O objektivnem poročanju
Osnova poročanja je informacija, ki je ali pa je ni. To je dejstvo in pri tem ne moreš govoriti o objektivnosti. Interpretacija informacije pa je vedno subjektivna. Nekomu, ki pravi, da je njegova interpretacija informacije objektivna, ne verjamem, ker to ne more biti. Danes se pojavljajo dezinformacije, lažne informacije (fake information), napačne informacije (misinformation) … Objektivno poročanje je nekaj drugega: pri tem je odgovornost poročevalca velika, saj mora objektivno predstaviti vse vidike. Uporabnik informacije si mora na osnovi tega sam ustvariti sliko, ki seveda ni objektivna, ampak je subjektivna.
Objektivnosti v bistvu ni, to je mit. Večkrat se pošalim, da imam objektivno subjektivno mnenje, kar pomeni, da na ene stvari gledam racionalno, na druge pa čustveno. Pri poročanju je zelo pomembna uravnoteženost – pri tem se mora tisti, ki poroča, potruditi, da prikaže informacije vseh vpletenih strani. Poročevalec mora »zatirati« svoja čustva; poznati mora zadevo, o kateri poroča, in kontekst. Na kontekst se pogosto pozablja; nekateri celo nočejo nič slišati o njem. Vendar pa nič ne obstaja samo zase in je vedno v kontekstu z nečim.
O izraelsko palestinskih odnosih
Odnosi so močno zamotani in kompleksni. Zgodba je dolga; začela se je leta 1948 z »nakbo«, katastrofo – izgonom večine palestinskih Arabcev s palestinskega ozemlja. Izrael ima zelo pomembno strateško vlogo na Bližnjem vzhodu, zato ga Združene države Amerike brezpogojno
podpirajo. Na način, kot ga vidimo sedaj, je zadnji konflikt nemogoče rešiti. Glede na množico
različnih, tudi nasprotujočih si informacij, težko rečem, da vem, kaj se je zgodilo. Na spletu vidim ogromno fotografij in filmov, v katerih je veliko človeških trupel. Vendar to niso vojaki, ampak so civilisti. To je pretresljivo in tega ne moreš gledati hladno ali racionalno. Ne gre brez čustvene reakcije. Izraelci imajo za seboj stoletja preganjanja in pogromov, od španske inkvizicije preko silovitih napadov v carski Rusiji do holokavsta. Verjetno nosijo v sebi težko paranojo in ob vsakem najmanjšem konfliktu se odzovejo iracionalno – voditelji začnejo vpiti in kričati, ljudje pa jim sledijo.
Res je, da tudi Judje niso povsem enotni; tudi med njimi se najdejo skupine, ki protestirajo proti
nasilju nad Palestinci in se zavzemajo za svobodno Palestino. Izraelci so vsi judovske vere, vendar se delijo na tri večje skupine: Mizrahe, Sefarde in Aškenaze. Mizrahi že stoletja živijo na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki v sožitju z muslimanskimi Arabci. Sefardi so potomci Judov, ki jih je španska inkvizicija izgnala iz Španije. Aškenazi pa so potomci Judov iz zahodne Evrope.
Palestinci so Arabci in muslimani, ki pa tudi niso povsem enotni. O zadnjem konfliktu Izraelci govorijo kot o spopadu med Izraelom in Hamasom, ki je ena od političnih strank v Palestini in ima absolutno večino v palestinskem parlamentu. Z vdorom v Izrael in pobojem civilistov je Hamas osramotil izraelsko obveščevalno službo in vojsko. Tudi med Arabci Palestinci niso priljubljeni. Nekoč sem prebral, da Palestinci veljajo za arabske Jude: so izredno sposobni,
izobraženi in prilagodljivi, zato v arabskih državah zasedajo pomembne položaje, kar pa
morda med ostalimi povzroča določeno mero nevoščljivosti.
