(10 mesecev in 2 kg preveč)
Jože Centa z mamo AnčkoNaj mi bo oproščeno, kar se hranjenja na maminih prsih ne spomnim kaj dobro. Menda sem se že prvi dan grdo drl, ko me je odložila. Najbrž tudi ona ni vedela, da bi potreboval več mleka, ker sem bil že ob rojstvu za sedem dni starejši.
»En teden zamude,« je rekla stara mama. »Zato ima pet kilogramov in četrt žive vage; treba ga bo zalivat,« je še dodala.
Tako sem jim že prvi dan dokazal, da bom, tako kot sem, dovolj ješč in da jim s kakšnim šparanjem ne bom delal težav. Stara mama je pri priči pristavila lonček in skuhala čajček, v katerem je raztopila debelo kepo kangel cukra. Tako prakso je imela še iz časov svojih šest otrok, od katerih je bila eden moja mama. Prav zato si je vzela pravico, da jo je med nosečnostjo bodrila, da mora jesti za dva. Pripravljeni krajček je zlila v pirovsko flašo, nataknila dudko, in v hiši je bil kmalu mir. Krajček je bil kmalu prepust. Začela je z mlečnim gresom. Z vodo je razredčila mleko naše Mure in vanj vsula pest zdroba. Ta pa je dudko kmalu zamašil; začela je z žličko in kmalu tudi z žlico. Zdrob je nato zamenjala s kašo. Potem pa se je začelo v trdo. V pretlačen krompirček je razžvrkljala rumenjak in mu postopoma dodajala nacefrano kurje bedrce. Tao je mamam postala samo še dodaten vir za odžejanje in posladek.
V to domačo menzo pa se je kmalu vtaknil občinski zdravnik, dr. Kožuh. Bil je neomajen: »Fant ima dva kilograma preveč; z njim bo treba v bolnico na dieto. Če želite, da bo pri enem letu normalen, mora opraviti shujševalno kuro …«
»Kakšno kuro? Saj sem mu jo jaz dodajala med pire in jo dobro nacefrala, ker še nima zob!« je vzkipela stara mama. Zdravnik jim je nekako dopovedal, za kaj gre.
Ampak mama je takoj postavila pogoj: »Gospod doktor, ja, bo šel v Ljubljano, ampak samo če bom šla lahko z njim. Veste, jaz dohtarjem ne zaupam preveč, saj veste, da so mi že trije umrli.« Zdravnik je tisto o dohtarjih preslišal in se odločil: »Bom napisal še za vas.« S staro mamo pa je bil spet križ: »Zakaj pa ne bi šla še jaz z njim, šest sem jih gor spravila?« Tam, nekje iz ozadja pa se je oglasil že zelo bolan oče Anton: »Ja, kdo bo pa mene pedenal in mi kaj skuhal?« Seveda se je stara mama takoj pokesala in rekla: »Saj to je tisto.« In je ostala doma.
Drugi dan so kulca obložili s povšterčki, me toplo in lepo oblekli in hajdi čez Strmec v Lašče na štacjon. Mama se je samo še obrnila: »Kulca bom spravila pri Gustelnu, da bodo za nazaj.« In me je odpeljala. Res je, da se kasneje vriskanja vlaka nisem spomnil. Nikoli pa jim nisem mogel dopovedati, da je v Ljubljani tramvaj zelen in da dela »cin, cin, cin« in da na ovinkih grdo zahrešči in se zabliska. Za to sem imel dokaze, saj so mi pripovedovali, da sem bil po tistem v Ljubljani šele pri šestih letih. Izgleda, da so vedno pozabili, da sem bil v resnici sedem dni starejši. Pa kdo bi se z njimi ravsal.
Z mamo sva bila končno v Jožefišču. Tako so rekli zavetišču, ki so ga vodile nune. Snežno bela oblačila je kronal ogromen klobuk, še najbolj podoben narobe obrnjeni beli mareli. (Res krivica, tudi tega vedenja mi niso priznali.) Položili so me na ležišče, ki je bilo zagaranitano od vseh štirih strani, mami pa so ljubeznivo dali v roke nekaj perila in ji pokazali slamnjačo pod stopniščem. Ta prostor si je mama izpogajala s klafutami (tako so rekli tem usmiljenkam), če jim bo v naslednjih štirinajstih dneh pomagala pri hranjenju še drugih otrok, ki so bili vsi do zadnjega podhranjeni ali nedonošenčki. Seveda je to ponudbo z veseljem sprejela. Najprej so začele z učenjem nje same o tem, kako se otroka postopno odstavi od materinega mleka. O tem je vedela veliko več od njih, saj je to počela že pri treh svojih otrocih. Potem so ji razložili, kako bo s tistim poglavitnim, zaradi česar sva prišla – dieto preveč rejenega otroka. Ni bilo spodbudno. Ampak mislila si je, da dokler bo ona tam, bo ostajalo upanje. Za prvi dan je tistim suhcem začela tlačiti dudko v usta in jih pitala z žličko. Večina je odklanjala hrano ali pa so spili samo pol stekleničke in pojedli le nekaj žličk. Nune so bile navdušene nad njenim delom, saji jim je znala ob hranjenju tudi lepo prigovarjati. Ko je bila sama, je nekaterim ponudila tudi svoje mleko. Veliko dobre hrane je ostajalo. Seveda je vedela, kam z njo. Prelivala jo je v mojo flaško in naložila na moj krožniček. Vse to je bilo strogo zaupno, samo med nama in predvsem – naskrivaj. Minilo je že sedem dni brez Jožkovega joka in njegovih protestov. Gotovo si je mislil, da je tu še boljše kot doma, saj so bile enkrat na krožniku celo kremne rezine.
Koruzni žganci s kislim mlajkom»Še en teden pa bova šla dam,« je tiho in že čisto po ljubljansko zamomljala, bolj sebi kot meni. Ampak v soboto pride dohtar in zahteva vago. Ob tem nekaj nerga in zarobanti nad nunami: »Dajte, prinesite mi ta novo vago!« In so jo prinesle. »Ravno toliko kot na ta stari … Namesto eno kilo manj ima kilo in pol več … Se bomo že zmenili!« je bolj siknil kot povedal mami. Pa so se zmenili … Popoldne je prišla ta glavna sestra. V rokah je imela nek papir. Grdo je gledala, nič ni onegavila, ampak kar treščila: »Zjutraj se oba poberita iz zavoda. Do takrat pa nobenemu od vaju nobene flaške in nobene žličke. Adijo!«. Sledilo je špotanje nun, potem pa je vse utihnilo. Samo tisti Jožek se je začel spet dreti … Mama ga je pomirila z zadnjimi kapljicami svojega mleka.
Potem je ropotalo še doma. Stara mama je že »prej vedela, da je s tistimi ljubljanskimi dohtarji vse narobe«. Pristavila je krop za krompirjeve žgance. Čisto na drobno so jih nadrobili in prelili s tropinicami od kuhanega masla. Bili so boljši kot tista kremna rezina v Ljubljani. Jok je bil prihranjen samo še za izjemne priložnosti. Kmalu so ugotovili, da mi izredno paše krompir s kavlo v župci, zabeljen z ocvriki in kuhan v peči na žerjavici v litrskem ta glinastem ribniškem lončku. Če se je na dnu znašlo še pol klobase, je bilo »zgolj po pomoti«. Stara mama se je zmotila in jo vrgla v napačen lonec. Ampak, če je že kuhana, so mi jo na drobno narezali in rezine stresli v lonček. Sam sem samo še premešal in v žlico pihal z vso močjo, da se je prej shladilo. Ta beli sukan močnik z meliso je bil bolj zaradi boljše prebave. Toplega mleka izpod krave se nisem nikoli branil naglas. To pa je bilo predvsem za aperitiv. Ker so mi hlačke počile počez čez ritko, so me že zaradi pohujšanja oblačili v kiklco.
Oče je umrl na moj prvi rojstni dan. V veliki hiši smo ostali še trije iz treh rodov. Tekli so se meseci in leta. Vmes se je mama s staro mamo večkrat sporekla češ: »… nehajte ga crkljati …, kmalu bo šel v šolo; smejali se mu bodo; že zdaj mu pravijo pujsek.« Najbrž je to zaleglo. O tem sem začel tudi sam razmišljati. Posebno potem ko mi je mama kar direktno čivknila: »Katera te bo pa takega marala …« Izgleda, da je to najbolj zaleglo. Stara mama pa je začela ubirati druge strune: »Ančka, veš, ampak je prav, da ima kakšno kilo več, saj veš, da bo druga svetovna; se ne spomniš, kako smo bili v prvi lačni …«
Potem sem začel še jaz drezati: »Stara mama, kako pa je, če je lakota?«
»Boš že probal, jaz je tako ne bom dočakala.«
»Kaj se pa je za fruštek, če je lakota?«
Ona je imela vedno odgovor v rokavu: »Za fruštek so mrzli bezli, ampak fejst vroči.« »Kaj pa je to, stara mama?«
»To je – nič,« je bil odgovor.
»Kaj pa je potem za južino?«
»Za južino so pa arlbizlni, pa s figo drezani.«
»Kaj pa je to?«
»Nič,« je spet rekla.
»Kaj pa je potem za večerjo?«
»O«, to pa je eno jabolko …, ampak na prazen želodec …«
»Kaj mislite na tešče?«
»Tako nekako, fant moj …«
»A ja,« sem menda rekel, čeprav nisem ničesar razumel …
Kmalu po njenem odhodu, je nebo razparal resk bombnikov. Prve granate so drobile Sodražico.
