Včasih sem rad popotoval. Spadal sem v skupino turističnih popotnikov, ki smo potovali le kak mesec, za razliko od tistih pravih, ki so to počeli pol leta ali še dlje. Turiste, ki so potovali v skupinah z vodičem, smo načeloma črtili. Potoval sem iz firbca. Zanimalo me je, kakšni so ljudje v drugih krajih in kako živijo. Ko sem se odpravljal na tako avanturo, nisem vnaprej razmišljal o tveganjih. Enostavno pripraviš, kar potrebuješ, in greš. Tudi denar takrat ni bil problem. Lahko sem prihranil, ne da bi se moral čemu odrekati. Bil sem sam, brez družine; nisem imel velikih potreb in je šlo.
Zanimala me je Evropa. Zaradi moje ljubezni do grške mitologije me je pritegnila Grčija, kjer sem bil »kuhan in pečen«. Navdušili sta me njihova mentaliteta in način življenja. Takrat je bila Grčija cenovno precej ugodna, a tudi po zahodni Evropi se je z nahrbtnikom in spalno vrečo dalo poceni potovati. Ko sem odhajal na pot z avtom, sta bila glavna stroška bencin in cestnine, v kampih in Youth hostlih pa se je dalo poceni prenočevati. Obstajali so priročniki z navodili, kako v posamezni državi preživeti s petindvajsetimi nemškimi markami, ampak teh nisem maral. Ko sem bil lačen, sem jedel. Ko sem bil žejen, sem pil.
Najdražja država, ki sem jo obiskal, je bila Danska. Carinik me je na meji vprašal, za koliko časa sem prišel in kaj nameravam početi na Danskem. Ko sem mu odgovoril, da prihajam kot turist za en mesec, ga je zanimalo, ali imam denar. Ko sem odprl polno denarnico, je dvignil zapornico in mi zaželel »Welcome!«
Pred potovanjem sem se odločil, kam bom šel in na kakšen način. V Grčijo sem na začetku potoval z vlakom. Že potovanje je bilo zaradi prestopanja in preklapljanja vagonov prava avantura. Nazaj sem stopil na ladjo do Ancone in nato z vlakom domov. Kasneje sem se v Grčijo vozil tako, da sem v Ljubljani sedel na vlak, prestopil v Bologni in v Anconi poiskal ladjo do Patrasa. Tam sem najel avto ali pa nadaljeval z vlakom.
Planiranja na dopustu ne maram. V službi imam urnik in ta je zame zakon, na dopustu pa sem prost in brez urnika. Tudi potovalnih načrtov si nisem pripravljal: če mi je bilo nekje všeč, sem ostal; če mi ni bilo, sem šel naprej. Tega sem se najbrž navadil od očeta, ki je imel podoben pristop. Ko sem še s starši hodil na počitnice, sem očeta vprašal, kam bomo šli. Odgovoril je: »Do Splita, potem bomo pa videli.« Šli smo na kak otok in morda je le dolžina kolone, ki je v pristanišču čakala na trajekt, odločila na katerega.
Z domačini sem se običajno sporazumeval v angleškem jeziku. Angleščina, nekaj nemških besed in volja po sporazumevanju, pa je šlo. Domačini so verjetno že po mojem izgledu ugotovili, da nimam veliko denarja, zato mi niso vsiljevali svojih izdelkov in storitev, a so bili vseeno prijazni. Čutil sem, da v takšnih popotnikih, kot sem bil jaz, vidijo potencial. Name so gledali kot na investicijo: verjeli so, da bom nekoč prišel do denarja in če bom zadovoljen zdaj, bom nekoč del svojega premoženja prišel zapravit k njim.
Takrat je bila Grčija polna popotnikov z nahrbtniki. Grki in tudi ostali Balkanci so bili vedno pristni in prijazni. Seveda sem v turistično bolj obleganih krajih naletel tudi na osorne in zadirčne ljudi, ampak razumel sem, da so imeli morda le slab dan in so imeli vsega »čez glavo«.
Tudi danska mentaliteta me je bolj spominjala na mediteransko kot na nemško. Bilo je leta 1992, ko so Danci prekipevali od nacionalnega ponosa: na referendumu so zavrnili Maastrichtski sporazum, na evropskem nogometnem prvenstvu, na katerega so se uvrstili po izključitvi jugoslovanske reprezentance, pa so osvojili prvo mesto. V finalu so premagali Nemce, kar je bila zanje češnja na torti. Tudi sam sem navijal za dansko reprezentanco in poznal njihove igralce. Ko sem v pogovoru omenil njihove nastope, smo takoj našli skupni imenovalec in bil sem dobrodošel. Bili so zelo gostoljubni in spoznal sem jih kot prijetne in sproščene ljudi: sproščeno smo debatirali in sproščeno pili v nemajhnih količinah. Danska me je pritegnila tako s svojo sproščenostjo kot s svojo neverjetno urejenostjo. To je bila edina dežela od vseh popotniških destinacij, iz katere sem domov pripeljal vse tri rolice toaletnega papirja nedotaknjene. Njihova stranišča so bila čista in dobro opremljena.
Popotovanja me še vedno mikajo, a so moje potrebe zdaj drugačne: takrat mi je zadoščal nahrbtnik z opremo; spal sem lahko v avtu; danes potrebujem posteljo, tuš in angleško stranišče. Če bi šlo s teleportacijo, bi šel z veseljem. Nasvet današnjim popotnikom? Bolj kot ostalim popotnikom in turistom naj zaupajo domačinom. Sicer pa – opremo v nahrbtnik in pot pod noge.
Pripravlja Jože Starič
Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato so pogovori z njim vedno zanimivi. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno.
