In na koncu je res prišlo še eno novo leto. V 2026 bo vse drugače. O pričakovanjih v novem letu sem v dnevih pred prvim prvim na youtubu naletel na dve sijajni izjavi.
Prva je prišla iz ust nepozabnega Jarana iz žal že dolgo pokojne, a še vedno kultne in aktualne Nočne more. Lapsus linguae, ki pa je iz vsega skupaj napravil antološko izjavo. »Zagotovo bo novo leto boljše kot letošnje. Jaz v to čvrsto dvomim,« je dejal Jaran, ki so ga zaradi tega, ker ni mogel izgovoriti črke r, klicali Jajan.
Druga je bila del že nekaj let stare ankete na eni izmed ulic enega izmed mest na hribovitem Balkanu. »Gospod, ali je penzija dovolj visoka za dostojno življenje?« je novinar pobaral priletnega gospoda. »Seveda je. Jaz potrebujem samo pol litra šnopsa, pol litra mleka in eno mačko na dan.« »Zakaj pa mačko?« »Pa nekdo mora spiti mleko.«
Na novega leta dan smo se znova zabrisali v Rašico. Četrto ali peto leto zapored, ne vem natančno, vem pa, da še nikoli ni bila tako mrzla. Morda tudi zaradi tega udeležba še naprej stagnira. Tistih seveda, ki so odločeni omočiti telo, ne pa zgolj grla. Ob pogledu na termometer in ledeno skorjico, ki je prekrila Rašico, je rep med noge kljub častni pionirski stisnila tudi neka sicer drugače zelo jezična gospodična.
Moškost je bila naslednjih nekaj dni po ledeni kopeli videti kot prestrašena želva, je pa ledeno mrzla voda dodobra zbistrila misli, pa sijajnih idej na likofu oziroma afterju ni manjkalo. S prijateljem sva si denimo segla v roke, da bova z drugim januarjem do konca meseca vžgala abstinenco od alkohola. Zdržala sva rekordnih 26 ur. Drugo leto poskusiva februarja. Ima manj dni, za nameček pa 2027 ni prestopno leto.
V sosednji Ribnici so odprli Urban Center. Znotraj njega se najde marsikaj, ne pa tudi klavnica. Kakšni amaterji … V Ponikvah so začeli s pripravami na pust. V Gaju so zbrusili tla in vse od takrat je notri ambient kot v lakirnici. V Laščah so zaradi prenove zaprli trgovino, med drugim bodo na novo lokacijo preselili ZTC-jev bife. Kot vse kaže, želijo prepoditi še zadnji dve stranki. V tistem drugem, neprimerno bolj obiskanem bifeju je bilo neke januarske sobote zelo pestro. Tomažev Tomaž je zakorakal v sedmo desetletje. Čestitke so deževale z vseh strani, le tiste od enega najpogostejših obiskovalcev bifeja ni bilo. Pravijo, da je bil spet na smučanju in da je tam izgubil telefon. Spet. Ko smo že pri rojstnih dnevih, nekdanji županski kandidat s Turjaka je praznoval častitljivih sto let. Na tabli na mlaju sicer piše 50, toda mlaji so stali sto dni, pa bodi pameten.
Medtem ko se onstran Atlantika počasi, a zanesljivo pomikajo proti državljanski vojni, je bila v Sloveniji novica dneva oziroma tedna neka pobegla smučka. Po Runaway Train smo dobili še Runaway Ski, za vsem skupaj pa kakopak neka vsegermanska zarota. Operacija BarbarOberstdorfrossa. Policija se je odločila trenirati strogost in Domnu ni pustila poleteti. »Nein, nein, nein!« Še dobro, da so olimpijske igre ter s tem priložnost za maščevanje pred vrati. Kruha in iger, burgerjev in skokov. Sam se sicer z vsemi štirimi upiram, da bi me povleklo v to vsesplošno evforijo in histerijo okoli počepov. Pogrešam pa skoke v Dvorski vasi. Kot tudi občinsko prvenstvo v veleslalomu. Kot tudi občinsko prvenstvo v kegljanju. Kot tudi … No, še marsikaj. Morda pa kaj od naštetega obudimo v letu 2026. To bo zagotovo boljše kot prejšnje. Jaz v to čvrsto dvomim.
