V času mojega zgodnjega otroštva se mi je godilo celo boljše kot gruntarskim otrokom. Tako je bilo pri hranjenju, oblačenju in še nekaterih drugih ugodnostih. Po zaslugi daljne sorodnice »kočevske tete Mimi« sem imel celo nekaj igrač, ki jih je prerasla ali se jih je naveličala njena hčerka Sonja. Imeti veliko črno plišasto opico, pajaca – klovna, ki zacvili in ga ne moreš prisiliti, da bi ležal, saj se v hipu, ko ga spustiš iz te poze, sam dvigne v stav »mirno« in ti začne mežikati. Dobil sem celo kovinski tank (kopija nemškega »tigra«). In ko si ga navil, je začel brenčati; iz cevi topa so švigale iskre in zanj ni bilo ovire, da je ne bi počasi preplezal. Škoda, da mi ga je stara mama kmalu skrila, mami pa je rekla, da to »ni igrača za otroka«, kot da bi vedela, da bo prav tak pravi tank zanjo usoden.
V prvi razred so me poslali v lepi plavi mornarski obleki z »zlatimi« gumbi; zato sem bil deležen špikanja sošolcev, češ da sem važič. Po tem sem jo oblekel samo še za k maši. Kmalu sem jo prerasel; in glej ga zlomka – mama je ugotovila, da bi bil tisti plašč, ki ga je ob kapitulaciji odvrgel vojak, primeren za predelavo. Peljala me je k Lenovčevemu stricu Antonu, ki mi je »vzel mero« in kmalu sem šel v »probo« za novo obleko. Ta je bila še bolj nekaj posebnega, kot tista mornarska. Na moj, kar obilen telešček sem navlekel čisto pravo lovsko obleko; tako z olivno zelenim ovratnikom in prav takimi »portami« na hlačah. Na štirih žepkih suknjiča so bili manjši gumbi; zapenjal se je z velikimi »jagerskimi knofi«, izdelanimi iz jelenovega rogovja. Spet sem se bal, s čim me bodo pa zdaj špikali sošolci. In so me: Zajči Jožek ni več zajček, ampak jager na zajklje … Še dobro, da sem jo lahko oblekel samo dvakrat ali trikrat. Ob bombardiranju so vsa moja in mamina oblačila, igrače, celo očetova gasilska obleka, na katero je imela mama lepe spomine, zgorela. Ostala sva v tistem, kar sva ob požaru imela na sebi.
Na tem mestu bom priznal, da sem se kmalu potem začel zavedati, da sem bil scrkljanček. Ampak res – samo – bil … Zakaj? Zato, ker sem bil po krivični usodi treh pred menoj umrlih otrok, dveh sestric in brata postal po sili – edinec, v katerega sta mama in stara mama še posebej po smrti očeta polagali vse upe.
Nadaljujem tam, kjer sva z mamo prišla na Malo Slevico; res samo v tistem, kar sva bila oblečena. Jaz v ponošenih kratkih hlačah z naramnicami, mama v še vedno črni delavniški obleki, saj se je ob smrti moža zaobljubila, da deset let ostane v črnini.
Tako se je obema vse postavilo na glavo. Sicer je bila mama nekoliko na boljšem. Za k maši je oblačila obleko sestre Francke. Jaz pa nisem imel nikogar, ki bi mi lahko posodil »za ta k mašni gvant«. Kmalu me je rešil nek ponošen suknjič strica Ivana. Narobe obrnjeno blago je po »raztrenanju« izgledalo še kar lepo. Spet sem šel v mero; tokrat k Tešarjevi teti Marijani. Po tednu dni sem lahko oblekel praznične hlače kar dobrega izgleda in se veselil, da bom po nekaj mesecih spet šel v Lašče k maši. Še bolj kot maše sem se veselil, da bom v Laščah videl neko čudo, ki da ga imajo cigani – ringelšpil. Komaj sem čakal nedelje. S še drugimi mulci smo skoraj vso pot tekli, da bi še pred mašo videli ta »ringelšpil«, ki se mu menda pravilno slovensko reče vrtiljak. Med potjo smo se po nekajkrat ustavili in modrovali, kaj neki naj bi bilo to. Cestarjev Anton je vedel, da se na njem lahko vrtiš, če imaš denar.
Seveda so bile Lašče že drugo leto obdane z bodečo žico. In še preden smo prišli do bloka, smo že slišali hreščečo glasbo, ki so jo občasno prekinjali. Stražarji so nas otroke prednostno spuščali naprej. Za odrasle je bila obvezna propustnica – »lašopasare«. Kar naenkrat smo bili tam, od koder je hreščala muzika. Zadaj na vrtu za gostilno Štupica se je trlo mularije, nekaj odraslih in tudi kakšen vojak. Spet je zahreščalo; po zraku so v večnem krogu frčali sedeži, iz katerih je odmevalo kričanje, smejanje in vriskanje. Škoda, da samo tri minute. Ringelšpil se je obotavljaje ustavil in »potniki« so izstopili. Ob vrtiljaku je sedela stara ciganka, ki je imela v ustih visečo fajfo; izpihovala je dim in kričala: »Još jedna runda, še ena runda, pripravite denar, samo tri lire, samo tri lire …«. Kmalu je bilo vseh dvanajst stolčkov zasedenih; iz zvočnika je zahreščalo, iz ringelšpila spet kričalo … Spet samo tri minute. Ja, lahko njim, ki imajo lire … smo se spogledovali. Pa je od nekod završalo: Če greš trikrat vrteti, se lahko še enkrat pelješ … Hopsa, to pa ja! Že sem stal v vrsti. Ciganka je snela iz ust visečo fajfo, puhnila vame oblak dima, štempljala majhen papirček, mi rekla, naj stopim v vrsto in obesila pipo nazaj na tistih nekaj rjavih škrbin. Šesterica nas je čakala, na srečo samo za dve vrtenji. Čas ni bil naš zaveznik. Zaskrbljeno smo pogledovali na uro; seveda tisto na cerkvenem zvoniku, ki so jo moral s pogledom najti med luknjami vej visokih jablan … »Čez deset minut bo deset,« mi je pomagal tisti, ki je stal za menoj. Ja, mašo bom zamudil. Ampak… Ringelšpil se je že drugič ustavljal. Star brkač temne polti je pristopil in nam dal kratko lekcijo o tem, kako in kaj bomo počeli. Obotavljajoče smo rinili po razcefranih vrvnih lestvicah proti vrhu. »Brže, brže«, je pod nami renčal tisti brkač. Hitro smo bili vsi na cilju – na platoju vrtiljaka – in kmalu držali vsak za svojo ročico. Ugotovili smo, da so stolčki polno zasedeni. Ciganka je že navila razglašen gramofon, zvočnik je zakašljal, brkač je udaril po zvoncu in zakričal: »Ajde, idemo!« Uprli smo se v ročice in večni krog se je začel s komando: leva, desna, jedan, dva, jedan dva …, ki jo je dajal brkač. Sploh ni bilo tako težko, kot smo mislili. Komaj smo začeli, pa se je že oglasil zvonček in utihnil zvočnik. »Druga runda« smo zaslišali. In kmalu spet zvonček, zvočnik. Tudi nam se je začelo vrteti. V tretje sem že komaj razbral, kaj piše na uri na turnu. Tisti za menoj je zadihano ravsnil: »Ja, deset čez deseto je …« Pregreti in zasopli smo že rinili po lestvi dol, vse niže do tal …
Kar precej časa je minilo, da se je »posadka« zamenjala. Nas pa je čakala nagradna vožnja, vožnja z ringelšpilom … Imel sem le toliko časa, da sem si v travi obrisal roke, saj je bilo povsod vse zašmirano. Seveda sem se najbolj bal, da ne bi umazal mojih lepih rjavih novih hlač. Končno je prišel čas, ko bodo vrteli drugi, mi pa se bomo peljali. Urno smo se pripenjali s kovinsko verižico čez pas, brkač pa je vse strokovno prekontroliral, če smo vsi dobro »prikavljani«, da ne bi prišlo do nesreče in bi kateri odfrčal v »gore in nebo« je bil nazoren in s prstom kazal proti oblakom … Na moji verižici je bila kljukica za pripenjane nekoliko raztegnjena, zato jo je še posebej otipal. »Dobro«, je rekel in nas podučil: »Z obema rokama se dobro držite za verige vaših sedežev, i ništa se ne bojte!«
»Idemo!« Zvonček, gramofon, nažiganje iz zvočnika. In že smo se vrteli, leteli, kot da bi peruti imeli. Tisti, ki se je vozil za menoj, je bil malo starejši in večji; klicali so ga Malolaščan. Ta se mi je nekoliko približal, zgrabil za moj sedež tako, da sva se za trenutek zaustavila; potem me je zalučal in spustil … Zletel sem do nebes in že v prvem kroženju padel do pekla. Ta poriv je zadoščal vse do zadnjega kroga … Hvala bogu, da se je zaslišal zvonček! Ringelšpil se je začel zaustavljati; sopotniki so se odpenjali. Sam sem si nekoliko vrtoglav obrisal potne srage s čela in očitno nisem vedel, kje sem. Tisti Malolaščan je stal pred menoj, se muzal in se mi zarežal: »Reva, ga imaš v hlačah…« Prijel sem za verižico, se odkavljal in istočasno odskočil s sedeža. Zaslišalo se je nekaj kot »resk!« Otrpnil sem; nisem opazil, da se mi hahljajo. Kavelj verižice je zlovešče zabingljal ob nogi in se tako rešil objema desnega hlačnega žepa. Trikotnik raztrganine blaga, ki je visela ob pasu in vse do mednožja, me je opomnila, da nimam spodnjih hlač in da se vidi vse tisto one, ki ima prostor pod hlačami. Z dlanema obeh rok sem pokril tisto luknjo, odskočil s podija vrtiljaka in stekel za kozolec, ker sem imel želodec že zelo blizu ust. Iz njih je bingljal dolg trak sline. Tako sem si ob napenjanju tiščal z eno dlanjo zgornjo, z drugo pa spodnjo luknjo. To bedo je opazil eden od italijanskih vojakov alpinov, ki so bili pokriti s planinskim klobučkom z zataknjenim orlovim peresom. Pristopil je in mi v čisti primorski slovenščini čivknil »Orkodio, ke fortuna… Oštija, ma če bi te zagrabilo samo malo globje, adijo moškarija…« Prijel me je za čelo in mi obrisal usta. V roke mi je stisnil šop papirnatih robčkov in mi zaskrbljeno velel: »Mulo, ma bejž hitru damu in jim pokaž, kaj te je zapelu. Ma, hodi, hodi!« In me je porinil. Ubogal sem ga. V zvoniku je udarilo za pol enajsto. Adijo maša … Za hišami po vrtovih sem prišel do izhoda žičnega bloka. Stražar me je samo zabodeno gledal in čustveno pripomnil: »O, mama mia!«
Potem sem začel teči, da bi me videlo čim manj ljudi, ki bi gledali v tisto mojo luknjo. Na Hrastinjakih sem se ustavil pri Pijatovi teti Mici, ki se je kot pogorelka vselila v Lavričevo prazno podrtijo. Vedel sem, da mi lahko vsaj delno pomaga. Ona je bila prepričana, da knofljica boljše zapira luknje kot še tako debel cviren. Zato je bila vedno vsa zaknofljana. Prosil sem jo, naj mi da vsaj eno. Segla je v nedrje in jo nekje odpela. Z njo v roki je počepnila in mi vsaj za silo zamašila luknjo, da bi bilo kukanje neuspešno. Tak sem stopil v hišo Pri Lenčkovih, kjer je invalidni stric France vsako nedeljo iz bukvic na ves glas bral mašo. Z njim je molila dvainosemdesetletna stara mati s paternažem v postelji. Bila sta že čez povzdigovanje. Ob mojem vstopu sta v hipu pomolčala in me kot eden začudeno vprašala: »Ja, kaj nisi pri maši?« Zamomljal sem nekaj najbolj neumnega, kar sem si lahko med potjo izmislil: »Lejta, poglejta« sem kazal na tisto luknjo: »Šel sem pokukat tisti ringelšpil … Za žep me je zagrabil nek cigan, ker je mislil, da imam denar; jaz sem odskočil, pa se je raztrgalo … Tak nisem mogel v cerkev, sem jecljal. Mislim, da sta mi verjela. Ampak usmiljenja nista pokazala: »Prav ti je! Bog te je štrafal, kaj pa hodiš vohljat k tistim ciganom,« je privoščljivo menil stric in se spet posvetil branju bukvic. Obupan sem odšel v kuhinjo k teti Francki in ji vse odkrito povedal. Malo je pomolčala, potem pa: »Še dobro, da ni doma mame Ančke; je že po prvi maši šla v Dvorsko vas brskat po požganini. Hitro se preobleci v ta stare. Drugo bom pa že jaz zrihtala.«
Res je vse zrihtala. Poiskala je še en rokav od tistega Ivanovega rekelca in ga s hlačami vred odnesla k teti Marjani. Kmalu se je vrnila in mi pritajeno rekla: »Nič se bat; jutri bodo hlače zašite. Ne bom ničesar povedala mami …« In res je bilo tako.
Ni trajalo prav dolgo, ko se je mama vrnila: »Kaj si že doma? Kako je bilo pri maši? Zakaj si se pa že preoblekel, saj je nedelja …« Molčal sem kot grob. Iz rok je odložila ožgan lončeni pisker. »Ga bom šla s peskom zribat, ker še fejst zaudarja. Kaj ne bo, saj je bil že tri mesece v njem ričet, ki se je kuhal v peči ob bombardiranju«. »Odlično sem jo odnesel«, sem si oddahnil. Seveda, drugo nedeljo sem bil spet v tagmašnih hlačah. Mama si me je pobliže ogledala in se obrnila proti teti: »Ampak ta Tešarica pa nič kaj dobro ne šiva. Glej hlače še aržeta nimajo …« Konec dober – vse dobro. Teta Marjana pa naj ne zameri …
