Bilo je jeseni 1942, komaj nekaj mesecev po bombardiranju Dvorske vasi. In nekaj manj kot toliko časa sva že bila z mamo na Mali Slevici Pri Lenčkovih, saj je bila teta Francka mamina sestra, njem mož Lojz pa brat mojega očeta. Tako sva se vključila v skupno gospodinjstvo. Teta je bila več v kuhinji, saj je bila dobra kuharica, seveda če je bilo kaj dati v lonec in v peč. Mama pa je šla rajši na njivo ali v ograbek. Šlo je za silo, saj se je na skupnih njivah in košeninah moglo dovolj pridelati. Zmanjkovalo pa je tistega, kar se kupi v trgovini. Če si hotel priti do soli, si jo najprej moral imeti v glavi. Gospodinje so se morale znajti. Vsaka po svoje. Zvedelo se je, da je možna nekakšna zamenjava dobrin v »naturi«. Ti meni to, jaz tebi ono. Ker ni bilo denarja, je bil to najboljši izhod v sili.
Tisto jesen je sadje obilno obrodilo. Nič posebnega ni bilo, če si v jeseni videl ženske s polnimi košarami sadja in tudi zelenjave, ki so šle proti Laščam. Ampak kam to nosijo, saj nimajo tam nobene žlahte. Pa so jih kmalu pogruntali …
Stisnil mi je roko in mi šepnil: »Ti si moj prijatelj.«Neko soboto smo tudi otroci teti Francki pomagali nabrati jerbas sadja; vse od jabolk, hrušk, vseh sort češpelj in tudi kakšna lepa, debela cibora se je tam znašla. »Te bodo za na vrh jerbasa. Pobirajte samo najbolj zdravo sadje. Drugo bo šlo pa v peč, na leso za sušenje …« Ko je bilo vse pobrano in prebrano, je bilo treba poln jerbas prinesti še do doma. Jerbas je bil prava mala umetnina, ki jo je iz šibja znal splesti stric France. Robove je zaključila spletena »krona«. V to je vpletel dva kitasta locna. Tega je poprijela za enega, jaz kot največji pa za drugega. »Pritrockala« sva ga do hišnega praga. Ona je skočila v hišo in se na hitro preoblekla v pražnje, saj je bila že deset. Ven je prišla s svitkom. Položila si ga je na glavo. Pristopil je stric Lojz. In z združenimi močmi je bil jerbas na glavi. »Saj bi ti lahko pomagal odnesti vsaj do Hrastinjakov, pa si ne upam. Ne vem, kako bi bilo, če bi me videli partizani,« je zarobantil. »Bom že sama; pri Mramorju se bom malo odpočila, potem pa bo že kdo pomagal za na glavo.« Po bližnjici, po stari opuščeni poti, ki je bila mehkejša od šodrane ceste, je morala na Hrastinjakih le stopiti nanjo. Med potjo je razmišljala, če je prav, kar dela, saj ji je mož Lojz, preden je odšla, zagodrnjal, da ni pametno »delati kšefta s tistimi Lahi, ki sem se z njimi še pred petnajstimi leti tolkel na Soški fronti, na Čukli …«
Pri Mramorjevih so bili prav prijazni. Še lonček bezgovega čaja so ji ponudili. »Daj spij, saj si vsa mokra, prehladila se boš …« Svitek, jerbas – pa naprej, do žičnega bloka, tam pred Cerejo. Na bloku ni bilo težav. Stražarji so že nekako vedeli, kam gre sadje. Pa še nekaj posebnega je bilo v trenutkih tistega zatohlega časa. Najbrž je iz Ljubljane padla komanda, da naj bo vojska s civilisti mehkejša, saj je bilo po bombardiranjih Sodražice in Dvorske vasi čutiti vse večji upor in odhajanje tudi žensk in starejših v partizane. To pa ni trajalo prav dolgo … Kmalu je bilo spet čutiti tisto »zob za zob«. Vse pogostejša so bila vprašanja: »Po kaj pa ste prišli k nam; saj pred vami ni bilo tukaj nobenega partizana? Zakaj ste nam odpeljali v mučilnice na Rabu cele družine? Sorodniki, še včeraj prijatelji, sosedje so danes sprti. Kdo je za to kriv ...« Takrat so običajno kazali tudi na cerkve. Morda je med potjo tako razmišljala tudi teta Francka. Večkrat sem jo poslušal, ko sta z mojo mamo govorili o poštenosti … »Mi vsak večer, ko bi utrujeni od dela, morali pasti v posteljo, pademo na kolena in molimo rožni venec, litanije, vero in še en kup drugih molitev. Ob nedeljah, praznikih, kadar grmijo granate, pa vse tri roženkrance in še topelt očenaš. Kaj pa oni tam gori?« Za nobenega od vprašanj ni bilo odgovora. Če je bila teta v takšnem premišljevanju, je bila gostilna »Pri Koprivcu« še preblizu. Pred vhodom, ki je bil takrat iz čelne fasade, se je razoglavila jerbasa in stopila skozi oštarijo do kuhinje. Tam so takoj vedeli, za kaj gre, saj je v rokah držala svitek. Iz kuhinje je že močno dišalo po paradižniku, papriki in drugih dobrotah, saj se je tukaj kuhalo za štab fašističnih oficirjev – komande mesta. Niso je nič kaj preveč prijazno sprejeli. Čeprav se v jeziku niso mogli sporazumeti, so si z mahanjem in zavijanjem z očmi le nekako dopovedali. Glavnega »koha« (kuharja) so predvsem zapeljale cibore na vrhu jerbasa. In čeprav so imeli za tisti dan sadja dovolj, so udarili v roke. Koh je z litrskim lončkom dvakrat zajel v veliko vrečo soli in jo stresel v manjšo papirnato vrečko. Teta je z obema rokama mahala, da je to premalo. On pa »Basta, basta; tre kilo« in ji dopovedoval, da je sol težka in da jo je v dveh litrih najmanj tri kile. Okoli nje pa je skakljal mlajši pomočnik in kar mimo glavnega ponujal še eno vrečko in vmes čebljal: »Šinjora, šinjora … una kila cukero, cukero; molto bene cukero …« Odprla je vrečko. Res je bil v njej sladkor, ki ga je ona bolj poznala kot »virfel cuk'r« – sladkor v kockah. Obe »stranki« sta bili zadovoljni. Teta je obe vrečki položila v prazen jerbas, ga stisnila pod pazduho in odšla domov. Med potjo pa je sklenila, da tiste »uslužnosti« s cukrom doma ne bo povedala, da ne bi bilo še kaj narobe. Zdelo se ji je, da ji je tisti simpatični mladenič, ki je skakal okoli nje, enkrat rekel celo »bela šinjora« (lepa gospa) in ji celo pomežikoval. Kaj takega bi bilo preveč za Malo Slevico … Na skrivaj je to povedala samo moji mami.
Jože Centa, Velike Lašče, olje 1977: Tam izza smrek in med cerkvijo se je vedno kadilo in omamno dišalo. Za zidom je okupacijska vojska imela kuhinjo. Slika je nastajala na balkonu bloka nad Štupico, kjer se je nekoč vrtel Ringelšpil.Ta izkušnja s sadjem in vojaškimi dobrotami je imela zame dolgotrajno in na žalost samo enkratno posledico. Stric France mi je že dolgo obljubljal, da »če boš v šoli priden, ti bom spletel oprtni košek, da boš vanj spravil igrače«. Košek je bil nared, še preden sem lahko dokazal, da sem »priden«. Bil je čisto prava pomanjšava koša, s kakršnim so iz skednja v štalo nosili seno. Razlika je bila samo v tem, da je seneni koš imel držalo, moj pa je imel oprte, ki so se ga držale na hrbtu. Imel sem srečo, da v požaru ni zgorel, ker se v hiši strop ni udrl. Nekdo se je spomnil, da bi ga lahko tudi jaz uporabil za »kšeft«. To je bila gotovo spet teta Francka, saj sta mama in stric Lojz nasprotovala. Teta je imela zadosten »kontra«. »Vesta kaj, če je tako, bom vama kuhala posebej, če rajši jesta neslan močnik.« To je zaleglo. Stric France je podaljšal oprte, saj so bile zdaj že za osemletnika prekratke. Na Zgornjem vrtu je bila hruška rjavka polna kot grozd. Teta je vzela s seboj burklje, jaz pa košek. Z burkljami je potresla enega od vrhov. Vsulo se je kot toča. »Pobiraj samo ta debele«, je rekla. Košek je bil kmalu poln tistih lepih rjavk, ki so imele barvo kosmačkov, le da so bile po obliki podolgovate. »Jih bomo dali v kevderc na hladno; jutri jih boš pa odnesel,« je še rekla. Ponoči sem se večkrat zbudil, saj ni in ni hotelo biti tisto »jutri«. Ko je prišlo, sem dobil še nekaj napotkov, oblekel tiste hlače, ki so imele samo en aržet in izgledal bi kar šik, če bi imel čevlje. Ko so me oprtali, sem jo bos mahnil proti Svetemu Jakobu, ker sem se odločil, da grem na pot po mehkejši stezici ob potočku pod Medvejekom. Kmalu sem začutil bolečine v vratu, ki sem si ga poškodoval med bombardiranjem, čeprav sem se doma junačil, da me nič več ne boli. Vedel sem, da moram vztrajati, da ne bi bil spet »reva«. Rad bi si bil malo odpočil, pa si nisem upal razoprtati, saj nisem vedel, kako bom dal košek nazaj na rame. Nekajkrat sem se ustavil in z nogama požlobudral po mrzlem potočku. Ko sem zagledal Polakov malen, sem dobil korajžo, saj sem vedel, da bom kmalu na žičnem bloku. Stražar je pogleda v koš in najbrž vedel, kam grem. Z roko mi je samo zamahnil in rekel: »Avanti!« Pa sem šel.
Že sem bil pred vrati Koprivčeve gostilne. Tam pa, o groza! Najbrž me je »koh« videl skozi okno, stopil je pred vrata in mi z rokami mahal »niente, niente«, kar je pomenilo, da ne bo »kšefta«. Morda sem se mu zasmilil, saj je z drugo roko začel palec zavijati in kazati za cerkvijo. Zdelo se mi je, da najbrž že vem, kam kaže. Saj se je od tam, ko smo stali ob nedeljah pred cerkvijo, vedno kadilo in lepo dišalo. Najbrž je tam za zidom še ena kuhinja, morda tista za vojake. In je bila. Tam, nekje pri zadnji ali predzadnji hiši. Iz dvorišča je stopil prijazen, lepo oblečen oficir. Med smehom je s palcem kazal nase in govoril: Io intendante, intendante …« Vedel sem, da je to tisti, ki skrbi za hrano vojaščine. Prijazno me je počohal po glavi in mi pomagal sneti košek iz ramen. Nekemu vojaku je nekaj namignil z ukazom. Ta je od nekje prinesel bel prtiček in ga razprostrl po zelenici pred hišo. Zraven je postavil košek in počepnil. Potem je pokazal na košek in spraševal, »ke kvesto, ke kvesto?« Razumel sem, da hoče vedeti, kaj je to … Jaz pa junaško: »To so hruške rjavke«. Še nekaj je govoričil in me trepljal po ramenih. Razumel sem, da bi se rad z menoj nekaj pogovoril. Iz žepa je vzel denarnico in se spet, tokrat žalostno, smehljal.
Iz koška je vzel eno hruško in jo položil na prtiček; iz denarnice pa eno liro. Stisnil mi jo je v roke in se je začelo: »Una kruska – una lira.« Seveda sem bil zadovoljen, da bo kupil eno hruško za eno liro. Ampak, verjetno se mi je obraz malo razpotegnil. Da bo kupil samo eno hruško… »No, no«, se je spet nasmehnil in nadaljeval: »Una kruska – una lira, una kruska – una lira, una …« vse do trenutka, ko mu je začelo zmanjkovati drobiža. Nič se ni obotavljal. Iz koška je vzel dve hruški in začebljal: »Dua kruska – duo lire… Potem je šlo hitreje: »Činkve kruska, činkve lire..« Vse do dvakrat: »Dječi kruska-dječi lire«. Deset hrušk za deset lir. Košek je bil prazen. Jaz pa sem moral že tlačiti lire v žep. Neverjetno dobra kupčija.
Ampak presenečenje se je šele začelo. Hruške je začel dajati nazaj v koš, jaz pa sem se tiščal za žep. Kaj, da ne bo ničesar s to kupčijo? Hruške so bile spet vse v košku. Iz žepa sem potegnil prvo liro in mu jo začel vračati. »No, no!« se je oglasil in me stisnil k sebi. Menda sva oba zadrževala solze. Potem je iz koška vzel – dve »kruski«. Eno je ugriznil, drugo je dal meni. Oba sva jih pojedla. Stisnil mi je roko in mi čisto od blizu šepnil: Tu mio amiko …« Kaj, da sem njegov prijatelj?« Pomagal mi je še dati koš na rame. Potem si je zakril obraz z dlanema in se izgubil za vogalom.
Domov sem prišel s polnim košem. Zdelo se mi je, da je koš lažji, čeprav sta manjkali samo dve »kruski« rjavki. Stric France se je nekam zagledal, potem pa odsotno, bolj zase zamomljal: Ni šlo… Kaj čmo; vojna je vojna, saj bo še hujše.« Odšel sem v kuhinjo, kjer sta bili teta in mama. Izpraznil sem žep in se zlagal: »Na cesti sem jih našel …« Našteli sta jih sedeminsedemdeset. Teta je menila: »Ravno prav, peč je zakurjena; hruške bomo pa posušili …« Nobeni nisem povedal, da imam novega prijatelja.
