O dopustu
Oditi je treba nekam stran, kjer večine ljudi ne poznaš. Le tako se lahko odklopiš od lastnega okolja. In ko se spet vrneš v domačo sredino, si vsaj malo vesel. Veliko ljudi odhaja na morje; nekateri raje izberejo hladnejše kraje. Za nekatere je dopust žur do nezavesti, za druge avantura; tretji hočejo videti in spoznavati nove kraje.
Za zadovoljevanje dopustniških potreb se je razvila prava industrija. Dopustniška mrzlica se tako prične že veliko pred dopustom in traja še nekaj časa po njem, ko so glavna tema pogovorov dogodivščine z dopusta. Počasi sledi vrnitev v vsakodnevno rutino in razmišljanje o prihodnjem dopustu.
V moji mladosti so bile najboljše počitnice na Rašci, kjer smo preživeli vsak možni trenutek. Tam smo se praktično vsi naučili plavati. Dneve smo preživljali ob kopanju, kartanju in igranju nogometa na logu. Na Rašci so bili rajoni: v Zarezi je bil prostor za Raščane, naprej so bili Dobrepoljci, v Konjski jami smo bili Laščani, čez vodo Malolaščani. Bil je red, ki smo se ga držali. Prehod med rajoni je bil možen in ni predstavljal problema, le njihova dekleta si moral pustiti pri miru. V nasprotnem primeru so te vrgli v vodo ali pa te pripravili do tega, da si skočil sam.
S starši smo šli vsako poletje nekam drugam na morje. Običajno smo se peljali do Splita, nato pa je padla odločitev, ali zavijemo na kak otok, ali nadaljujemo do Makarske riviere. Tam si le redko srečal kakšnega Slovenca; običajno so bili okrog nas le Nemci in Čehi. Živo imam v spominu, kako smo na začetku 70. let čakali trajekt in je oče v koloni zagledal nekega Kranjčana. Oba sta bila tako vesela, da sta v tujini našla rojaka, da sta morala skupaj na pivo.
Čeprav mi je bilo na morju všeč, sem vseeno komaj čakal, da smo šli domov. V primerjavi z Rašco mi je odhod na morje pomenil obveznost. Na morju si bil sam, pa še nikogar nisi poznal. Tam sem odšteval dneve, kdaj bom spet na Rašci, kjer so bili prijatelji.
Kasneje smo se s kolesi vozili kopat na Kolpo. Bili smo generacija, ki je že imela kolesa na prestave: češka kolesa Favorit s tremi prestavami in zavito, dirkalno balanco. V Dolu takrat še ni bilo gostilne; kampirali smo kar v nekem sadovnjaku. Kasneje smo se zapeljali do Vinice; tudi tam še niso imeli kampa. Na Kolpi smo ostajali tudi po tri tedne. Kasneje nas je tja dol odpeljal kdo z avtom ali pa smo šli z avtobusom.
Na dopust se od doma odpravim zato, da ne gledam ljudi, ki so sicer okrog mene vsak dan. Najraje ga preživim v Slovenskih goricah. Tam je prijetna klima; z vrha kakšne gorice je čudovit pogled na trte, ki valovijo v vetru, imajo dobro hrano in pijačo, pa še cene so sprejemljive. Tudi v Maribor grem rad. Pomeni mi izhodišče za izlete v Graz, ob Dravi na Koroško, v Celje, v Prekmurje. Zvečer pa grem kaj pojest v mesto in malo pogledat na korzo. Ne obiskujem krajev, kjer je vroče ali pa gneča. Letos mi na dopust žal ni uspelo, a mi bo spet prihodnjič. Načrtov za dopust si nisem delal nikoli; izbral sem le, kam grem, včasih pa še tega ne. Dopust mora biti neobvezen. Natančno planiranje dopusta je nepojmljiv koncept, ki ga ne razumem.
Spomladi je prišel v Lašče moj sošolec iz gimnazije in tu preživel tri dni. Čas je izkoristil predvsem za pohode. Rekel je, da mu je tak dopust všeč in da mu ni prav nič dolgčas. Rabil je odklop in pomembno mu je bilo, da ni doma. Pogrešal je le, da Lašče nimajo več trinajstih hudičevih kapelic kot pred sto leti. Ostalo jih je bore malo.
Pripravlja: Jože Starič
