Letos je novoletno skakalno turnejo dobil Domen. Smučarski skoki niso globalni šport, a pri nas so priljubljeni in so nam prirasli k srcu. Skoki burijo naša navijaška, s tem pa posledično tudi nacionalna čustva in povzročajo evforijo ob uspehih.
Sistem tekmovanja v parih*, ki ga že nekaj let uporabljajo na turneji, mi ni všeč. Bistvo pri igrah je dvoboj, pri čemer lahko tekmovalec vpliva na igro nasprotnika, skuša ga prisiliti v napako. Pri skokih pa tekmovalec tega ne more, saj nima nadzora nad skokom drugega. Drugi tekmovalec ne ve ničesar o skoku tistega pred njim – pred seboj vidi le smučino, razmišlja le o pravočasnem odrivu. Ko je v zraku, sicer vidi tudi zeleno črto, a takrat svojega skoka ne more več bistveno spremeniti. Pari me nekako jezijo, zato včasih prve serije sploh ne gledam.
Ko spremljam skoke, izjave in vse ostalo, kar sodi zraven, mi novoletna turneja s skoki naših tekmovalcev pospeši srčni utrip. Turneja je nekaj posebnega, saj je ena od tekem tudi na novoletni dan, o zmagovalcu turneje pa poročajo v športnih poročilih po vsem svetu. Zmagovalci z odličnimi uvrstitvami na štirih skakalnicah pokažejo izjemno pripravljenost in so v športu izjemno cenjeni. Letos je slavil Domen Prevc.
*Kvalifikacije dajo 50 udeležencev tekme, iz njih sestavijo 25 parov, ki se pomerijo v prvi seriji. V drugo serijo se uvrsti 25 zmagovalcev ter 5 srečnih poražencev. Teoretično je mogoče, da se v finalno serijo uvrsti tekmovalec z 49. rezultatom, medtem ko izpade tekmovalec z 12. rezultatom.
O ženskih smučarskih skokih
Gre za sorazmerno mlad šport, v katerem so naše tekmovalke že od začetka v vrhu. Na prvi pogled je videti, da se v ženskih smučarskih skokih pomerijo tekmovalke iz več držav. A le tri ali štiri tekmovalke so sposobne doseči več kot vse ostale. Med njimi in ostalimi je velika praznina. So razred zase, pri čemer je Nika Prevc v premijskem razredu. Tako kot moške spremljam tudi ženske skoke, pri čemer Nikine zmage naredijo tekme še bolj zanimive.
O Venezueli
Ameriška akcija v Venezueli kaže, da se ruši red, ki je bil vzpostavljen po drugi svetovni vojni. Akcija sama po sebi ne rešuje ničesar. Zasledil sem vsaj pet različnih razlag o vzrokih. Zagotovo v ozadju ni venezuelska nafta, kajti črpanje je po mnenju analitikov pri zastareli venezuelski tehnologiji ekonomsko neupravičeno. Precej analitikov ugiba, da je bila akcija nekako dogovorjena z Rusijo in Kitajsko, saj so bili njuni odzivi dokaj mlačni. Nihče nima prepričljive razlage o vzrokih. Tudi do spremembe režima ni prišlo. Kaj se bo zgodilo naprej, ne ve nihče. Pri Donaldu Trumpu je težko napovedati, kaj bo jutri, lahko se bo zgodilo nekaj popolnoma nasprotnega od današnjih domnev in ugibanj. Spremljam nekaj analitikov in nobeden od njih nima ideje, kaj je zadaj. Gre za nadaljevanje ameriške politike, ki pa ji je Trump za razliko od predhodnikov strgal masko z obraza, prav tako se sam ne skriva za govorjenjem o demokraciji in svobodi. Prav tako ne skriva ameriških kolonialnih in imperialnih teženj. ZDA imajo Latinsko Ameriko za svoje »dvorišče«, na katerem »pometajo« po svoje.
Sama akcija je bila precej čudna. Izvedli so jo pri polni luni, venezuelska zračna obramba ni bila aktivirana; videti je, kot da so počakali, da kitajska delegacija zapusti Caracas. Sledila je komedija, ko je Maria Corina Machado, voditeljica venezuelske opozicije in lanska dobitnica Nobelove nagrade za mir, slednjo izročila ameriškemu predsedniku Trumpu. Donald Trump pa jo je sprejel. S to gesto je Donald Trump dobil Nobelovo nagrado za mir, za katero je na glas govoril, da si jo zasluži in jo hoče. Ob tem pa Trump omenjene Marie Corine Machado ni podprl kot naslednice zajetega venezuelskega predsednika Nicolasa Madura. Komedijo nadaljuje še nagrada za mir, ki mu je je podelila FIFA. Ha, ha. Zakaj? Ker bo v ZDA svetovno prvenstvo v nogometu, ki je največji športni dogodek na svetu?
O Grenlandiji
Če sveta ne bomo uničili, bodo o usodi odločali Američani, Rusi in Kitajci. Evropske unije pri tem ni, saj nima ustreznega sogovornika, kar je ugotovil že Henry Kissinger. V EU nimamo načrta, strategije, vse je improvizacija, kar se je pokazalo tudi v odzivu na ameriške težnje po Grenlandiji. »Če Trump hoče Grenlandijo, jo bo dobil«. To je kruto dejstvo. Se bodo voditelji EU s tem strinjali v zameno za mir in nadaljevanje Nata? Evropski voditelji skušajo s svojimi odzivi pokazati enotnost, a vse skupaj pri tem izpade bolj kot slaba šala. Če bo Trump prevzel Grenlandijo, bodo v ZDA to prikazali kot velik uspeh njegove politike. Rusi in Kitajci se v to ne vključujejo, ampak dogajanje samo opazujejo.
Trump pravi, da mora Grenlandijo obvarovati pred Kitajci in Rusi, saj Danska in EU sami tega ne moreta narediti. Danska obveščevalna služba je namreč pred leti izdala poročilo o grožnjah Kitajske in Rusije, ki so Trumpov izgovor. Kaj ima ob tem Trump v glavi in česa ne, ne ve nihče. Nihče sicer ne verjame, da je zadaj kak poseben načrt ali strategija, a se vsi strinjajo, da ima instinkt.
O lepih obljubah in upanju
Ljudje imamo radi lepe obljube, ker potrebujemo upanje. Posledično verjamemo obljubam o izkoreninjenju korupcije, o Indiji Koromandiji, o samostojnosti in neodvisnosti. Ljudje si tega želijo in zato obljubam verjamejo. V politiki pa je normalno, da se predvolilnih obljub ne izpolnjuje. Zakaj? Ker to tako je. Tudi s kupovanjem srečk je podobno. Ljudje upajo na dobitek, zato kupijo srečko, čeprav globoko v sebi vedo, da nimajo dosti možnosti za zadetek. Poraja se mi vprašanje, ali na srečelovih in loterijah z velikimi glavnimi nagradami sploh kdo zadane glavni dobitek. Ali pa je vse dogovorjeno in ga prejme nekdo kot plačilo za svoje (politične) usluge? Znani so primeri iz Združenih držav Amerike, v katerih so rezultate zrežirali. Tako prejemnik dobi »čist« denar. Verjamem, da včasih kdo le zadane, a vprašanje ostaja. Igre na srečo so namreč izjemno dober posel. Res je, da gre pri nas velik del denarja humanitarnim organizacijam, še vedno pa organizatorjem ostane veliko. Poleg tega gre za igro na srečo, ki ljudi zasvoji. Zanimivo je, da so morali Grki in Španci v času finančne krize najprej prodati državno loterijo.
Tudi sam včasih igram, vendar brez večjih uspehov. V časih Juge sem zadel šestico, ki mi je prinesla približno štiri povprečne plače, s katerimi sem poplačal dolgove in se rešil iz finančnih težav. Dobitek sem si dal izplačati v »kešu«. To je bil strašno dober občutek.
Pripravlja: Jože Starič
Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato se z njim rad pogovarjam. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno.
