Lojz je ta mali voz prištimal. Na oplena je položil poden in lojternice. To bo ohcetna kočija za nevesto pujso. Brez vsakega vriskanja so jo spustili iz svinjaka in so bili do nje zelo nežni vse do njenega vstopa v to »kočijo«. Potem pa jo je eden zgrabil za ušesa, drugi za rep, pa – hop! na voz. Do tu se ni kaj dosti upirala, saj ji je nekaj dopovedovalo, da »bo danes še luštno!« Ko je bila na vozu, ji je tretji – zzzk! zadrgnil štrik okoli obeh zadnjih nog tako, da se je morala usesti na poden. Nameščanja pa še ni bilo konec. Nakladača sta že držala vsak svoj konec vrvi, ki je bila pod podnom pritrjena na suro. Vrgla sta ga drug drugemu čez voz, porinila konca pod pazduho prvih nog, ovila nevesto okoli prsi, ga na hrbtu zavozlala in zategnila s porajteljnom. Bilo je očitno, da ji ta nečastni sedeči stil predstavitve ženinu ni všeč. Začela je odkimavati, saj ji je bil vsak drug gib onemogočen. Zato je občasno proseče, tiho zakruljčkala.
Kdo bo njen »kočijaž« je bilo popolnoma jasno. Strica Lojza je imela nova oblast na piki in je bilo bolje, da se je držal doma. Teta Francka je bila domnevno v posvečenem stanju. Za strica Franceta pa je bila že od nekdaj za tretjo nogo – krivka. Vsi drugi so bili še v kiklicah, jaz pa enajstletnik. »Potni list« so mi že prej zabili v glavo, čeprav ga nisem podpisal, saj še nikoli nisem bil z vozom tako daleč. »Ko boš prevozil Lašče, boš peljal proti Sveti trojici in tam za cerkvico zavij v levo in kalu se boste vsi trije, ti s kravo in svinjico našli pred mlinom »Pri Šklopu«. »Zakaj?« sem menda vprašal. »Tam imajo merjasca.« Čudno ime, še nikoli nisem slišal zanj. Sem pa nekako izprijeno domneval, da ima tako ime – njen ženin. In že smo bili tam. Sivko so dali v štalo. (Nisem povedal, da ni bila vprežena Rmena, ki je bila že takrat nekam švoh; ona je bila druga žrtev krize.) Midva s pujso pa sva kar dolgo čakala, da se naju kdo usmili. Imel sem dovolj časa, da sem ob potoku raziskal mnoge račine. Ona pa je še vedno sedela, da jo kdo reši vseh spon, zato je proseče kruljcala.
Kar naenkrat sem stal pred pregrajo in zagledal neko grdo prikazen, ki se je z namrščenimi ščetinami drgnila ob podboj vrat svinjaka in prav nagravžno krulila. Rilec je imela ukrivljen proti nebu in z njim kar naprej nekaj ovohavala. Rep ji je stal »aufbiks«, niže pod njim pa dve veliki oteklini in tudi pod trebuhom je nekaj bingljalo … Gledalo pa je tako grdo, da sem ji moral umakniti oči. Poleg tega pa je bila velika kot slon, črna in umazana. Prešinilo me je, da je najbrž to tista prikazen, ki ji uradno pravijo merjasec. Kaj, da bo to ženin naše lepe svinjice, ki se je kopala v rožnati barvi svojega teleščka in je imela repek spiralasto zavit kot svederček. Škoda, da je morala sedeti na njem. Sicer pa sem dvomil, da bi z njim pomahala tistemu onetu.
Končno so prišli in jo razštrikali. Gotovo je tudi ona, vsaj z enim očesom videla svojega ženina. Bili so prepričani, da je to dober znak, ker si je takoj, ko je izstopila, kot prava dama otresla cestnega prahu, se razgledovala, tako da je gospodar menil, da bo kar sama skočila v pregrado. Jok! V trenutku je kot strela švignila in jo ucvrla proti gozdičku, od tam pa naravnost proti Temkovemu malnu, ki je bil takrat že pogorišče. (Če bi se to dogajalo na dan današnji, bi vsi pametni Slovenci mislili, da je nameravala čez log v današnjo kulturnico in bi Adlnu namignila, da je tudi ona v dvomih, da bi Primož prikobacal na svitlo Pri Šklopu. »Ampak to so samo vaše domneve …« bi rekel eden od naših politikov.)
Pa se je spet izkazalo, da je sreča opoteča. Ko je z vsemi štirimi zagazila v blato lužnatega travnika, je tudi tam obtičala. Tako je bila lahek plen njenih lovilcev. Privedli so jo do samega frajerja merjasca. Ta pa je ni hotel niti obvohavati. Meni so raztolmačili, da »je imel danes že tri ljubice in da je strašansko zmatran.« No, pa še to! Verjetno je star pokvarjen babjek, ki se ločuje kar trikrat na dan! Rekli so mi, da naj grem v Lašče povedat, naj sporočijo maloslevskim, da »pridemo jutri in da bom jaz pri njih prespal.« Pa to jim naj povem, da »če se merjascu tudi jutri ne ljubilo (nisem vedel kaj), da pridete – pojutrišnjem.« Dogovorjeno, storjeno; tudi kar zadeva merjaščevo ljubezen. Opoldne »jutri« smo bili vsi trije doma. Nekaj se mi je dozdevalo, da nismo samo trije, ampak se nas je domov peljalo veliko več. A na to bo treba čakati še nekaj mesecev.
In zgodilo se je. Bratu pujsu so prepovedali vstop v svinjak in mu odredili pregrajo. Ob mami pujsi pa se je že crkljalo enajst pujskov. Napaka! Eden je bil preveč, saj je mama imela za razliko od drugih, samo deset seskov. Na to prej niso porajtali. Tako je bil eden izmed njih trinajsto prase, čeprav je bil enajsti. Teta ga je spravila »na dudko«. Pa ni bil preveč zadovoljen z njo. Rajši je polizal čefance, ki so padli od žlic pri južini. Začel je ubirati svoja pota, saj je bil svoboden kot ptič. Kmalu ga je poznala cela vas. Drobil jo je od hiše do hiše, s parkeljčki trkal na vrata in z nežnim kruljenjem fehtaril za skorjico kruha. Prijelo se ga je ime Štolfe. In ta Štolfe je vandral ves božji dan in prosjačil. Prišel je celo do Cestarjeve tete, ki je imela hišo daleč iz vasi. Bila je slabih zob. Tudi ona ni imela denarja za popravilo. Zato mu je skorjice namočila v mleko; on pa jo je domnevno tudi po trikrat obiskal. S kratkimi zakruljki je pokazal hvaležnost dobrotnikom. Ni pa maral skoporitežev. Če mu tudi v drugo niso odprli, pri takih ni nikoli več trkal, čeprav so ga pozneje sami vabili, ker jim je bilo nerodno. Ampak Štolfe se ni dal podkupiti. Za zmeraj jim je obrnil hrbet. Proti večeru je bil vedno doma, saj si je v strnišču pod skednjem ustvaril prijetno domovanje. Dvignil se je ob sončnem vzhodu in ponovil manire prejšnjega dne. Ni kaj dosti maral za svoje bratce in sestrice, ki so kobacali ob mami. Včasih pa je prišel pozdravit svojega strica v pregraji, ki mu je bilo malo nerodno, da se je tako nemarno zašpehal.
Tisti, ki so bili pri mami svinjici, so rasli hitreje kot on. Pa jim ni nič zavidal. Najbrž si je mislil »prav jim je, kaj pa nič ne telovadijo.« Zato bodo šli tudi prej v promet, ko jih bodo prodali za tisto, zaradi česar je človek »vzljubil« prašiče in jim namenil enoletno prijateljstvo.
Štolfeta sem videl le še enkrat (ni bil velik), ko sem prišel ob zimskem semestru na obisk iz Ribnice, kamor so me jeseni vpisali na gimnazijo. Tega na kakšno rajžo se je kasneje on odpravil, pa nisem želel nikoli izvedeti.
Jože Centa, februar 2022
