O razlikah med vero, verovanjem in religijo
Razlika je pri Bogu.
V mislih imam krščanskega personificiranega Boga. Vanj lahko verjameš, lahko pa vanj veruješ. Eni verjamejo, da Bog kot vsemogočna entiteta obstaja. Ta Bog je stvarnik in urejevalec, lahko pa je tudi sodnik. Drugo pa je, če rečeš, da veruješ v Boga, da zaupaš, se predajaš in živiš po načelih religije. Verovanju se predaš, ker v Boga zaupaš. Predaš se v tem, da veruješ v božjo milost. Podobno velja tudi za ostale religije.
Vera pomeni, da hkrati veruješ in verjameš. Lahko verjameš v dogme, kot sta na primer izvirni greh in brezmadežno spočetje, ali pa v to veruješ. Pri verovanju prihaja do simbolne vrednosti. Verjeti nečemu še ne pomeni, da veruješ v moč tega, čemur verjameš.
Pomembna je tudi razlika med vero in religijo. Vera je osebna stvar in pomeni, da verjameš, da Bog je in da vanj tudi veruješ. Religija pa je družbeni kontekst. To je sistem, ki ga nekdo postavi in ti s tem daje recept, kako moraš verovati. Nekateri pravijo, da ne marajo religije. Po duši sem anarhist, zato sem do religije kot družbeno pogojene strukture zadržan. Dejstvo pa je, da so religije igrale zelo pomembno vlogo v človeški zgodovini. Bile so generator družbe, njene urejenosti in strukture. Brez religij današnje strukture, tako državne kot kakšne druge, ne bi obstajale. Religije so obstajale pred državami. Zanimiv je primer rimskega cesarstva, ki je na začetku krščanstvo preganjalo, kasneje pa je prav krščanstvo postalo državna religija taistega cesarstva. Morda so sprevideli, da je krščanski Bog močnejši kot vsi njihovi poganski bogovi, kar so jim dokazovali prvi kristjani, ki so verovali v božjo moč in se tej veri popolnoma predali. Dejstvo, da je krščanstvo postalo državna religija v rimskem cesarstvu, je po moje začetek današnje razširjenosti in moči krščanstva.
O islamu ne morem govoriti, ker ga ne poznam dovolj, krščanstvo pa ima velik vpliv v družbi. Če gledam samo Evropo, se mi celo zdi, da ima vzhodno krščanstvo (pravoslavje) večji vpliv kot zahodno. Na zahodu krščanstvo izgublja moč dajanja odgovorov na človekove duhovne potrebe, zato se pojavljajo nova verovanja ali filozofski nazori. Izgleda, kot da institucija, kot je Rimokatoliška cerkev, nima več odgovorov na aktualna družbena vprašanja in ne zadosti več duhovnim potrebam ljudi, kar se v Rimokatoliški cerkvi kaže tudi v tem, da se fantje ne odločajo za duhovne poklice tako množično kot nekoč.
Zgodi se tudi, da ljudje verujejo v politično ideologijo, kar pa se mi zdi nevarno. To lahko vodi v ekstremizem. Taki ljudje se fanatično predajo ideologiji, kar pa ni religija, lahko pa preraste v kult. Kult ima kultnega voditelja, nima pa boga. Značilnost kulta je, da se pravila določajo sproti, v religiji pa so pravila določena vnaprej. Velja tisto, kar reče vodja kulta, čemur pripadniki slepo verjamejo. Kult je v primerjavi z religijo ožje usmerjen; pripadniki so zaverovani v voditelja in so pripravljeni narediti vse, kar reče vodja.
O nogometu
Nogomet je najboljša igra na svetu! Zame je umetnost in filozofija in je del kulture. Popularen je globalno; svetovno prvenstvo v nogometu je najbolj gledana prireditev na svetu. Nogomet je plemenska stvar; navijanje za klub je stvar identitete. Ponekod celo mesto podpira svoj klub (Maribor), drugje (Manchester, Liverpool …) pa vsak del mesta navija za svoj klub. Podobno je tudi z nacionalnimi ekipami – cela država se poistoveti s svojo reprezentanco. Slovenci smo vrhunec doživeli leta 2000 v Amsterdamu. To imam v spominu kot eno od prelomnic v naši zgodovini.
Nogometaš je lahko vsak; ni treba biti visok dva metra. Igrajo ga lahko visoki, majhni, debeli, moški, ženske … In lahko ga igrajo kjerkoli; celo prava žoga ni potrebna. To je elementarna zadeva. Ko otroku, ki shodi, zakotališ žogo, jo bo skušal brcniti. To je normalen refleks. Praktično vsakdo med nami je v neki obliki že igral nogomet. V osnovi to tudi ni tako zahteven šport, da ga povprečni gledalec ne bi razumel. Poleg tega pa še vsi mislimo, da se nanj spoznamo. Pa se ne!
A zdi se mi, da sem vse dobre nogometne tekme že videl. Ne najdem več umetniških užitkov, kakršne sem našel nekdaj. Nogomet je postal preveč skomercializiran, preveč globalen; lastnikom klubov navijači niso več pomembni. Vprašanje je, do kdaj bo še obstajala popkovina med klubom in navijači. Zame je bil najboljši nogometni klub vseh časov nizozemski Ajax na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Zaradi Ajaxa, Johana Cruijfa in soigralcev, ki so bili najboljši na svetu, sem nogomet vzljubil; Johan Cruijf je zame najboljši nogometaš, kar sem jih kdaj videl.
Pripravlja: Jože Starič
Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato so pogovori z njim vedno zanimivi. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno.
