O tem, kaj je lakota in kaj pomeni stradanje, je največ vedela stara mama. Vse to je skusila sama že kmalu potem, ko sta se vzela s tistim Slivarjem (Franc Milavec), saj so o tem nastajala celo primerjalna rekla. Eno takih je: »Tukaj nič, tam nič,
Pogled na sveti Gregor lonec prazen, peč mrzla – pri Svetem Primožu pa zvonijo poldne«. Slivar je bilo »umetniško ime« postavnega hrusta, ki je bogatejšim kmetom otepal slive, jih znosil v kadi, da so »dozorele«, in iz te brozge varil žlahtno slovensko žganje – slivovko. Iz prekuhane brozge, ki je dajala od pet do sedem litrov po koltu, je bil njegov – en liter. Ta liter je pridno zlival v desetlitrski flaškon in čakal na ugodno prodajo. Do tega običajno ni prišlo, ker so kmetje že zasitili tržišče. Njemu ni ostalo drugega, kot da je flaškon navezal na gurtne in hajdi z njimi po kozjih stezicah in ponoči do »ravbarkomande«. Tam so ga čakali švercerji za Trst. Plačilo naj bi dobili potem, ko bo šverc uspel. Kar prevečkrat se je zgodilo, da »so me okradli ravbarji«, da »se je flaškon razbil« ali da »so me dobili žandarji.« Takrat je bilo treba preživeti brez denarja – ob »svojem« in spet je bilo pomankanje. In prav pomankanja ni manjkalo že ob njuni ohceti. O tem spet priča ljudsko izročilo v posmehovalni primerjavi. Če pri katerih ni bilo hrane, so rekli: »Tam jedo tako redek koruzni močnik kot na Slivarjevi ohceti; v njem se je »špeglala« vsa Škrlovica. Na tej ohceti tudi ni bilo svatov. Ob močniku sta poleg mladoporočencev sedeli samo še priči. In spet so zlobneži imeli svojo primerjavo. Če je bilo na veselici malo ljudi in prireditev ni uspela, so se rogali: »Ja, na veselici je bil tak dren kot na Slivarjevi ohceti, saj ni bilo mogoče niti prdniti.« (Naj mi bo za ta izraz oproščeno; danes bi filistrski leporečniki verjetno rekli, da je bila taka gneča, da se ni bilo niti možno zadnjično gromko nedišeče izpuhniti …« Dehtelo pa je popolnoma enako). Na pomanjkanje se menda navadimo. Na lakoto pa nikoli ne pozabimo. Ta je bila stari mami zvesta družica še posebej v času, ko je glava družine odšel »po dolarje čez lužo«, pustil doma družino s šestimi otroci in se v »novem svetu izgubil«. Začela se je prva svetovna vojna …
Vsaka vojna ima posledično še dve spremljevalki. Iz takih časov imamo tudi pobožno prošnjo: »Kuge, lakote in vojne – reši nas, o Gospod!«. V prvi svetovni vojni je padlo na bojiščih na milijone vojakov. V drugi pa so »izumili« še taborišča in internacije, kjer so od lakote in kužnih bolezni umirali njihovi starši ali cele družine na Rabu, v Gonarsu Dachau, Rawensbrűcku. In ne pozabimo na hrvaški Jasenovac. Tem revežem so tisti, ki so še ostali na svojih domovih, pošiljali pakete s hrano. Če pošiljka ni bila prestrežena ali delno oropana, so bili najbolj veseli mastnega prežganja in prepečenca, ki so ga nadrobili v prežgano juho. (Na žalost se je ta praksa ponovila tudi v povojnih taboriščih na Kočevskem!)
V organizirani vojski skrbijo za prehrano intendanti, ki so za to zadolženi. Kuhajo pa ekipe kuharjev v t. i. poljskih kuhinjah. V obrambnem partizanskem načinu bojevanja na začetku ni bilo tako. Partizan si je moral hrano izprositi ali jo ukrasti. Pozneje so to skrb prevzeli politični komisarji in sestavili »zakon«, ki je imel samo en člen: »Za vsako krajo – šus v glavo.« To se je nekajkrat tudi zgodilo v prisotnosti vse njegove enote – za vzgled, »da se ne bi ponovilo,« so rekli. Tako ni moglo iti dolgo naprej. Organizirali so sistem rekviriranja. Tudi ta sistem je bil enostaven. »Vzemi tistemu, ki ima, in so njegovi člani družine pri beli gardi ali pozneje pri domobrancih. Na začetku je veljalo pravilo stroge enakosti. Hrana za vse iz istega kotla! To pa ni šlo povsod in v vsakemu času dosledno in se je kmalu sfižilo. Pokazalo se je, da smo ljudje pač ljudje, individualisti, ki nismo enaki in predvsem ne poznamo več življenja v tropih, kot so ga prazgodovinske horde. Za neenakost »pri kotlu« so imeli štabniki zanimivo tolmačenje: Pod lačno komando je tudi vojska mrtva. In smo spet tam …
To enakost in »enakost« smo začeli razumeti tudi otroci. Mnogo pozneje sem sam pri sebi prav na podlagi medvojnih izkušenj in pridobljenega znanja lahko zaključil, da je vsak poizkus komunizma od Owena do Marxa preveč naivno idealen, po drugi plati pa krut, kjer »cilj posvečuje sredstvo«, da bi bil uresničljiv, in je zato utopičen.
Za tako prepričanje naj omenim nekaj iz svojih izkušenj ali pripovedi »iz prve roke«. Privajanje na nov način življenja je bil za vse, ustvarjalce in izvršitelje zelo težavno, saj ni bilo nikakršnih vzgledov.
Omenil sem, kakšno je bilo kaznovanje za krajo. Prijatelj, ki je bil enajst let starejši, mi je še kot študentu pokazal kraj na levem bregu Save med Kresnicami in Litijo. Osemnajstleten je bil za krajo enega hlebca kruha obsojen na ustrelitev. To pa naj bi opravil njegov prijatelj. Bilo je v januarju 1943. V prisotnosti njegove čete si je začel kopati grob. Po nekaj zamahih je kramp odvrgel, pretekel nekaj korakov do ledene Save, jo preplaval in izginil na drugem bregu v gozdu. Prijatelj je streljal; seveda ga ni zadel. Po nekaj dnevih je prišel domov, si v izpraznjeni štali izkopal prostorno jamo; v njo so položili slamnjačo, ga pokrili z deskami in zamaskirali z nastiljem. Mati mu je prinašala hrano in knjige. Tako je vojno preživel. (Ni bil iz našega konca). Prijatelj »eksekutor« pa je bil grajan kot slab strelec. Kazen ni bila uspešno izvedena. Zalegla pa je.
Jeseni 1942 je prišla v Malo Slevico manjša enota partizanov. Bili so lačni. Teta jim je v kotlu »alfa« začela kuhati drobni krompir, namenjen prašičkom. Kotel je bil postavljen na dvorišču hiše. Ko je bil krompir na polovico skuhan, je prišel njihov komandant, se razburil in potegnil ročico za praznjenje kotla. Vroč krompir se je vsul po dvorišču, on pa ga je začel s škornji teptati in vpiti na teto, češ da imajo borci svojo hrano. Zaslišalo se je glasno protestiranje. Komandant je uvidel, da ga je polomil. Pričel se je borcem opravičevati in sam začel pobirati na pol kuhan krompir in ga začel lupiti. Tudi nam otrokom ga je ponujal.
Enkrat pozneje je bilo. Vsekakor po italijanski kapitulaciji (8. september 1943). Dokaz: borci so imeli za pasove obešene italijanske menažke in oboroženi so bili s kratkimi puškami z izvlečnim bodalom. Bilo je veliko snega. Ponoči so napadali vojaško nemško-domobransko postojanko v Velikih Laščah. Politični štab je bil spet Pri Lenčkovih, vojaški pa Pri Kropcu. Dopoldne so se vračali premraženi borci, tudi lažje ranjeni. V »alfa« kotlu je spet vrel krop. Eden od kuharjev je iz manjše vreče vanj vsipal koruzno moko, drugi pa mešal z dolgo palico. Borci so rinili proti kotlu in si pogrevali prste. Ko je bil močnik kuhan, so začeli nastavl
Predmeti so relikti italijanskih okupatorjev, ki so jih odmetavali ob kapitulaciji.jati porcije in kuharja sta ga zajemala z majhnima lončkoma in ga nalivala v menažke. Bil je tako redek, da je bil tekoč. (Verjetno še bolj redek kot tisti na Slivarjevi ohceti). Hladili so ga v snegu in z ledenimi svečami, ki so visele izpod kapi. Potem so ga lahko pili in na koncu »pomili« s prsti ter posodo zribali s snegom. Otroci smo ponovno začeli sumiti v enakost, saj je partizanka na plošči štedilnika obračala zrezke – »za štab«. Tudi meni ga je odtrgala za »enkrat v usta« od svojega kosa. Grižljaj je bil nebeško dober; še boljši od tistega, ki nam ga je kakšno leto prej ponudil in ga za »koštanje« odrezal tisti okrogli italijanski »kok«.
Poti koncu vojne se je na Mali Slevici ustavila partizanska brigada. Rabili so veliko hrane. Tretjemu sosedu so rekvirirali kravo, saj je bil sin pri domobrancih. Očitno je že delovalo pravilo o »zvezah in poznanstvu«. Niso je vzeli tistemu, ki je imel v štali šest repov in konja.
Krava Zora je bila ena od dveh pri hiši. Še nekaj dni prej se je pasla skupaj z mojo Rmeno. Odpeljali so jo na sosedovo dvorišče, ki je bilo večje od Lenčkovega. Tam so tudi imeli »alfa« kotel, ki pa je bil dvema vojaškima samo za dopolnilo. Kmalu se je zaslišal pok iz puške in zadnji stok padlega živinčeta. Zora je bila hitro odrta ter razkosana in že se je kuhala v vseh treh kotlih. Pljučna pečenka se je znašla v kuhinji s »protfanom v roru«. Komu je bila namenjena, smo lahko le sklepali. Pa tudi nismo bili preveč radovedni, saj nas je kuhar opazil, kako cedimo sline. Vrgel nam je največjo Zorino kost za obiranje. Spretno smo jo ujeli in jo odnesli na varno. Kakšnih pet nas jo je obiralo. Nazadnje smo jo s pomočjo »kontrapeze« še prelomili in izsesali mozeg. Tega, da bo stara Zora tako okusna, prej nismo vedeli. Komaj smo čakali še kakšno brigado. Vojna povampiri tudi otroke …
Pouk je pogosto odpadel. Ampak tudi takrat, ko ni, je bilo treba krave napasti in napojiti. V pozni jeseni so noči daljše. Živino si moral odpeti še v jutranjem mraku. Če si bil zjutraj preveč krmežljav in obotavljiv, je pretilo, da boš zamudil pouk. Takrat pa »adijo fruštek«. Žgance, ki so me čakali, sem zavil v časopisni papir in stlačil v aržet prevelikega rekelca. Teta je za menoj regnila: »Poberi rmenke; so že zmehčane.« Seveda sem jih stlačil v drugi žep. V šolo sem tekel med zadnjimi. V Hrabnici je nekdo zavpil: »Hop, fant; ustavi se!« Seveda sem se. Iz gozda je stopil starejši partizan: »Fant, kaj imaš v žepih; pokaži!« Seveda sem pokazal. Čudno me je pogledal, potrepljal po ramenih in me nekako – pobožal: »Sem mislil, da imaš bombe …« Segel je v svoj procak (torbo) in mi dal košček slanine. »Kruha pa nimam, boš pa z žganci … Teci, da ne boš zamudil.« In nisem zamudil.
Se nadaljuje.
