Ukrajinski odnosi z Rusijo imajo dolgo zgodovino: od carske družine Romanov pa preko Lenina in Stalina do Hruščova, ki je Krim pripojil (tedanji SSR) Ukrajini. Rusi so jo vedno jemali kot nekakšno tamponsko območje, ki so ga imeli za zaščito pred nevarnostjo z zahoda. Rusijo so namreč največkrat napadali z zahoda. Ukrajina, kot pove ime, je dežela na koncu, na kraju, mejna dežela.
Po mojem mnenju so za današnje razmere v Ukrajini v veliki meri odgovorni Američani. Leta 2014 je takratna administracija pod vodstvom predsednika Obame podpirala demonstracije (Maidanska revolucija), zaradi katerih je po nekaj mesecih odstopil proruski predsednik Jankovič. Demonstracije so se začele, ker je Jankovič odstopil od podpisa sporazuma o prosti trgovini z EU, zaradi korupcije in izrabe oblasti. Demonstracije so bile z izdatno ameriško pomočjo ugrabljene in so dosegle vrhunec s požigom sindikalnega doma v Odesi, v katerega so se zatekli proruski demonstranti. Vse to je Rusija izrabila kot povod za aneksijo oz. nasilno priključitev Krima.
Po ruski aneksiji Krima je bil v Minsku podpisan sporazum Minsk I, ki ga nobena stran ni spoštovala. Za tem so Ukrajina, Rusija, predstavniki OVSE in voditelja separatističnih regij Doneck in Lugansk podpisali sporazum Minsk II, ki ga ravno tako niso uresničili. Napetost se je stopnjevala in dosegla vrh z ruskim napadom na Ukrajino.
Četudi so Rusi imeli kak argument proti Ukrajini, pa so vse uničili s tem, ko so z vsemi silami napadli Ukrajino. Noben argument ne more opravičiti vojne. Na tak način se problemov ne rešuje. Rusi so se postavili v vlogo agresorja in zavojevalca in ves zahodni svet se je postavil na ukrajinsko stran.
Imam pa občutek, da vojna pride prav zahodnim voditeljem. Kar naenkrat so namreč vse oči obrnjene v Ukrajino in domači politični in gospodarski problemi postajajo drugotnega pomena. Evropske države so uvedle sankcije proti Rusiji, ki so zelo drage za njih (nas) same. Na drugi strani pa bodo imeli korist Američani: evropske države povečujejo svoje obrambne proračune, kar je organizacija NATO že dolgo neuspešno zahtevala. Največja proizvajalka orožja je seveda Amerika.
Nemogoče je ugibati, kaj se plete v Putinovi glavi in kaj bo sledilo. Zelo verjetno je, da bodo Rusi skušali Ukrajini »odrezati« dostop do Črnega morja in da si bodo vsaj v vzhodnem delu (vzhodno od Dnjepra) skušali zagotoviti tamponsko cono za zaščito pred »zahodom«. Odločilen za to bo izid napadov na Odeso in Kijev. Po takem scenariju se tudi Moldaviji ne piše nič dobrega. Navsezadnje se nič dobrega ne obeta niti Belorusiji, ki jo je predsednik Lukašenko spravil v popolno odvisnost od Rusije. Putin očitno hoče vrnitev imperija, kakršen je obstajal v časih Sovjetske zveze. Vendar je zaradi tega v velikih težavah: če vojno izgubi, kar je glede na ukrajinsko srčnost in narodno zavednost zelo verjetno, bo izgubil oblast. Če pa vojno slučajno dobi, bo Rusijo zaradi gospodarskih sankcij uničil. Oboje lahko pripelje do razpada Rusije. Vprašanje je, koliko časa bodo Rusi prenašali posledice sankcij in koliko časa bodo podpirali Putinovo vojno. Ne verjamem, da so Rusi 21. stoletja pripravljeni trpeti tako, kot so že trpeli v preteklosti.
Ukrajinci množično zapuščajo domovino. V državah, ki so in še vedno zavračajo sprejem beguncev z Bližnjega vzhoda, jih sprejemajo z odprtimi rokami in se trudijo s pomočjo. Dejstvo je, da so se v begunskem valu leta 2015 skozi Slovenijo valile množice mladih moških, danes pa iz Ukrajine bežijo družine in matere z otroki. Drugo dejstvo je, da so to Evropejci. Govorijo razumljiv jezik, vsaj nam iz slovanskega dela Evrope. Verujejo v istega Boga in so nam tudi zato bližje. Morda bo kdo rekel, da gre pri tem za ksenofobijo ali celo rasizem, ampak tako pač je. Poleg tega je bil zahodni del Ukrajine v preteklosti del Avstro-Ogrske, kar pomeni, da si z njimi delimo del zgodovine.
Zaradi sankcij proti Rusiji se tudi nam obetajo hudi časi: odvisni smo od ruskega plina, nafte, žita … Energenti se že dražijo, dražila se bo hrana, kar bo najbolj prizadelo tiste, ki so materialno najbolj šibki. Ukrajinci so se zaradi vojne močno poenotili. Surova vojna je v boju proti agresorju povezala tako ukrajinsko kot rusko govoreče Ukrajince. Mnogi Ukrajinci ruskega rodu Putina ne podpirajo, ampak so za ukrajinskega predsednika Zelenskega in Ukrajino ter tudi v Rusiji je nasprotovanje vojni vse večje. Ukrajincem želim, da bi v tej vojni zmagali, kajti pravica je na njihovi strani.
Pripravlja: Jože Starič
Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato so pogovori z njim vedno zanimivi. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno. O tokratni temi sva se pogovarjala 9. marca; glede na hitro dogajanje se je od takrat lahko že marsikaj spremenilo. Upam, da na bolje.
