O Josipu Stritarju
Stritarju se dogaja krivica: vrgli so ga iz učnih načrtov in je pozabljen. Morda ga včasih omenijo v povezavi s Francetom Prešernom in to je to. V pozabo so ga odrinili nekako v 80. letih prejšnjega stoletja. Ko smo urejali spominske sobe v Levstikovem domu, ga ni bilo več v šolskih programih. Takrat sem o tem vprašal slavista Jožeta Pogačnika, ki je napisal esej o Stritarju, a ni znal povedati zakaj.
Po mojem mišljenju so ga odrinili, ker je bil človek, ki se je v življenju spreminjal. Osebnostno, kot avtor, literarni zgodovinar in strokovnjak se je razvijal in če je neko stvar v določenem obdobju zagovarjal ali zavračal, je morda čez čas ugotovil, da ni tako in je zagovarjal nasprotno. Ob pojavu romana kot literarne zvrsti je menil, da nima perspektive, po desetih do petnajstih letih pa je zapisal, da je ta literarna zvrst perspektivna in da ima lepo prihodnost. Dejstvo je, da je Stritar živel v zelo burnih časih od preoblikovanja monarhije do ustanovitve kraljevine Jugoslavije. Svoje mnenje je spreminjal, pa še to srečo je imel, da je dolgo živel. Ko je bil star osemdeset let, so bili njegovi vrstniki že davno mrtvi. Mlajši so mu očitali, da je starokopiten, kar je za starega človeka normalno in da ne razume več novih trendov, ki so se pojavljali na začetku dvajsetega stoletja. Prej pa so ga eminentni slovenski literati, kot je npr. Simon Gregorčič, dajali v tron. Zanje je bil bog – najvišja možna avtoriteta. Zaradi te svoje raznolikosti znotraj sebe in zaradi kontradiktornosti je Stritar neuporaben za »politične« cilje. Levstika je mogoče uporabiti ali zlorabiti (Trd bodi, neizprosen mož jeklen …). Stritar pa je za to neuporaben. Stritarju so takratni literati, tudi Levstik, nekako zavidali, saj so ga spoštovali. Bili so prijatelji, ampak so mu marsikaj zavidali. Stritar je bil profesor na gimnaziji. V življenju je uspel. Kot vrhunski intelektualec se je gibal v visokih krogih. Veljal je za najlepšega Slovenca tistega časa. Kot moški je bil privlačen; z ženskami je znal in imel pri tem tudi nekaj uspeha.
Pri Stritarju obstaja notranji konflikt: po eni strani je svetovljan, živi na Dunaju in spremlja moderne tokove v takratni umetnosti, estetiki in končno tudi v politiki. To okolje razume in se v njem znajde. Po drugi strani pa ga je celo življenje mučilo hudo domotožje, hrepenenje po domačih krajih; pogrešal je pogled na Mišjo dolino. To je ta razkol: razpet je bil med hrepenenjem po rojstnem kraju in delovanju v velemestu.
Ko sem hodil v šolo, so pri Stritarju poudarjali svetobolje, ki je pesimistična filozofija ali svetovni nazor, ki pravi, da je življenje »solzna dolina« in da nimamo druge izbire kot trpeti. Ko pa sem ga bolj poglobljeno bral – in prebral sem praktično vse, kar je napisal –, sem spoznal, da svetobolje sicer v nekem obdobju obstaja, ampak pri Stritarju to nikakor ni bila karakterna poteza, ki bi se vlekla celo življenje.
Stritar je prvi slovenski stilist; njegov jezik je dovršen in brez napak. Še v 19. stoletju je bilo zakoreninjeno mnenje, da v slovenskem jeziku ni mogoče izražati težko razumljivih, globokih misli in da je to pač jezik kmetov in obrtnikov, za visok intelektualni nivo pa ni. Trubar je napisal prvo slovensko knjigo, s katero je dokazal, da se v slovenščini lahko razodene božja beseda. Prešeren je dokazal, da je v slovenščini možno napisati še tako zahtevno pesniško obliko. Stritar pa je dokazal, da je mogoče v slovenščini pisati znanstvene razprave.
Stritar je napisal predgovor k Prešernovim Poezijam, ki so izšle devetnajst let po Prešernovi smrti in v tem predgovoru je dal nekakšen vpogled v Prešerna. Predgovor je napisal v jeziku, ki ga lahko razume vsak. V tem predgovoru se čuti spoštovanje in ljubezen do Prešernovega dela.
Zame je Stritar tudi avtor najboljše satirične poezije na Slovenskem – to so Dunajski soneti. Čista satira, napisana kot sonet. Sonet je zelo precizna pesniška oblika, ki bi ga lahko primerjali z zapleteno matematično enačbo. Vse se mora ujemati: metrika, rime, oblika in vsebina. Dunajski soneti so še danes živi in aktualni, kajti v njih najdeš dogajanje, ki je prisotno še danes: odnos med tistimi, ki vladajo, in tistimi, ki so vladani. To je vrh slovenske satirične poezije.
Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato so pogovori z njim vedno zanimivi. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno.
Pripravlja: Jože Starič
