O velikolaških mesarjih
Če si nekdaj hotel v gostilni kaj dobrega pojesti, nisi zgrešil, če si izbral tako, ki je imela zraven tudi mesarijo. Meso je bilo tam vedno sveže, zato so ti postregli z vampi, golažem, »ajmohtom« ali dobro govejo juho. Tudi v trgu Velike Lašče je bilo kar nekaj gostilničarjev – mesarjev. Iz starih zapisov gospe Jagodičeve lahko preberemo, da je že v 19. stoletju imela klerikalna Hranilnica in posojilnica v Vatikanu gostilniško, mesarsko in pekarsko obrt. Vse te dejavnosti so se nadaljevale tudi v kasnejši čas.
Lenčkova gostilna. Last: Ciril in Tomaž Hočevar, Ljubljana.
Mesarija in gostilna je bila Pri Pucljevih na Griču nad Ščito. Vodila sta jo Janez in Frančiška, starša ministra Ivana Puclja (1877 – 1945). Po smrti očeta se je Ivan po dveh razredih gimnazije v Ljubljani vrnil v Lašče, prevzel kmetijo in se izučil za mesarja, vendar ga je njegova pot vodila v popolnoma drugačne vode. Eden večjih mesarjev in gostilničarjev pa je bil Ivan Hočevar (Lenčkov), mesar z Velike Slevice, ki je živel in delal v današnji Kaplanovi hiši ob Trubarjevi cesti. Kdaj je prišel v Lašče, ni znano. Takrat je bilo v navadi, da so mesarji nosili meso naokoli. Ivan je meso večkrat nosil tudi h Kropcu na Malo Slevico, kjer je spoznal svojo bodočo ženo Ano Hočevar. Imela sta dva sinova (najstarejši Johan Hočevar je bil gostilničar na Štacijonu pri Micki) in kar šest hčera (med njimi Francka, poročena s Hočevarjevim Alojzem in gostilničarka v gostilni pri Francki pod kolodvorom, Šegatova Mici …).
Gostilno je po smrti očeta podedoval sin Jože, mesar (roj. 1893), ki pa je že leta 1928 umrl zaradi vnetja slepiča. Vdova Marjeta se je kmalu ponovno poročila z mlajšim mesarjem Lojzom Kalanom. Mesarijo pri Lenčku je potem prevzel Janez Erčulj iz Dobrepolja, prej mesarski vajenec. Na začetku vojne pa so mesnico in gostilno zasedli Italijani.
Gostilna je slovela po dobri kuhinji – po vampih, golažu in ajmohtu. V njej so se ustavljali furmani in po nedeljski maši so ženske hodile na dobro govejo juho.
Gostilna in mesarija je bila tudi Pri Jakliču, po domače Pri Gustlnu (danes stavba Trgoupa). Delovala je že v Levstikovem času. Levstik se je v njej ustavljal, ko je hodil domov iz Ljubljane v Retje. Leta 1929 sta gostilno kupila Avgust in Frančiška Jaklič. Frančiška je gostom nudila pijačo, ob nedeljah pa tudi hrano (golaž, vampi). Gostilna je bila na dobri lokaciji ob cesti; mimo nje so hodili in se v njej ustavljali ljudje, ki so šli po opravkih v Lašče, na občino, sodnijo, k zdravniku, v trgovino. Polna je bila tudi ob nedeljah po maši. Gostilna je prenehala delovati po smrti Frančiške leta 1978.
