O znanju
Znanje je povezano s pridobivanjem informacij. A informacija sama ne pomeni nič, dokler je človek ne predela, ne »prežveči«. V možganih mora sprožiti proces, v katerem se povezuje s predhodno naloženimi informacijami oz. predznanjem. Informacije pa lahko pridobiš na različne načine: gledaš na svet z odprtimi očmi, bereš knjige, hodiš v šolo ... V možganih vse predelaš in na vprašanje: »Kaj je je to?« potem lahko odgovoriš s: »To je to!«. Znanje torej niso informacije same po sebi; gre za predelane informacije.
Da informacije postanejo znanje, morajo priti v kontekst. Tisto, kar v šoli pokažeš pri testu, še ni znanje; znanje je, ko informacije uporabiš v svojem lastnem življenju ali pri konkretnem delu. Znanje ima mizar, ko napravi izdelek: mizo ali omaro. Tega znanja mizar ni pridobil tako, da bi le opazoval, kakšna je miza, kako se izdela en njen del ali pa kako se žaga. Ne, njegovo znanje je skupek poznavanja vseh opravil, ki jih mora opraviti, poznavanja orodij, ki jih mora uporabiti. To je zbirka veščin, znanj in ostalih informacij, ki jih znaš uporabiti pri konkretnem delu ali izdelku. Ko na koncu izdelek pristoji nekemu prostoru in si zadovoljen z narejenim, je to rezultat znanja. Mizarjevo znanje se izrazi v kosu pohištva: ali je vrhunsko ali pa je povprečno.
Kako pa je z mojim znanjem? Da lahko razlagam Trubarja, moram imeti veliko informacij o njem. Pridobiti moram informacije o ljudeh, ki so pisali o Trubarju, o zgodovini tistega obdobja, kaj je to pomenilo za prihodnost, kaj so vzroki in kaj posledice. Vse to sem moral nekako predelati in obogatiti skozi dolgoletno delo. Sčasoma so se začele stvari pojavljati nekako organsko. Začutil sem nekakšne intuitivne uvide, ko so se mi dognanja potrdila preko intuicije. V krščanstvu temu rečejo Sveti Duh. Stvari se potrdijo brez materialnega dokaza in enostavno veš, da je tako. Intuitivni uvid je jasen dokaz, da stvari stojijo. Stojijo zato, ker ti stojiš za njimi.
Posledica tega je, da znam povedati na razumljiv, tudi zelo enostaven način brez visokoletečih filozofskih in mističnih formul. Da sem jasen in da znam povedati tako, da me lahko vsak razumen človek ne glede na izobrazbo razume. Da poslušalec začuti, kaj sem hotel povedati in kaj govorim, da preko mojega govora začuti energijo. To je moj izdelek. To je produkt mojega vedenja, ki sem ga pridobil z branjem knjig, s poslušanjem in v pogovorih s strokovnjaki, z branjem študij raznih strokovnjakov in z intuitivnim uvidom, ki je naraven, pride sam od sebe in nenačrtovano. Pri poslušalcu zbudi asociativni proces, ki je pri vsakem drugačen. Vsak poslušalec si ustvari svojo sliko tega, kar je slišal od mene.
O šoli
Znanje pridobivamo in razvijamo vse življenje, praktično od rojstva naprej. Šola je institucija, ki ti da potrdilo, papir. Cilj je, da znajo ljudje s potrdilom o znanju to znanje tudi uporabiti. Diploma je izhodišče, štart. Mojstri velikokrat rečejo, da mladina, ki pride iz šole, ne zna nič. Gre za to, da se morajo naučiti, kako svoje znanje uporabiti, kar se pokaže z uporabo znanja pri delu. Dokler se znanje ne konkretizira, je megla.
Če je Bog svet ustvaril z besedo, bi jo morali na nek način prevesti v matematično enačbo. V njej bi videli fraktalno geometrijo. Vse od mikro do makrokozmosa je v fraktalih in vse je v istem vzorcu, ki se ponavlja. Bog je bil hkrati matematik in pesnik. Samo eno je premalo za tako popolno stvaritev. Vse na svetu je med seboj v matematičnih razmerjih.
Če mi v življenju česa manjka, je to znanje matematike. Žal mi je, da o njej vem premalo, saj sem jo v šoli nekako »prešprical«. Zdi se mi, da zaradi tega primanjkljaja razumem gozd, ne razumem pa dreves. Na nek način zamerim staršem in celotni družbi, ker so ugotovili, da bom za jezike in slovenščino, za matematiko pa ne. Boš pač študiral nekaj, za kar matematika ni potrebna, so rekli. Torej si za eno ali za drugo. To je neumnost. Ko so mi to vtepli v glavo, sem matematiko pri
el jemati z levo roko. Šel sem po liniji najmanjšega odpora: zakaj bi se trudil, saj nisem za to. V tistem obdobju mi je bilo to všeč. Tudi v gimnaziji se z matematiko nisem ukvarjal in čeprav sem se učil, da sem lahko izdelal, matematičnega znanja nimam. Vseh tistih informacij nisem ponotranjil, nisem jih povezal ali jih postavil v širši kontekst. Zdaj vem, da so stereotipi (fant ni za matematiko, bo bolj za humanistične predmete ali obratno) neumni. A takrat je bila takšna klima.
Dobri pesniki, ki so pisali formalno točno poezijo z uporabo vseh pravil, so bili praviloma dobri matematiki. Vedno pravim, da je Prešernov Sonetni venec perfektna enačba. Ujema se v vseh pogledih. Ker sem rad bral, so rekli: »Ti boš za knjige.« To, da ne bom za matematiko, so mi vtepali v glavo in zdaj nisem. Takrat je bila takšna delitev običajna. Ko sem sprevidel, da ni tako, ni bilo časa in volje; tudi možgani niso bili več elastični, da bi absorbiral nova znanja.
Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato so pogovori z njim vedno zanimivi. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno.
