Vedno znova, ko nastaja tale velikolaška kronika, ki naj bi z nekega drugega, ne nujno povsem resnega in ne nujno povsem resničnega zornega kota, povzela dogajanje v naši ljubi občini, na misel pridejo besede Gorana Milića. Bilo je tam enkrat sredi usodnega leta 1991, ko je bila rajnka Jugoslavija že dolgo na avtocesti za pekel in pogubo. In bilo je sredi televizijskega dnevnika Yutel, ko je voditelj Goran Milić med branjem spremljevalnega besedila ob grafikah, ki so se izrisale na zaslonu, izrekel antologijske besede. Besede, ki so postale del jugoslovanske mitologije, jugoslovanskega leksikona. »Evropska skupnost izraža zaskrbljenost nad sranjem v Jugoslaviji.« Sledil je kratek premor. »Oprostite, gre za tiskarskega škrata, moralo bi pisati 'stanjem v Jugoslaviji'. Čeprav ... Moram reči, da tudi napisano ni povsem napačno. Opravičujemo se, sami pa presodite, ali je šlo za namerno napako,« pravi Milić v videu, ki ga še dandanes lahko najdete na YouTubu. Tudi stanje in dogajanje v naši občini bi lahko opisali z obema besedama. Morda celo večkrat z r-om.
Ni se prav veliko dogajalo v zadnjih tednih. Eden odmevnejših dogodkov je bil brez dvoma 110. rojstni dan kmetijske zadruge. Dolg, vroč dan. Podeljevanje nagrad je povzročilo kar nekaj hude krvi; padle so celo obtožbe o korupciji; za izjavo dneva pa je pri tem poskrbel eden izmed glavnih favoritov, ki je na koncu ostal skoraj povsem praznih rok. "Tvoje krave še za v župo niso!" je zabrusil enemu izmed tekmecev.
Živali so se po drugi strani lepo obnašale; izkazale so veliko mero potrpljenja. kar pa bi težko trdili za nekatere predstavnike človeškega roda, ki so zasedli prve bojne linije za edinim jurčkom. Živali so bile namreč že dolgo doma, ko so nekateri lastniki še kar tulili v luno. Če bi zapisali, da so se obnašali živalsko, bi storili krivico. Živalim. Tisti rek Alam domu, žvau ve, gdaj ma dost, je v večini primerov naletel na gluha ušesa. Goveda so bila že dolgo v hlevu, ko so govedorejci še kar rojili.
Strasti so se na koncu vendarle kolikor toliko pomirile in če odmislimo razmajan količek na vaškem trgu, ki se je na pot postavil enemu izmed udeležencev prireditve, večjih žrtev ni bilo. Kar se količka in omenjenega udeleženca tiče, še dobro, da so bili možje v modrem po dobri stari navadi za prvim vogalom in so hitro preizkusili pljučno kapaciteto.
Je pa moralo biti nekaj v zraku; že v jutranjih urah istega dne je namreč prišlo do manjšega incidenta tudi v enem izmed gostinskih lokalov, kjer sta se sporekli šefica in najbolj redna stranka. Besednemu prepiru je sledilo še prerivanje oziroma rokoborba grško rimskega sloga.
Kaj je še omembe vrednega? Doživeli in preživeli smo še en praznik suhega sadja in še en bučno-marmeladni dan; gospod župnik je bučno praznoval abrahama; naš in vaš urednik je šel k prvemu obhajilu; v sosednjih Ponikvah so začeli s pripravami na pust; v Gaju so na dan reformacije zasadili trto. Kar v pesek na parkirišču, a ni vrag, da bo nekako obrodila. Na dobrodelnem koncertu se je zbiralo denar za občino Ljubno, ki so jo prizadele poplave; v bifeju se je zbiral denar za Jožlovega konja, ki je skočil na avto.
Vaš inšpektor se je v družbi zvestih soborcev enkrat vmes podal na turnejo po občinskih lokalih oziroma hudičevih kapelicah, kot so jim nekoč dejali. Turneja dobre volje oziroma Vier šanken turneja. Turneja štiri(najsti)h okrepčevalnic. Prvotna ideja je bila, da bi ocenjevali postrežbo in ponudbo, a ker bi radi še kdaj obiskali taiste lokale, ne da bi nas postrani gledali ali tvegali pljunek v pivo, bomo vtise in ocene tokrat zadržali zase. Nameraval sem se udeležiti tudi sprehoda za spomin ob dnevu demence, a sem pozabil.
In, da, verjeli ali ne, po vseh grajah in pritožbah, ki jih je bila deležna ta rubrika, je končno padla tudi prva pohvala. No, vsaj zdi se tako. "Odkar si me omenil v Inšpektorju, me punce kar same obletavajo. Edini problem je, da moram tudi zdaj, ko je malce bolj hladno, nositi kratke hlače. Da vedo, da sem jaz tisti z najbolj veličastnimi meči."
