Lokalpatriotizem je obrambni mehanizem, s katerim skupnost varuje svojo identiteto. Vsak, ki pride od drugod s svojo drugačno identiteto, predstavlja »nevarnost«. Tako je to! Prišlek se mora prilagoditi in skupnost ga mora sprejeti. Opraviti mora »izpit«, pri katerem ni določene teme, ni določenega roka, in tudi pravilnih odgovorov ne pozna nihče. Lahko se zgodi, da nekdo ne bo nikoli sprejet. Skupnost utegne biti zelo kruta.
Včasih smo imeli nogometne derbije med Laščami in Turjakom. To so bili sila pomembni dogodki s strastnim navijanjem, navijaškim zmerjanjem in tipičnimi navijaškimi komentarji. Med enim in drugim derbijem pa smo navijači obeh moštev živeli običajno življenje: bili smo prijatelji in imeli smo se radi.
Povprečni Laščan je nezaupljiv do Ljubljančanov in jim reče Ljubljanci. Nezaupljivost izvira iz dejstva, da je Ljubljana prestolnica. Ko nekdo pride iz Ljubljane, misli, da več ve in bo tukaj komandiral. To je posledica njihovega lokalpatriotizma: čutijo, da so nekaj več. Mi pa smo »eni kmetje«, ki nimajo pojma. To sem tudi sam že doživel. V tebi se pojavi odpor, a ko človeka spoznaš, se sčasoma zmanjša. Na koncu odloča samo karakter.
Lokalpatriotizem je na nek način lokalna folklora, ki praviloma ni povezana s patriotizmom in nacionalizmom. Nacionalizem ima danes negativen prizvok. A tudi Fran Levstik je bil narodnjak, kar je slovenska beseda za nacionalist. Negativen prizvok je posledica danes prisotne propagande, ki spreminja prave pomene besed. Ko se z nekom pogovarjam, pogosto vprašam sogovornika, kaj si z uporabljeno besedo predstavlja in potem povem, kaj si ob tej besedi predstavljam jaz. Neka teorija pravi, da beseda sama po sebi nima več vrednosti in da je za razumevanje pomemben kontekst. Posledično ima danes beseda nacionalizem negativen kontekst. Nasprotno pa ima beseda patriotizem (domoljubje) vedno pozitiven pomen. Ob tem, da je seveda vsak nacionalist tudi patriot. Nacionalist je patriot, ki se za nacionalno stvar tudi aktivno zavzema. To je v 19. stoletju počel tudi Fran Levstik.
Tudi našim reformatorjem lahko rečemo nacionalisti. Iz njihovih besedil se razbere, da so se borili za slovenščino in jo postavili kot urejen jezik, ki se ga lahko primerja z latinščino. Postavili so red v jeziku, ki drži še danes. Reformatorji so se spraševali, ali je slovenščina jezik, v katerem se lahko izrazi božja beseda, in dokazali, da je. Takrat še ni šlo za »boj« proti germanizaciji; to se je pojavilo šele v 19. stoletju. V času reformacije je šlo samo za vprašanje izražanja božje besede, ne pa za »primerjavo« z vsemi ostalimi jeziki. Mislim, da je bil Trubar najsrečnejši človek na svetu, ko je videl, da mu Bog govori v slovenskem jeziku.
Takrat je latinščina veljala za edini dovolj razvit jezik za zapis in izraz zahtevnih besedil. Tudi Martin Luther, ki je veljal za najboljšega govornika v latinščini v takratni Evropi, je za svoj znani zagovor uporabil nemščino, za katero je dejal, da je njegov materni jezik, v katerem je doma. S tem je dal zgled, ki je povzročil premik v glavah. To je bilo genialno. Naši reformatorji so bili izobraženi, pametni in samozavestni. Verjeli so v enakovrednost slovenščine in se lotili prevoda, kar je bilo pred tem opravljeno samo v peščici jezikov.
Reformatorji so z delom, ki bi mu danes rekli nacionalistično, dokazali, da je slovenski jezik enakovreden latinskemu in na temeljih, ki so ga postavili, se je naš jezik razvijal naprej. Šele po prevodu knjige vseh knjig – Biblije, s katerim so reformatorji utemeljili slovenski jezik, je nastopil čas za prevode leposlovnih del. V našem delu Evrope je bila takrat vera gibalo in vodilna sila; posvetnega takrat pravzaprav ni bilo. Gledano z današnjega stališča: dokazati, da je slovenščina enakovredna latinščini in drugim jezikom je bilo nacionalistično dejanje brez kakršnegakoli negativnega prizvoka.
Pripravlja: Jože Starič
Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato so pogovori z njim vedno zanimivi. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno.
