Na Velikolaškem imamo zanimivo jezikovno posebnost: ob sotočju dveh potokov različnih imen voda dobi povsem novo ime. Ob Rašici in njenih številnih pritokih je v preteklosti delovalo okrog 27 mlinov in podobno veliko žag. Med pritoke reke Rašice, ki so zagotavljali vodo za delovanje mlinov, sodi tudi potok Uzmanjščica (ponekod Uzmanka), kjer je stal Uzmanski maln, ki danes sameva preurejen in brez koles ter kamnov.
Malo nižje od še ohranjenega uzmanskega mlina je v soteski med vasicama Centa in Pečki stal Pečkov maln; ta je danes v razvalinah. Še nižje v dolini se Uzmanjščica po združitvi s Sodnim grabnom preimenuje v Štefinko. Ob njej so bili še pred par desetletji vidni ostanki več kot 500 let starega Štefinovega mlina. Ta je zrastel na temeljih še starejših fužin, v katerih so podložniki Turjaških – Auerspergov talili železovo rudo. Danes mlina ni več, le ostanki žlindre se sem in tja še kje pokažejo v zemlji.
Tudi moji predniki so bili mlinarji; moj praded Franc Usnik se je rodil v družino mlinarjev v robarskem delu Mišje doline, ki sega od Jerina (Podstrmec) do Štefina (Podhojni Hrib). Njegov ded Janez Usenik, ki se je v dolino preselil iz Krvave Peči, je kupil (ali pa sezidal) mlin v zaselku Žabšče v Dolščakih. Za njim je v tem mlinu v 19. stoletju gospodaril njegov sin Janez Usenik ml. s številno družino. Med devetimi otroki je bil moj praded najstarejši, mlin pa je prevzel Janezov drugorojenec Janez. Z ženo Marjeto sta imela kar 12 otrok, preživljala sta težke čase, pogorelo je gospodarsko poslopje, v času gospodarske krize v letu 1925 pa je šla domačija dokončno »na boben«. (Če bi radi preizkusili, kako se spi v nekdanjem žabškem mlinu, je to povsem možno, saj so lastniki v njem uredili prijazen apartma, ki ga tujim turistom oddajajo kot »Creekside house with pool«, torej hišo ob potoku z bazenom.)
Ko se pod Knejem potok Robarica združi z Velikim grabnom in spotoma ulovi še pritok Šumnik, se rodi Rašica, ob kateri je stalo še kar nekaj mlinov. Moj praded Franc, ki si je družino pozneje ustvaril v Podlogu, je nekaj časa oskrboval graščinski mlin ob Rašici v Podlogu. V tistem času je bila podloška »graščina«, nekdanji dvor v Podlogu, ki s svojimi koreninami in listinami sega vsaj v leto 1341, v lasti družine Blumauer.
Dolvodno od Podloga so delovali trije raški mlini – zgornji mlin pod Kukmako ali Šklopov mlin, v katerem se je zgodovinsko dokazano rodil Primož Trubar; srednji ali Temkov mlin pod Rašico, ki danes kot Trubarjeva domačija gostoljubno sprejema obiskovalce; spodnji ali Mustarjev mlin, ki je bil tako kot ostala dva raška mlina tudi nekaj časa v lasti širše Trubarjeve rodbine. Proti Ponikvam lahko sledimo spet novim mlinom, pa tudi ob ostalih pritokih po Mišji dolini, proti Brlogu in Črnemu Potoku, jih je stalo še kar nekaj.
Uzmanski maln
Pri Uzmanih je na številki 7 v šestdesetih letih 20. stoletja gospodarila njegova poslednja mlinarica Marija Zalar, po domače Malnska Micka. Poročiti se v mlin je bilo za dekleta vedno vabljivo, saj kruha v mlinu ni manjkalo, po navadi razlagam na Trubarjevi domačiji. A Malnska Marija se ni poročila, fanta ji je vzela druga svetovna vojna.
»Po tem, ko so nam med drugo svetovno vojno požgali Krvavo Peč, smo nekaj časa živeli tudi v mlinu pri Malnski Micki. Kot begunci smo se selili enkrat k eni, drugič k drugi družini po okolici in bili brezdomci kot še mnogi drugi Krvavci,« mi pripoveduje Vera Gorjup. Na sliki mi pokaže Marijo Zalar (levo) ter svojo teto Pepco Rupar, slikani sta bili leta 1946.
Etnologi Orlovih ekip so ob svojih pogovorih z Marijo Zalar zabeležili par dragocenih podatkov tudi o uzmanskem mlinu. »Uzmanov maln« naj bi si sam napravil starejši mlinar, ki je potem tudi živel v njem, nekje v letih med 1870 in 1880. Doma je bil iz sosednje vasi Centa in tudi pisal se je Centa. Vaščani so zato mlin imenovali tudi »maln od Cente«. Marija Zalar je etnologom povedala, da je Matevž Rupar – prvi mož njene matere – kupil mlin od treh vaščanov. Leta 1928 je umrl in njena mati se je ponovno poročila. Marija je bila hčerka iz njenega drugega zakona in tako je ta mlin podedovala ona.
V mlinu so mleli vse – pšenico, rž, ajdo, koruzo in oves. Mleli so na bel in črn kamen, žito pa so vanj prihajali mlet vaščani iz vseh vasic okrog Uzmanov. Kadar je bilo to potrebno, se je Malnska Micka kar sama lotila tudi klesanja kamnov. V zapiskih SEM piše, da le »ko kamen dol devlje«, ji pomagajo drugi. Mlinski kamen mora imeti namreč precej grobo površino, da se žito med kamnoma dobro zmelje. Kladivo za klepanje je imelo v teh krajih posebno ime: »askrt« (askrd).
»Če je suša, posluša, če je pa moča, pa mət (mleti) noče«, pravijo na Blokah. Ali pa kot je veljalo za Klančarjev maln ob poti z Golega v Želimlje:
»Klančarjev maln
pa melje po malem,
pa melje po malem,
cel teden že melje,
ni moke za v zelje.«
Torej nikoli ni prav: če je vode premalo ali preveč. Pri Uzmanih je vodo za mletje zagotavljal že omenjeni potok Uzmanjščica oz. Uzmanca. Voda se je zbirala za jezom, ki je imel zapornico. Od tam so jo sprva po lesenem odprtem žlebu, pozneje pa po cementiranem »rolu« spuščali do mlinskih koles. Za »rolom« je najprej sledila »šternca«, od katere sta se proti kolesom spustila dva lesena žleba, posebej za bel in posebej za črn kamen. Vodno kolo je bilo tipa korčnik, voda je pritekala v lesene posode ali korce. Imelo je »mataužge«, ki si jih lahko predstavljamo kot lesene kline oz. zagozde, s katerimi so pritrjevali posamezne dele na mlinska kolesa, ter vreteno, ki je imelo na koncu železno lopato. Ta je ležala in se vrtila v »šiški« oziroma lesenem ležaju, ki je bil nameščen na posebnih podstavkih.
Zunanje mlinsko kolo je bilo preko svoje osi in skozi luknjo v steni povezano z notranjostjo mlina, kjer se vrti palčno kolo. To je svoje ime dobilo po številnih lesenih »palcih« oziroma čepih, ki se ujamejo v preslico, ki jo palčno kolo poganja v nadaljevanju. Palčno kolo je torej ključno za spremembo smeri gibanja – vodno in palčno kolo imata vodoravno os gibanja, preko palcev pa se gibanje prenaša na preslico, ki potem vrti mlinski kamen nad seboj; imata navpično os gibanja. Preslica ima »naulake«, neke vrste utore, v katere se prilegajo leseni palci. (Lep model delovanja palčnega kolesa je na ogled ob stopah na Trubarjevi domačiji.)
Za mletje sta vedno potrebna dva kamna. Spodnji je shranjen v »kišti«, na njej je obod ali po domače »abud«, v katerem je zgornji kamen. Ob mletju se vrti le zgornji kamen, ki je pritrjen na os preslice, spodnji pa stoji pri miru; na Rašici mu rečemo lenuh. Žito med oba kamna prileti skozi luknjo v zgornjem kamnu in se zaradi naklesane površine med mletjem pomika proti zunanjemu obodu kamnov.
Nad obodom je lesena piramidasto oblikovana posoda ali grod. Z vrha mlinar nasuje žito in to se potem po koritcu postopoma pomika proti kamnom ter pada v luknjo pri zgornjem kamnu. Etnologom SEM je uspelo ohraniti domača poimenovanja za posamezne dele mlina; takole je povedala Marija Zalar: »Grod ima šraif, ki previja kištco spodaj več ali manj, ob strani klepetəc.« Na vrhu groda je še »ščinkavec«, ki opozarja, kdaj je grod prazen; takrat v hiši pozvoni. S »ščinkavcem« je povezana lopatica v samem grodu, ki »dol pade«, ko je vse zmleto.
Naslednji del mlinske opreme predstavlja »kišta« za moko, ki jo mlinar zmelje na črnem kamnu. Z belim kamnom je povezan »pajkl«, v katerem je nameščeno še drobno sito za pšenično moko. Preden pšenične otrobe zberejo v škaf, gre namleta zmes še preko bolj grobega sita, skozi katerega ujamejo pšenični zdrob. Malnska Micka pa takole: »Zunaj je štanga za drerənco s sitom za gres.«
Med dodatno opremo v mlinu so sodili še vevənca, sito, korc kot manjša in škaf kot večja posoda. Od 10 kg namletega je lahko mlinar obdržal 1 kg; merica v mlinu drži en liter. O tem, kako pošteno so si mlinarji odmerjali merice, krožijo številne zgodbe in reki, tudi ta, ki smo ga zapisali na pano v Temkovi žagi na Rašici: »Jetičnega človeka lahko ozdravi le klobuk poštenega mlinarja.«
Vir: gradivo Orlovih ekip iz leta 1960, hrani Slovenski etnografski muzej
Slika 1: Levo Malnska Micka – Marija Zalar, desno Pepca Rupar leta 1946 (arhiv Vere Gorjup)
Slika 2: Bogato »oštikan« prt za na mizo, kot spomin na Marijo Zalar ga hrani Iva Jakič. Podoben vezen vzorec je bil tudi na »kaperdi« – pregrinjalu za čez posteljo. (fotografija: Iva Jana Jakič)
Slika 3 – Nekdanji zgornji mlin pod Kukmako oz. Šklopov mlin z jezom
