Globalno se vse obrača v smer popolne kontrole nad ljudmi. Oblast, kakršna koli že je, hoče biti totalitarna. Nadzirati hoče vse. To kažejo že zakoni proti alkoholu, proti tobaku, zakoni, vezani na spolnost, … Na ta način kontrolirajo užitek. Nadzorovati hočejo vse, tudi človekovo intimo. Končni cilj je nadzorovati misli. Njihov priročnik je Orwellova knjiga 1984. Oligarhija, ki dejansko vlada svetu, skuša priti do tega, da bi nadzorovali tudi misli.
Danes tehnologija že omogoča popolno kontrolo. V Veliki Britaniji so v zaporih ljudje, obtoženi sovražnega govora (hate speech) na družbenih omrežjih. Pri tem jim pomagajo algoritmi, ki sovražni govor »prepoznavajo«. Oglobili so človeka, ki je po tihem molil v javnosti. Za tem je vedno princip (raz)deli in vladaj. Izgovora za kontrolo sta varnost ali zdravje in ljudje to kupijo. Običajen človek si pogosto reče: Saj je vseeno, če poslušajo moje telefonske pogovore ali berejo mojo e-pošto. Ampak nikoli ne veš, kakšni nameni so zadaj in kako bodo obrnili pridobljene informacije. Vse je mogoče zmanipulirati, obrniti in uporabiti proti nekomu.
V bistvu ustvarjajo nekakšen novi fevdalizem: 15-minutna mesta, v katerih vsem svojim potrebam zadostiš v radiju 15 minut od bivališča. Zunaj tega ti bodo lahko omejili gibanje in celo uporabnost tvojega denarja. V fevdalizmu so ljudje lahko zapuščali vasi samo z izrecnim dovoljenjem zemljiškega gospoda.
Vprašanje pa je, ali jim bo to res uspelo. Za problem se vedno najde rešitev in tudi ljudska kreativnost je neomejena. Podobno bodo kriminalci, proti katerim naj bi se nadzor uporabljal, vedno našli pot in načine za svojo dejavnost ali pa celo tehnologijo za nadzor uporabili v svoj prid. Stvari niso tako enostavne, kot si oblastniki predstavljajo. Nisem velik optimist glede tega, a verjamem, da je vse več ljudi, ki se s takim delovanjem ne strinjajo. Tudi človeška kreativnost in ustvarjalnost, kako prelisičiti oblast, sta brezmejni.
O kraljih in cesarjih
Kitajski predsednik je v resnici kitajski cesar, prav tako je ruski predsednik ruski car. Za Ruse je Putin eden največjih vladarjev v ruski zgodovini: Ruse je potegnil iz blata in danes je Rusija supersila. Kralji in cesarji načeloma bolj delujejo v interesu države in ljudi kot pa izvoljeni voditelji. Kralji so tudi bolj odvisni od javnega vzdušja v državi kot današnja vladajoča oligarhija. Kjer vlada kralj (cesar, car), se natančno ve, kdo je kriv, ko gre kaj narobe. Iz zgodovine vemo, koliko kraljev je s prestola vrglo ljudstvo (ali jim celo vzelo glave). Plemstvo, ki je okrog kralja, je ves časa na preži in čaka na kraljevo napako in priložnost, da ga odstavijo in zamenjajo. V bistvu mora kralj bolj paziti kot denimo Evropska komisija. Pri kralju državljani vedo: če je dobro, je to njegova zasluga, če je slabo, pa je kriv. Vzdušje v državi ga lahko »odnese«. V Evropski skupnosti pa ne vemo, kdo komu odgovarja.
Na nek način zgodovina kaže, da je bil še najboljši sistem do zdaj razsvetljeni absolutizem: Friderik III., Marija Terezija in njen sin Jožef II. Ko oblast prevzame birokracija, vse skupaj zavije v popolnoma drugo smer. Razsvetljeni vladarji delujejo tudi v korist ljudstva. Marija Terezija je pod prisilo uvajala sajenje krompirja in s tem zmanjšala lakoto. Takšni vladarji so koristni. Seveda lahko pride tudi do bedastega vladarja, vendar pa v takem primeru dejansko oblast prevzame nižje plemstvo, kar pa v skrajnem primeru lahko privede tudi do revolucije. Vladarji so vzgajani za vladanje, kar samo po sebi ni nič slabega. V glavo so nam vbijali, da je to samo po sebi slabo. S tem se ne strinjam, saj je to odvisno od tega, kakšnega vladarja imaš.
Zanimivo je, da je bila doba tiranov v stari Grčiji njihovo najboljše obdobje. To je bilo obdobje največjega razcveta in največjega razvoja. Tiranija je bila posebna oblika vladavine in beseda na začetku ni imela slabšalnega pomena. Tega je dobila šele kasneje. Na spremembo pomena neke besede vplivajo tudi mediji, šolski sistem in učni načrti.
O iskanju resnice na internetu
Najti resnico ali zaupanja vredne vire na internetu je danes izjemno težko in vzame ogromno časa. Najtežje je najti legitimne in verodostojne vire informacij. V to je treba vložiti veliko truda in časa. Ko te vire imaš, moraš še vedno preverjati verodostojnost in iskati alternativne verodostojne vire. Informacij je danes toliko, da uporabniki težko ločujemo zrnje od plev.
O pomoči pri končanju življenja
Slovenija je v svetovnem vrhu po samomorilnosti. Zagotovo sem poznal petnajst ljudi, ki so naredili samomor, a vendar ni videti, da bi država to aktivneje odpravljala. Vsaj ne tako, da bi jaz, ki me ta tematika ne zanima, to opazil. Ko se je začel AIDS, sem nekje zasledil, da nek vzrok smrti postane problem, ko poznaš tri ljudi, ki so umrli z istim vzrokom.
V Kanadi je medicinska pomoč pri končanju življenja peti najpogostejši vzrok smrti. To je popolna dekadenca družbe in vodi v njen propad. Takšni zakoni so v nasprotju z etiko in civilizacijo. Etično je to popolnoma sprevrženo. Ko enkrat odpreš vrata, jih ne moreš več zapreti in se samo še odpirajo. Velika verjetnost je, da takšni zakoni vodijo v »pomoč« pri smrti brez pristanka. To je eden od evgeničnih zakonov, s kakršnimi so nacisti »odstranjevali« duševno zaostale in tako imenovane parazitske skupine prebivalstva. Zakaj mi potrebujemo takšen zakon, če ga nima nobena od sosednjih držav? Z njim nam kažejo, da človeško življenje ni vredno nič in da ni vredno, da bi se zanj kdo boril.
