Ker smo konec septembra obeležili dan športa, tokrat za začetek malo športa. Brez šaha. Galaktiki so osvojil (med)občinsko ligo v futsalu. Martin Strel ni plaval, je pa postavil rekord po natrošenih lažeh. Kdo je pobral največ pokalov na gasilskih tekmovanjih, ne vem. Ne več tako mali Sergej je postal občinski prvak v tenisu, ne več tako mladi Andro pa je dobil teniško piramido. Inšpektor je končal na tistem drugem, spodnjem, napačnem koncu piramide. Slabo sem začel, potem pa naglo popustil. V tolažbo mi ostaja dejstvo, da nisem bil edini, ki je krepko zaostal za pričakovanji; tudi veliki rival je padal kot vrednost jugo dinarja tam konec osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Športno dogajanje se zdaj počasi seli v dvorane: na prostem se bo začelo z novoletnim okraševanjem ulic in trgov, še pred tem pa prvega novembra na britofih sledi največja tradicionalna modna revija na prostem. Ob omembi prvega novembra mi sicer poleg pelc mantlov na misel kot prvo pridejo besede Grunfa, nemškega pilota/izumitelja iz stripa Alan Ford, ki v bivši Jugi ni bil le uspešnica, ampak je (p)ostal kultni fenomen. Politično nekorekten popkulturni fenomen. "Če na dan zaljubljenih nisi zaljubljen, nima veze. Tudi na dan mrtvih nisi mrtev," pravi Grunf.
Alan Ford letos praznuje 55. let. Dobro se drži, kljubuje oziroma skriva leta. Pravzaprav že dolgo ni bil videti tako mladosten, tako aktualen. Nekoč smo namreč Alana Forda zgolj brali, danes pa ga živimo. Sedaj živimo v stripu, ki smo se mu ob njegovem nastanku smejali.
Vse več je superjunakov, kot je Superhik, ki kradejo revnim, da dajejo bogatim. Vse več je "Številk ena", teh večnih, nesmrtnih šefov, ki se ne branijo podkupnin ter podobnih bonusov za svoje "trdo" delo, ki sedijo na denarju, svoje uslužbence pa plačujejo po sistemu vsakemu po en dolar.
Vse več je tistih, ki vas/nas prepričujejo, da je za domovino treba dati vse, še celo življenja drugih.
Danes složna brata hišo gradita, nesložna pa dve. Nekoč bi liki, kot je Donald Trump, za predsednika Združenih držav lahko kandidirali zgolj v stripih. Nekaj podobnega bi lahko zapisali tudi za kakšnega od lokalnih županov. Nekoč bi kilometrske vrste za dohtarja videli le v stripih; pred tedni smo jih lahko videli v Slovenski Bistrici. Tudi v Laščah stanje najbrž ni kaj prida boljše. Ob tem sicer velja dodati, da je današnja medicina res zelo napredovala: za vsako zdravilo ji je uspelo najti bolezen. Še ena grunfovska ...
Nekoč je bil tisti dialog v obubožani družini med mamo in otroci: "Otroci, dobili smo hladilnik! Notri bomo lahko imeli jajca in mleko!" "Mama, kaj je to jajca, kaj je to mleko?" črni stripovski humor, danes v nekaterih domovih niti ni več tako daleč od resnice.
Nekoč smo se na vsa usta krohotali ob dogodivščinah Alana Forda, Bob Rocka, Sira Olivera, Grunfa in ostalih članov "grupe TNT". Danes nam že dolgo ni več do smeha. Vmes enkrat smo se namreč tudi sami znašli v absurdnem stripu, na katerega scenarij nimamo prav veliko vpliva. "Samo naj že mine ta demokracija, da bomo spet živeli kot ljudje," če končam še z enim citatom iz Alana Forda.
