»Če ne bi iznašli pulfra (smodnik), bi bila moja fanta še danes živa,« je velikokrat meditirala stara mama. Takrat je mislila na svoja dva sinova Franceta in Jožeta, ki sta padla v prvi svetovni vojni. Kako preprosto, pa resnično sklepanje matere, ki ni res nikoli prebolela te izgube. Ne vem, ali sem jo občudoval, ali me je bilo groza njene odločitve, ko je včasih naglas razmišljala: »Če bi Jože ubogal mene, bi bil še danes živ. Brez prsta se lahko živi, brez glave pa ne.« Potem je razložila, kaj je nameravala po tistem, ko je izvedela, da je France padel tam nekje na soški fronti. Zdaj bi moral v tisti pekel še drugi sin, saj je bil pri osemnajstih letih sposoben in ga je čakala mobilizacija. Svetovala mu je, da naj pusti, da mu s sekirco na tnalu odseka palec desne roke in ga tako onesposobi za odhod na fronto. »Me ni poslušal. Kmalu sem bila brez obeh mojih fantov.«
Ob poslušanju takih zgodb se je k nam že priplazila druga svetovna. Ampak to ni bilo nekje daleč ob neki reki tam v Italiji … Poki pušk, regljanje strojnic in grmenje granat je prihajalo od nekje blizu; tam od Mokrca in Mačkovca. Vas je začel preletavati bombnik. Kmalu je zagrmelo za Svetim Gregorjem in po vasi se je že slišalo, da gori Sodražica. Zdaj smo vedeli, da je »tista fronta« že pri nas. To je dobilo strahotno potrditev, ko se je 25. junija ob štirih popoldne tisti jekleni ptič zla obrnil in stresel svoj ognjeni tovor na našo Dvorsko vas (Vse to je opisano v knjigi »Ne ugašajte mi luči«, 2020).
Tistega peklenskega dne sva v mraku z mamo in našo kravico Muro pribežala na Malo Slevico. Ko se je že stemnilo, je zagrmelo spet od tam nekje pri Velikih Laščah. Verjetno so se morali topovi ohladiti, saj so že pred dobro uro pošiljali roj granat nad našo vas. Zdaj je začelo padati okoli Male Slevice. Prvi dve sta zadeli cerkvico Svetega Jakoba. Naslednje so bile že blizu hiš. Ena od teh je padla na kočijaške sanke, na katerih sem utrujen, opečen in ranjen dremal. Ob njih je bila privezana Mura. Takrat sem prvič skusil, da imajo živali slutnjo. Nekaj sekund pred tem, ko so se sani spremenile v trske, je Mura strgala štrik in zbežala proti kapelici; seveda sem moral za njo, saj mi je bila zaupana za tisti čas, ko so odrasli reševali pohištvo iz hiš. Hvala, Mura …
Takih spoznanj je bilo v tistem poletju še veliko, saj je vsakih nekaj dni grmelo okoli vasi. Zanimivo je bilo ugotavljanje starih bojevnikov iz prve svetovne. Menili so, da »polentarji« že znajo streljati; zadetkov pa je malo, ker so namenjeni partizanom kot pretnja in opozorilo …« Danes se lahko čudim, kako je postalo samoumevno opazovanje vedenja živali, ki so naznanjale prihajajoče granatiranje. Ko se je začel Kališčarjev ta veliki vol Sivec trgati na verigi in začel jokajoče zavijati, smo vedeli, da bo kmalu padalo in grmelo. Še bolj zanesljivo je bilo obnašanje lastovk, ki so imele v tej štali pet gnezdišč in so bile v mraku vedno vse doma in počivale na prečnih drogovih oboka. Često smo slišali glas Kališčarjeve Micke: »Spet bo padalo, lastovke so odletele …« In res so vedno odletele, četudi je bilo to ponoči. Za nas otroke in odrasle pa je pomenilo: »Poberi najnujnejše, beži in se skrij prav v tej Kališčarjevi štali. Kališčarjev stric Janez pa so menili, da bomo vsi zgoreli, če bo zgorel skedenj nad njo in zaprl izhod iz štale.
Občasno se je bog vojne Ares tudi utrudil in si vzel počitek. Takrat sem spet, kot da se ne bi še pred nekaj dnevi srečevali s smrtjo, ministriral pri maši ali popoldanskih petih litanijah in prepeval »…Marija pomagaj nam v vojskini čas …« Po obredu, ko smo se šli preobleč v zakristijo, mi je kaplan stlačil v žep šop listkov, na katerih je bila napisana žaljiva parola proti partizanom. Zadrega. Pokažem mami ali ne? Saj to je bil tisti kaplan, ki mi je pri verouku dal v roke priročnik za ministriranje; seveda je bil v latinščini, zato sva se z mamo učila skupaj. Zdaj pa naj bi te listke ponoči raztresel po vasi. Mama jih je vrgla v peč. Mojega ministriranja pa je bilo konec. Zato sem se temu kaplanu izogibal.
Redno sem še z drugimi fanti hodil v Lašče k deseti maši. Zdelo se nam je, da smo že veliki in da imamo zdaj mi pravico pred mašo postavati pred Koprivcem. Tako smo stopali na mesta zrelih fantov, ki so si od tam ogledovali punce, ki so prihajale k maši. Te generacije fantov pa takrat ni bilo več. Bili so pri beli gardi, partizanih, po internacijah ali pa so bili že pokojni.
Bilo je poleti v letu 1943, ko smo ob nekem takem postavanju vsi navdušeni poslušali kakšnega strička, ki se ni bal nobene mobilizacije od nikogar več. Izvedeli smo, da bo kmalu konec vojne, »saj so tistega Titota, ki je v resnici tato že ujeli; zdaj sta na vrsti samo še tisti naš Kardelj, ki bi se moral podpisati kot kradel, in tisti Kidrič, ki se v resnici piše Kodrič, saj vidite na sliki, da ima skravžljane lase …« Vse to je bilo za nas zanimivo, še bolj kot tiste povesti o povodnem možu Pipanu. Potrditev vseh teh »resnic« smo lahko večkrat prebirali na plakatih, ki so imeli prostor na vzdolžni strani gostilne.
Italijanski fašistični štab je bil nameščen v prvem nadstropju potem, ko so družino izgnali na podstrešje. In prav pod temi okni smo se družili in pametovali. Petnajst-, šestnajstletniki pa so si že upali nagovarjati punce. Seveda smo začeli zamujati začetek maše.
Zgodilo pa se je, da smo neko nedeljo zagledali električne žice, ki so visele iz oken štabnikov. Nekdo je vedel, da so to »nekakšne antene, da imajo v štabu boljše telefonske zveze«. Te žice so bile oblečene; le na koncu je bila izolacija odstranjena za kakšnih deset centimetrov tako, da se je videl splet tankih bakrenih niti, ki so bile na koncu zavozlane v debel vozel. Tem »antenam« nismo posvečali posebne pozornosti.
Pa se je zgodilo… Že naslednjo nedeljo. Zelo zrelo smo »moževali« bog si ga vedi o čem. Oblečen sem bil v neko majico s kratkimi rokavi. Na glavi pa sem se »važil« z nekim belim platnenim klobučkom, ki sem na našel na ispi; najbrž je bil od strica Ivana. Ker mi je bil prevelik, sem za notranji rob zatlačil časopisni papir in bil sem kakor tisti – Martin Krpan. No, prav po tem klobučku me je začelo nekaj praskati. Privzdignil sem pogled in v momentu zagrabil tisto žico, da bi jo zvil. Naslednjega trenutka za mene pravzaprav ni bilo več. Vse telo je prebila neznanska bolečina; odskočil sem s pločnika in otepal po tleh z nogama in rokama. Tudi z desnico, v kateri sem tiščal žico, ki je nisem mogel izpustiti… Vse ostalo sem izvedel pozneje. Ovedel sem se na neki mizi, očitno v Koprivcovi gostilni. Okoli mene so se prerivali neki ljudje, mi občasno pritiskali na prsa in mi tiščali nek smrdeč tampon na usta in nos. Desno roko sem imel povito z žvepleno rumenim povojem do komolca, in nič me ni bolela. Tisti v beli halji me je privzdigoval in mi na ustnice tiščal kozarec in vztrajno ponavljal: »Akva, akva …« Počasi mi je vlival vodo v usta … Postavljali so me na noge, v meni pa je grmelo in treskalo. Tiščalo je in srce sem čutil v grlu. Koliko časa sem tam ležal, ne vem. Kasneje sem sklepal, da kar dolgo, saj me je blizu Polaka pobral Črnopotošček, ki je v kočiji z dvema konjema že peljal družino od desete maše, ko so si poprej še privoščili znani gostilniški telerflajš (goveja juha z mesom) z žemljico. Sedel sem na stopničko kočije in se z levo roko držal za vstopno ročico. Pricjazili smo se do križišča Pri bugcu in jaz sem komaj čakal, da izstopim. V poviti roki sem čutil močno kljuvanje – verjetno je popuščala injekcija.
Vedel sem, kaj bo doma. Najprej so se me ustrašili in nekdo je rekel: »Kaj te je bomba,…« Vse sem jim po pravici povedal. Potem so se začele molitvice, celo teta Francka: »Prav ti je, kaj se pa prijemaš tam, kjer ti ni treba.« Stric France pa po pričakovanju: »Zdaj pa imaš, kar si si zaslužil. Bog te je udarilm…« Ni bilo časa za bolečino; kar nekje v svinjski kuhinjici sem se potuhnil, da se ne bi slišal moj jamer.
Tudi naslednjo nedeljo ni bilo nič z mašo, saj me je občasno oblivala vročina. Roke si niso upali razvezati, ker je bil povoj komplicirano na »križ – kraž«. Čez štirinajst dni pa – direktno v cerkev. Sedež sem izbral nekje v sredini za stebrom; pred menoj sta sedela dva starčka, saj je bila moška stran skoraj prazna. Zaradi razumljivega razloga sem se bal, da bo imel mašo tisti kaplan, ki mu nisem izpolnil naročila. Časa sem imel dovolj za drobno občudovanje »praškega Jezuščka« v beli oblekici in s krono na glavi, ki je bil zaprt v čudoviti stekleni hišici. Vedno sem mislil, da je tam zato, da ga ne bi umazal prah in mu zato pravijo praški Jezušček. Kar malo razočaran sem bil, ko so mi kasneje povedali, da takega častijo predvsem v Pragi.
Maša se je začela. Hvala bogu. Maševati je začel neki mlad kaplan, ki je občasno prihajal v Lašče iz Ljubljane. Pri njemu je bila vedno maša na en, dva, tri. Kmalu je prišel čas za pridigo. On je odšel v zakristijo, iz nje pa je stopil, o groza, tisti »moj kaplan«. Bil je v civilni obleki. Ni šel na prižnico. Ustavil se je pri angelski mizi in začel. Nič ni bilo kaj takega o duhovnosti, angelčkih in nebesih, ampak vse samo o tem, kako se moramo bati »brezbožnih komunistov« in da »bodo naši italijanski vojaki«, ki so branik naše katoliške cerkve in prinašalci rimske kulture, kmalu naredili red in bo konec vojne …« Tega zadnjega smo se seveda vsi veselili. Nismo pa vedeli, da bo to konec samo za italijanske soldate, saj je bilo samo še dober mesec do 8. septembra 1943, ko je Italija položila orožje in kapitulirala. Menda je tisti kaplan kaj več vedel kot mi in nadaljeval: … Zato opozarjamo starše, da naj pazijo na otroke in jih nadzorujejo, kje postavajo pred sveto mašo …«. Obvezano desnico sem še globje tlačil pod klop, ko se je zaslišalo: »Verjetno ste slišali, da je enega od teh postopačev doletela božja kazen in ga je električni tok skoraj ubil, amen …«
Ko so mi kasneje roko razvezali, se je pokazalo, da je bila dlan opečena do kosti. Tistega mojega naročnika za raztresanje »cegelcev« pa nismo več videli.
Slika: Kališčarjeva štala
Kališčarjeva štala (foto: J. Centa, 1992) je bila pod zemljo. Imela je vrata in dvoje okenc na dvorišče. Nad banjastim obokom je stal skedenj z izhodom na vrt. Če bi granata padla na skedenj in ga zažgala, bi se zrušil tudi pred štalo in tako onemogočil izhod. Na to je opozarjal stari Kališčar. V njej se je ob obstreljevanju gnetlo tudi dvanajst ljudi, večinoma otrok na kupu nastilja. Družbo so jim delale tri krave in dva vola. Levo okence je bilo priprto za izletavanje lastovk.
Slika: Gostilna Pri Koprivcu
Koprivčeva gostilna na trgu (foto: J. Centa 1998). Od začetka okupacije do kapitulacije Italije sta bila v prvem nadstropju štab in telefonska centrala. Tistega dne, ko se je zgodil kriminal so iz treh oken (na sliki je eno, obeleženo z rdečo črto) visele električne žice, ki smo jih poznali kot »antene«. Po usodnem dogodku »niso bile več potrebne« in so izginile. Rdeči ploskvi na čelu strani markirajo prostor za propagandno plakatiranje.
