O današnji mladini.
Če primerjam mularijo z začetkov mojega dela na Rašici z današnjo, lahko rečem, da med njima ni bistvene razlike. Po svoje so se bolj pokvarili odrasli. Že iz časov Sumercev obstaja zapisano sporočilo (klinopis), v katerem so se pritoževali nad nevzgojeno mladino, kriminalom in neumnostmi, ki jih počno. Če bi bile takšne pritožbe utemeljene, bi moralo že zdavnaj vse »iti k vragu«.
Mladina je posledica okolja in situacije v družbi. Šolske skupine, ki prihajajo na Trubarjevo domačijo ob koncu šolskega leta, ko je konec intenzivnega učenja, so bolj sproščene. Včasih znajo s svojo razposajenostjo povzročiti glasen živžav. S prihodom novih tehnologij se to spreminja. Pred časom sva z znancem sedela pred Trubarjevo domačijo. Ravno sem zaključil in otroci so bili še vsi tam okrog, ko mi znanec naenkrat pravi: »A niso nekaj hudo tiho?« »Ja,« sem mu pojasnil, »zdaj je to tako.« Včasih je bilo vpitje in živžav, v današnjem času mobilnih telefonov pa je tišina. Vidiš, da je nekaj narobe. Ampak otroci niso »krivi«, so le družbeni odsev odraslih in okolja.
Od nekdaj so bile med njimi razlike: tisti iz mestnega okolja so bili praviloma »bolj razpuščeni« kot tisti s podeželja, kar je seveda posledica zakonitosti, ki veljajo v mestu. Tam je tempo drugačen in otroci večkrat prepuščeni samim sebi. Če pogledam nekoliko bolj pesimistično, bi lahko rekel, da je to posledica devolucije družbe (evolucije v nasprotni smeri – proti slabšemu). Naša civilizacija drvi v čudno dekadenco; trendi postajajo nenormalni in nevarni in mladina je samo odsev tega. So produkt vzgoje oz. nevzgoje odraslih. Na višku sezone sem vedno, ko mi je dopuščal čas, pogledal, kakšno je stanje v stranišču za jezom, pobral papirje, ki so ležali po tleh, zaprl odprte pipe, skratka preveril, ali je vse v redu. Že kmalu sem ugotovil, da lahko 300 otrok povzroči dosti manjše razdejanje, kot avtobus odraslih. Na tleh bodo sicer papirji, pa kakšna pipa ostane odprta, ampak za njimi ne bo »pokefano«, če uporabim laški izraz. Za nekaterimi odraslimi skupinami pa je! Pa ne pozno popoldne, ampak že dopoldne! Iz tega sem potegnil sklep, da so ljudje do 16., 17. leta v redu, potem pa se pri teh osnovnih stvareh »spridijo«. Zato se z govorjenjem o današnji pokvarjeni mladini ne strinjam.
Ko je odraščala moja generacija, smo imeli srečo, da nismo imeli dostopa do nevarnih snovi, kot so droge. Kajti poskusili bi vse, če bi se le dalo brez hudega truda. Danes je dostop do vsega tega veliko bolj enostaven, ampak za to spet ni kriva »mularija« temveč odrasli. Tudi odraslim je dosegljivih več stvari. Pri meni doma so bila pravila jasno postavljena. Vedel sem, kaj se sme in česa se ne sme, kar pa ne ni ustavilo, da ne bi počel neumnosti, kot so jih počeli ostali. V času, ko sem končal četrti razred, smo se zbirali nad Vrbovcem (tam, kjer je sedaj vrtec); zbrali smo se vsi: mlajši od mene in tudi kakšen iz srednje šole se je pridružil. In tam smo vsi kadili, od »ta malih« do »ta velikih«. Kadili pa nismo srobota, ampak cigarete. Drava, Morava, Zeta. Če je kateri od večjih fantov kje staknil Kent ali kakšne druge nobel, dolge cigarete, smo samo gledali. In v tej starostno mešani družbi smo se socializirali brez odraslih mentorjev. Vedno smo se zgledovali po večjih. Če sem hotel iti rabutat krompir z večjimi, sem seveda moral znati zakuriti ogenj, kajti to je bila veščina, ki si jo za to delo moral obvladati. Znotraj naše raznolike skupine smo se socializirali sami in spoznali, kakšna je hierarhija. Nikogar nismo rabili, da bi delal red ali nam iskal zaposlitev. Tudi potolkli smo se, vendar poškodbe niso bile nekaj hudega; hudo je bilo, če so se raztrgale hlače – koža se je zarastla, hlače pa je bilo treba zašiti. In če si se dobro poškodoval, si lahko še čez leta kazal svoje brazgotine kot bojne rane in se hvalil z njimi.
Danes učitelji nimajo več avtoritete, ker so jim jo vzeli. Če v času moje mladosti učitelju ni uspelo z besedo, si je pomagal s klofuto in moram reči, da je pomagalo. Spomnim se časov, ko je na Trubarjevo domačijo otroke pripeljal Janez Debeljak. Postavil se je pred hišo, dvignil prst in sto otrok je utihnilo. Včasih so bila pravila jasna in stroga; učitelji in jaz kot vodnik smo imeli avtoriteto in red je bilo lažje vzpostaviti. Danes so pravila bolj ohlapna, niso tako stroga, beseda več ne zaleže. Izpade je težje ustaviti; tudi učitelji včasih ne odreagirajo. Seveda pa je odvisno od reda, ki je vzpostavljen v posamezni šoli in od pedagoških sposobnosti učiteljev. V večini primerov šolske skupine tudi danes še upoštevajo red, vendar si ga moraš zagotoviti sam.
Pripravlja: Jože Starič
Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato so pogovori z njim vedno zanimivi. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno.
