Jože Starič
Dobro je tisto, kar ni slabo. Dobra sta zdravje in sreča.
Kaj je sreča?
Sreča je izmuzljiva. Meni se je to zgodilo redko. Sreča je trenutek, ko se nekje počutiš popolnoma razbremenjenega. Očiščen si hrupa in viharja misli. V glavi ne delaš scenarijev, glava je prazna, dojemaš vse, kar se dogaja okrog tebe. Občutiš lepoto in mir. Nastopi popolno brezčasje in čas neha obstajati. To je trenutek, ko je lepo in so občutki evforični. Telo si nekaj požene po žilah in se na nek način drogira. A vedno so to le trenutki. Nikoli ne moreš reči, da si eno leto ves čas srečen. To ni mogoče.
Kaj je dobro?
Religije temeljijo na spopadu dobrega in zla, torej dobrega ni brez zla. Dobro je subjektivna ocena. Če na primer za neko sliko rečem, da je dobra, se takoj zastavi vprašanje – po kakšnih kriterijih. Torej je treba postaviti kriterije, ki pa so nekaj neživljenjskega. Je dobro občutek, ki ga dobiš, ko gledaš sliko? To je potem stvar okusa, izkušenj, intelekta in še marsičesa. Dobro v splošnem pomenu je nekaj abstraktnega. Delati dobro, biti dober človek, človek, ki ne dela slabega nekomu drugemu ali sebi… To je izmuzljiv, abstrakten pojem in ga vsak občuti po svoje. Dobro je občutenje.
Obstaja družbeni dogovor, da je slabo dejanje tisto, za katerega se izkaže, da ima slabe posledice. Dobro je torej tisto, ki ima dobre posledice. To se pokaže šele v perspektivi, za nazaj. A tudi nekaj slabega v preteklosti lahko postane vzrok za dobro v prihodnosti. Zaradi slabega se lahko poboljšaš, zrasteš ali dosežeš duhovno rast. Stari ljudje pravijo, da so tudi slabe stvari za kaj dobre. Ko se je zgodilo kaj slabega, so dejali, da nikoli ne veš, za kaj je to dobro. Dobro je vedno v kontekstu. Dobra je tista hrana, ki je okusna, ni pa nujno tudi zdrava. Dobro je abstrakten pojem, univerzalna definicija zanj ne obstaja. Univerzalna je na našem planetu družina, ki je v naši družbi ožja kot v kakšni družbi drugod, ampak povsod je to osnovna celica. Tudi odnosi v družini, starši-otroci, so univerzalni.
Da zavestno razmišljamo o takih zadevah, je posledica vpliva civilizacije, sistema izobraževanja. Civilizacija je struktura, strukture pa so materialistične. Ko se pojavi civilizacija, se pojavijo posamezniki, ki imajo čas razmišljati. Vse to so kriteriji, ki jih postavljamo na podlagi norm ter ustaljenih, priučenih in vcepljenih vzorcev. Avtor knjige Propaganda, Edward Bernays, je že leta 1929 v svoji knjigi zapisal, da idej ne smeš prodajati širokim ljudskim množicam, ampak tistim, ki jim množice verjamejo. Današnji vplivneži so točno to, današnja propaganda gre natanko po Bernaysovi knjigi.
Spet smo pri dobrem. Vplivneže moraš prepričati, da je nekaj dobro, saj bodo preko njih množice to sprejele, in tako boš dosegel svoj namen. Tako se že od nekdaj plasirajo stvari in ideje. Da lahko ljudem spremeniš mnenje o tem, kaj je dobro, potrebuješ konkretne dogodke. To je lahko nesreča ali pereč problem. S tem ljudi prepričaš, da je tudi omejevanje svobode v različnih pogledih zanje dobro. In zdravje in varnost sta nekaj dobrega. Varen si, ko si svoboden. Ne moreš pa biti varen, če se ne počutiš svobodnega. Za zagotavljanje zdravja in varnosti nam oblast s prepovedmi in omejitvami omejuje svobodo, množice pa to sprejemajo, ker je cilj dober.
In kaj je svoboda?
Svoboda duha ali fizična svoboda? Kaj pomeni biti svoboden? Ne vem. O tem ne razmišljam. Morda sem se najbolj svobodnega počutil konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. To je bilo povezano s takratnim sistemom in pričakovanjem nečesa novega. Za vsakega je svoboda nekaj drugega.
Filozofi lahko povedo pametne stvari, vendar pa ne moremo reči, da »so z veliko žlico pojedli modrost tega sveta«. Filozofi razmišljajo o svetu okrog sebe. To razmišljanje temelji na znanju, predznanju, vzgoji in osebnostnih lastnostih. Filozofi so »fajn«, dobro jih je včasih poslušati, kaj prebrati, in seveda so potrebni. Vendar pa so bolj nekakšni analitiki, na podlagi njihovih analiz lahko razberemo, ali nam je smer, v katero gremo, všeč ali pa ne. Ali je skladna z našimi pričakovanji ali ne. Filozofija je koristna. Je pa res, da je s stališča jezika, ki ga uporablja, lahko precej nerazumljiva. Tudi sklicevanje na filozofe iz preteklosti lahko zelo oteži razumevanje. Če ima v sebi srž, bi se jo dalo razložiti tudi bolj enostavno, po kmečko, razumljivo.
In potem je tu še vprašanje smisla.
Smisel je lahko tudi v iskanju smisla. Tu smo hitro pri vprašanju, kaj je bolj pomembno: pot ali cilj. Ljudje znamo uživati na poti, ki jo prehodimo do nekega cilja. Cilj je sicer pomemben, vendar je za tvojo rast, za tvoje »plemenitenje«, pot pomembnejša. O iskanju in smislu je najlepše zapel Zmelkow v pesmi Bit: »Smisel življenja je ležanje na plaži z možgani na off in čivavo na straži ...« in s tem je povzel vse.
Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato so pogovori z njim vedno zanimivi. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno.
