Naj na tem mestu povem še eno neverjetno zgodbo. Mislim, da je bilo spomladi leta 1945. Na Malo Slevico je iz smeri Svetega Gregorja prišla večja partizanska brigada. Več jih je govorili srbsko ali v meni neznanem jeziku (Morda je bila to Gubčeva brigada – v to nisem siuguren). Ta enota je imela svojega intendanta in svojo kuhinjo z vrečami krompirja. Na jasi vrta pred Lenčkovo hišo so postavili poljsko kuhinjo z dvema kotloma. Ni bilo pa kurjave, saj so drvarnico izpraznile njene predhodnice. Teta je pristopila k intendantu in mu dovolila, da lahko posekajo tisto debelo hruško, ki je rasla na dvorišču ob hiši, ker »od nje ni haska; tepke, ki v jeseni odpadejo pa se na trdih tleh razletijo, hiši pa delo senco in da bi jo že sami posekali, pa jo je težko vreči, ker bi lahko padla na drvarnico ali svinjak«.
Koruzni žganci in močnik sta bila osnovna hrana medvojne in tudi povojne prehrane. Na deželi je bila koruza vključena v kombinacijo z zeljem, krompirjem in fižolom. Vse te poljščine smo v Evropo dobili šele v 16. in 17. stoletju po odkritju Amerike. Obred ličkanja koruze je naredil na avtorja močan vtis in ga je naslikal, ko mu je bilo komaj petnajst let. Sliko je priložil ob sprejemu na akademijo. Mojstri, kot so bili Božidar Jakac, A. Gojmir Kos in France Mihelič, mu niso verjeli, da jo je narisal on. Prepričal jih je tako, da je pred njihovimi očmi na sprejemnem izpitu narisal prizor ribanja zelja. Božidar Jakac je navdušen vzkliknil: »Bravo, kmetavzar, zdaj si pa naš …«Kmalu so prišli trije partizani. Teta jim je ponudila žago. Tisti »glavni« od skupine pa jo je odklonil. »Ne trebam, imam ja svoju testeru«. Izpod pazduhe je izvlekel krajšo sekiro s širokim rezilom. To je bil precej temnopolt manjši možakar, zelo prijaznega nastopa, ki se je vedno držal na smeh. Druga dva sta nosila v rokah dolgo vrv. Eden je splezal na hruško in vrv navezal na njen vrh. Potem se je začelo. Pomagača sta prijela za drugi konec vrvi in čakala… Sekač pa je začel s tisto sekiro mahati prav pri koreninah hruške. Kmalu se je drevo nagnilo, pomagača sta vlekla in hruška je padla točno med drvarnico in svinjakom. Pomočnika sta začela lomiti veje in jih zlagala v butare. Sekač pa je nabrusil svoje orodje in začel mlatiti po deblu, zdaj z ene, zdaj z druge strani. Iveri so letele daleč od debla. Pomagača sta jih pobirala in metala na kup. V dobri uri in pol je bila hruška zdrobljena. Ostale so samo debelejše veje. Otroci smo ga z začudenjem spraševali, kjer se je tega navadil. Izgledalo je, da nas je razumel. Zasmejal se je, pokazal na svoja pomočnika in povedal »mi šumari iz Bosne«. Aja, da so gozdarji, se nam je posvetilo. Potem smo hoteli vedeti, kako mu je ime. Spet se je zasmejal in rekel »ja Šefikija, I….ć Šefikija. Imam troje dece.« Tako mlad pa ima že troje otrok, smo modrovali. Ime Šefkija se nam je tako dopadlo, da smo se kasneje začeli v igri obmetavati s »ti si Šefija, I….ć Šefkija«. Vse to ne bi bilo nič nenavadnega, če …
Čez dobrih šestnajst let sem moral že šestindvajsetleten po študiju na odsluženje vojaškega roka. Ker nisem želel v šolo za rezervne oficirje v Zadar, so me poslali v srbsko Čuprijo v kazenski bataljon za pešaka. Povsod postrižene »na balin« in zaprašene z didtijem, smo bili poslani pod tuše »na kupanje«. Nagi smo si bili zelo podobni. Smo pa hitro prepoznali, kateri od nas je musliman. Bilo jih je več kot polovico. Kmalu smo tudi ugotovili, da so mnogi starejši od nas; tudi šestdesetletniki. Ko smo se po kopanju zbrali na dvorišču kasarne in so nas formirali v čete, sem začel iskati stik s tistim starejšim vojakom manjše rasti in temne kože. Večkrat sem ga želel neuspešno nagovoriti. Ko je zvedel, da sem Slovenec, se je omehčal in mi dejal: »Bio ja u Slovenija u pratizani: tamo kod Velike Lašče.« (Tudi srbsko je govoril slabo.). Potem je dodal: »Sem sem prišel iz Golega otoka na odsluženje roka. Potem pa domov. Imam že devet vnukov. Petorica je muško.« Zabičal mi je, da ga naj o tem več ne sprašujem.
Ko smo za državne praznike dobili pri kosilu »šaljico ružice« (še najbolj podobno našemu cvičku), mi je vedno prinesel svojo »šaljicu« in se nasmejal. Jaz pa sem mu uslugo vrnil s »poparo«, ki je bila za zajtrk ob ponedeljkih. Z mastnim kropom poparjen star kruh nam Slovencem ni preveč teknil. Smo pa pridno praznili »šaljice z ružico«, saj bi sicer izkazali nehvaležnost, če bi ostale polne na mizi. Na ta način smo reševali slovensko čast.
Za vse tiste, ki ste imeli srečo, da ste se rodili po vojni in tistim, ki smo vojno preživeli in začuda še živi, pa za osvežitev spomina dodam: Pripadnikom bele garde ni bilo treba prosjačiti za hrano, ne krasti in ne rekvirirati; vse to jim je nudil italijanski okupator. V časih vojnega zatišja so celo domačim prinašali marmelado in makarone, »…ker nam ostaja…« Tudi domobranci, ki so služili nemškemu okupatorju, so nosili hrano domov. Ostajale so jim konzerve z mesnimi malicami, sir in margarina. Preprosti, neizobražen kmečki fantje so verjeli, da se jim bosta v italijanski Ljubljanski pokrajini cedila med in mleko…Svojo naivnost in zapeljanost so mnogi plačali v nerazumni zavrženosti - s smrtjo v Rogu ali po drugih slovenskih breznih. To je bil časa osebnega obračunavanja zaradi brazde njive, čez mejo posekane bukve ali ukradene deske. V vojni se prebudijo vsi negativni goni.
Prikličimo iz spominov še nekatere dogodke, ki so trgali narod. Italijanska in nemška okupacijska vojska je imela zalogo hrane v skladiščih okupirane Ljubljane. Postojanke v drugih krajih (Velike Lašče, Ribnica, Kočevje) so bile v »modi« treni. Tren je bila močno zaščitena vlakovna kompozicija, varovana z vagoni – oklepniki, ki so bili oboroženi s težkimi mitraljezi (breda, šarec), ročnimi bombami (paradajzarica, štilarica). Lokomotiva je pred seboj rinila odpisan vagon za primer, ko je bila proga minirana. Parno vleko sta običajno upravljala mašinist in kurjač – oba kaznjenca pod strogim nadzorom. S takimi vlaki so dostavljali tudi orožje in strelivo. Te trene so večkrat napadli partizani in če se jim je posrečilo vlak zaustaviti, so zasegli veliko količino hrane in orožja. Drugi način zaustavljanja kompozicije je bilo razdiranje proge. Ko sva ob neki priliki (mislim, da je bilo kmalu po začetku vojne) šla z mamo z v voz vpreženo Muro v Kamenvrh po smrečje, je bila pot čez progo pri Podplani neprevozna. Dve dolžini tračnic, skupaj s pragovi vred, je bila prevrnjena; prva v hrib, druga pod progo na cesto. Domačini so se čudili; kakšno moč in tehniko je morala imeti ekipa, ki je vse to opravila samo z »horuk!«.
Če je bila proga dalj časa neprevozna, so organizirali cestni prevoz do in iz Ljubljane. Več tovornjakov naloženih s potrebami za postojanke sta spredaj in zadaj varovali oklepni vozili. Tem formacijam so rekli – kolona. Cestni prevoz je bil bolj ranljiv. Napadi med Turjakom in Pijavo Gorico so bili pogosti. Ukrep okupatorjev je bil nehuman in zavrženi. Koloni so dodali civilni avtobus. Več domačinov je želelo v Ljubljano na obiske svojcev, v bolnice_ pa tudi po nakupih najnujnejšega materiala za popravila. Žeblji, žica, orodje so bili dragocenost. Prav zaradi tega civilnega avtobusa v koloni, so bili napadi zelo riskantni, ker bi bile žrtve med civilisti.
Trgovine za civilno prebivalstvo podeželja so bile izpraznjene. Najbolj je primanjkovalo, (danes težko verjamemo!) soli, sladkorja, tobaka in - denarja. Italijanski okupatorji so se hoteli pokazati za dobrotnike. Uvedli so prodajo »na karte« in »na točke«. Pri tej prodaji je dobila vsaka družina liste kvadriranega in oštevilčenega papirja na katerem ti je prodajalec odtrgal (tako kot danes pri poštnih znamkah) znesek porabljenega denarja za hrano. Za tekstil so bile uvedene »točke«, ki pa jih je bilo treba odrezati s škarjami. Ta nakup »za vse enako« pa je bil kratkega daha. Družinam, ki so imele katerega od članov v partizanih ali internaciji, je bil tudi ta privilegij ukinjen. Tako je bilo tudi s šolsko kuhinjo. To pa je bila že po nekaj tednih za vse ukinjena, saj »so vsi, tudi otroci, brezbožni komunistični banditi…«.
O vsem tem so vodili evidenco in dajali informacije v nekaterih, ne vseh, farovžih. V naši fari je bil župnik Ramovš (Gorenjec!), proti okupatorjem in (seveda tudi proti komunizmu), oba kaplana pa sta bila med organizatorji bele garde. Na župnikovi strani je bi tudi organist Brejc – oče Jožeta Javorška. Med vojno ni več pobiral bire; kar je pomenilo »s konjičkom in vozičkom od hiše do hiše z merico za žito«, ki so jo bili dolžni dati župniku predvsem večji kmetje. On pa jim je v zahvalo dal ščepec neblagoslovljenih hostij - hrano za dušo…
Proti koncu vojne, ko je bilo partizanstvo že močno povezano z zavezniki Angleži in Amerikanci, se je ponudila še ena oblika pomoči v prehrani, oblačilih, z vojaškimi sredstvi in oborožitvijo. Dogovorjeno je bilo za način dostave te pomoči. Partizani so na določen dan ob točno določeni uri zakurili pet ognjev na mestih konic peterokrake zvezde in s to markacijo obeležili svoj teren. Ko se je stemnilo, je čez hrib zelo nizko in tiho priletelo tovorno letalo in odvrglo direktno ali s padali svoj tovor. Zgodilo se je, da nekajkrat tovor ni prišel v prave roke, ker so za to zvijačo kmalu zvedeli tudi domobranci. Spretnost v vohunjenju in izdajstvu je tu odigrala veliko vlogo.
Jože Centa, Temna jesen, olje 2001Do tu sem uspel navesti le nekaj spominov in dejstev oskrbovanja, s poudarkom na prehrani v drugi svetovni vojni, ki je bila takrat v veljavi na našem koncu. To naj bo za osvežitev spomina tistim, ki so vojno živeli in jo preživeli in tistim mlajšim, ki ste bili o tem drugače poučeni.
Prav mladi bi se morali nečesa zaveda in nikoli pozabiti. Če se ne bi ta krvava, napadalna vojna končala tako, kot se je, vse to en bi bilo napisano v slovenščini ali sploh ne… Da bi bila trditev bralcu razumljivejša, bi mu ob zaključku želel voščiti »Dober tek« ali po domače »Bog žegnaj…« Ob drugačnem razpletu vojne bi bilo na tem mestu zapisno ali »Buono apetito« ali »Guten Appetit«.
Kdo je v drugi svetovni vojni imel prav, naj pri sebi zaključi sam. Oton Župančič je zapisal »Domovina je ena, nam dodeljena, in eno življenje, in ena smrt…« Ta misel je napisana tudi na spomeniku sprave.
