Trobla Velike Lašče | Napis

Trobla Velike Lašče | Andrej Perhaj - Adl

O blagostanju

Človek včasih sanjari, kako bi zadel glavni dobitek na loteriji in kaj bi z njim. Ob takšnih razmišljanjih sem običajno prišel do zaključka, da bi na hitro pridobljen denar zelo verjetno »skuril« brez cilja in brez prave koristi. Če je človek na suhem, sit, ni žejen in ga ne zebe, ima urejeno družabno življenje, sprostitev in zabavo, po mojem mnenju že zadostuje. Lahko bi dodal še dobrine s področja kulture, športa in rekreacije in krog prijateljev oz. ljudi, s katerimi lokalno živiš. Pa seveda mora imeti človek dovolj, da gre lahko v gostilno in mu ni treba stiskati. Včasih mi je bilo pomembno tudi, da sem si enkrat letno lahko privoščil daljše popotovanje. To bi moralo biti dovolj. Več kot toliko ne potrebuješ.

Za mnoge je znak blagostanja, da lahko kupujejo stvari, ki jih v resnici ne potrebujejo. A to počasi mineva; ljudje bodo morali spet postali racionalni. Prihajamo v obdobje, ko se vse draži; ljudje so zaskrbljeni in ne vemo, kaj bo. Ko se draži gorivo, se posledično draži vse ostalo. Politika razmišlja, kako pomagati »ubogemu« ljudstvu. Nekatere ob napovedanih in dejanskih podražitvah skrbi, kako bodo preživeli; večina se boji za svoje udobje, da si ne bodo več mogli privoščiti vsake »igračke«, ki bo prišla na trg.

Za preživetje nas ne bi smelo skrbeti, saj smo kot Evropejci iz preteklosti vajeni hudega in smo prilagodljivi. Bojim pa se, da bo prišla kriza, v kateri bomo zapravljali manj, zaradi česar se bo zmanjšala potrošnja, ki bo pripeljala do propada malih podjetij, ki pa so kardiovaskularni sistem družbe. V teh časih bodo preživela podjetja, ki proizvajajo konkretne dobrine, ki jih ljudje potrebujemo. Mislim na podjetja, ki imajo proizvodnjo v Evropi, kajti tudi oskrba s Kitajske se je pokazala za nezanesljivo. Obdobje relativno poceni energentov in poceni izdelkov s Kitajske se je verjetno končalo.

Napovedujejo tudi pomanjkanje in višanje cen hrane. V Sloveniji se naša stopnja samooskrbnosti zmanjšuje, kar je najbrž tudi posledica slabe kmetijske politike. Mislim, da bodo ljudje zelo hitro ugotovili, česa na trgu primanjkuje in kaj ima visoko ceno; posledično bodo ljudje spet preorali travnike in posadili in posejali rastline, ki so hrana za ljudi. Ljudje se znajdejo in bodo pridelovali tisto, kar se splača – to je potrebno in koristno.

O solidarnosti

Koliko bo kriza prizadela najbolj ogrožene, bo odvisno od državne socialne mreže in ukrepov. Do neke mere lahko pomagajo dobrodelne organizacije, a taka rešitev ni sistemska; bolj je podobna gašenju gozdnega požara z vedrom. Država mora zagotoviti pomoč za tiste, ki jih bo kriza najbolj prizadela. Pri tem ne sme delovati samo v stilu Robina Hooda, jemati premožnejšim in dajati revnim. Država bi morala najprej omejiti zapravljanje denarja za nepotrebne in nesmiselne zadeve, ki so pogosto ideološko-politične, kar pa je odvisno od volje in politične moči.

Za pomoč najbolj potrebnim lahko največ naredimo v lokalnem okolju, v skupnosti. Skupnost mora poskrbeti za šibkejše. Pri tem ima lokalna skupnost, občina, ključno vlogo. Menim, da smo ljudje še dovolj solidarni, da stopimo skupaj in pomagamo, ko je potrebno.

O kinu

Filmi so me vedno zanimali, rad sem hodil v kino – kot »movie frik« sem bil vedno na tekočem. V Ljubljani sem praktično videl vse filme, ki so jih vrteli. Kasneje sem jih videl še v Laščah in čez leta na televiziji.

V Laščah je bil kino včasih »družabna obveznost«. Sobotni večer se je začel s kinom, potem pa se je šlo kam drugam. To je bilo nekaj, kar je dajalo kvaliteto življenja. Zame je gledanje filma v dvorani še vedno najboljša izkušnja;noben hišni kino in velik televizor tega ne moreta nadomestiti. V kinu da dodatno vrednost filmu tudi publika, med katero včasih pride do (zabavne) interakcije. Kdor je hodil v matinejo, ve, kaj imam v mislih. Ogled filma je svojevrsten kulturni in umetniški užitek.

Prvi film, ki sem si ga sam (brez staršev) ogledal v laškem kinu, je bil Sedem veličastnih. Prijatelj je rekel: »Kavbojski filma bo in streljali se bodo.« Pa smo šli. Ko sem v kino hodil s starši, se spomnim filmov o Tarzanu. Dvorana je bila vedno polna. Spomnim se, da je bila dvorana najbolj polna, ko so predvajali film V vrtincu. To je bilo še v prejšnji dvorani.

Pripravlja: Jože Starič

Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato so pogovori z njim vedno zanimivi. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno.

Pin It
 

Kontaktni obrazec

Pišite nam

Prosimo, zaupajte nam pravi e-naslov, da vam bomo lahko odgovorili.

Občina Velike Lašče

Več o nas

"Ni potrebno, da je to vaš rodni kraj; dovolj je, da ste le nekaj let vdihavali ta zrak. Lašč ne pozabite nikoli! Pravi Laščan pa naj gre kamorkoli, čisto vseeno je: Amerika, Sibirija, Dunaj ali Beograd. Vsa tista čudežna okolica gre z njim."

(Ivan Pucelj)
 
Levstikov trg 1, 1315 Velike Lašče
 

Pokličite nas

+386 1 7810 370

 

Sledite nam na socialnih omrežjih