Tudi ledinska imena njiv, travnikov, gozdov, podzemnih jam in še česa se prenašajo skozi generacije in sodijo med našo nesnovno dediščino. Domača imena lahko v sebi skrivajo marsikaj – celo stara sporočila o letih lakote in uporabnosti divjih rastlin.
O Jančji jami v Mali gori mi je pred dobrimi tremi desetletji pripovedoval takrat 67-letni Jože Ahčin (st.) iz Velikih Lašč. Ko so se kot laški fantje spustili vanjo, je bila jama v spodnjem delu prekrita z listjem. Povedali so, da se na dnu vse trese, in bali so se, da se bo dno udrlo, če bi preveč hodili po njem. Spominjal se je, da so v jami videli tudi kapnike.
Jančja jama se nahaja v gozdu malo pred Bukovcem v »tavelikih« Senožetih, nedaleč za mejo med velikolaško in ribniško občino. Po podatkih v jamarskem katastru gre za brezno, globoko 63 metrov, odprtina na vrhu pa meri 13 metrov. Dolžina jame je 74 metrov, saj gre za stopnjasto brezno. Po vpisanih podatkih naj bi bila odkrita leta 1912, a zagotovo so jo domačini poznali in se je ogibali že mnogo prej. V bližini je registrirana še Luknja pri Jančji jami, ki pa je precej manjša (dolga je 12 metrov in globoka 1 meter).
Nedaleč od Jančje jame je Jančja niva, na kateri lovci pridelujejo zelenjavo, s katero zagotavljajo hrano divjadi tudi pozimi. Tisti, ki radi hodijo na Grmado skozi Retje, jo prečkajo vsakič, ko se skozi gozd premaknejo v druge Senožeti; malo naprej je na desni postavljena lovska opazovalnica.
Janez Debeljak v knjigi Popotovanje k Levstiku navaja retensko ljudsko izročilo in tam najdemo razlago, kako je Jančja njiva dobila svoje ime: »Ohranjen je spomin na leta lakote. Lepa vaška senožet pri Bukovcu se imenuje Jančja njiva. Vaščani so jo v starih časih družno kupili in dali zanjo enega janca (ovna), dve latvici kislega mleka in hlebec kruha, ki je bil spečen iz medvedovih hrušk.«
Štirje lastniki Jančje njive
Med brskanjem po starejših družinskih listinah sem zadnjič naletela na kopijo zanimivega zemljiškega izpisa, kjer je kot ime parcele navedena Jančja njiva. Obrazec je natisnjen še v nemški gotici, tako da piše Katastralgemeinde: Kleinpolland, Gerichtbezirk: Grosslašič (Katastrska občina: Male Poljane, sodni okraj: Velike Lašče); parcelna številka je ostala enaka do danes.
Na drugi strani se, zahvaljujoč čitljivi pisavi tistega, ki je vnašal podatke, lahko razbere, da so 16. aprila 1880 v dokument vpisali nakup iz 25. junija 1874, ko so parcelo po četrtinah kupili naslednji vaščani Gornjih Retij; takrat so vas zapisovali še kot Oberretje:
Žužek Anton, Oberretje 1,
Debelak Johan, Oberretje 2,
Gruden Anton, Oberretje 4,
Drobnič Johan, Oberretje 5.
Iz nadaljnjih pripisov je razvidno, da je bila v nadaljevanju četrtina posesti v letu 1908 dodeljena posestvu št. 424 (op. takrat so posestvo s to številko kupili moji predniki Paternostovi), v letu 1924 je četrtina parcele prešla v last Franceta Ahčina s številke 5, v letu 1934 četrtina v last Alojza Debeljaka s številke 2. Po vojni je del parcele zaradi nacionalizacije postal splošno ljudsko premoženje, pozneje pa je bil vpisan kot družbena lastnina v lasti Kmetijske zemljiške skupnosti občine Ribnica. Danes si zemljišče delijo trije lastniki iz Gornjih Retij – Korenovi (Debeljak), Uštinovi (Žužek) in Bojčevi (Ahčin), četrti del pa je v lasti Nadškofije Ljubljana.
Leta hude lakote
Če še naprej spremljamo in preverjamo ljudsko izročilo, je o letih hude lakote v 19. stoletju precej zgodovinskih podatkov. Gorazd Makarovič npr. v Prehrani 19. stoletja na Slovenskem zapiše, da je »hudo stalnejše pomanjkanje za revnejša območja povzročila še krompirjeve gniloba, ki se je pri nas pojavila v štiridesetih in petdesetih letih ter je trajala še v šestdesetih letih 19. stoletja. V času največje razširjenosti te bolezni se je pridelek krompirja zmanjšal tudi do 70 %.« Krompirjeva gniloba je s prehranjevalnega stališča najbolj prizadela prav najrevnejša območja, kjer je bil krompir sicer najbolj razširjen in je pomenil pomembno sestavino vsakdanje hrane, torej Dolenjsko, od tega predvsem Belo krajino in Kočevsko ter velik del Notranjske.
Ljudsko izročilo o Jančji njivi nadalje navaja, da so vaščani za njivo plačali enega janca, dve latvici kislega mleka in hlebec kruha iz medvedovih hrušk. Seveda ljudskega izročila ne gre vedno jemati povsem dobesedno. A zgodba zagotovo govori o veliki vrednosti in pomenu hrane v časih pomanjkanja. Še v drugi polovici 20. stoletja je bil pri starejših na našem podeželju ves čas prisoten strah pred pomanjkanjem, zato je bilo treba osnovna živila, npr. moko, sladkor, mast, suho sadje, vedno imeti na zalogi v večjih količinah. In hrane se ni smelo metati stran, tisti od otrok, ki je prvi vse pojedel s krožnika, pa je postal »zlata ptička«.
Kruh iz medvedovih hrušk
Medvedove hruške so ljudsko poimenovanje za glog, ki je zdravilna rastlina. Za zdravljenje se lahko uporablja cvetove, liste in glogove plodove. Rdečkasti plodovi gloga imajo rahlo kiselkast okus in vsebujejo zdravilne snovi, ki koristijo srcu in ožilju. Iz glogovih plodov si lahko pripravljamo čaj, jih predelamo v marmelade ali sirupe, dele plodov lahko zamešamo v zeliščne mešanice. Že v rimskih časih je bil glog posvečen boginji družine in plodnosti, v ljudskem izročilu pa velja kot rastlina zaščite in zdravja, zato so ga predniki radi sadili v bližino hiš. Kot z vsako zdravilno rastlino pa tudi tu ne gre pretiravati z uporabo, saj lahko pri občutljivejših povzroči blage prebavne simptome.
Kot je možno razbrati iz starih zapisov iz časopisa Jožefa Blaznika v letu 1854 »Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči«, so revnejši ljudje po kočevskih hribih nabirali glogove plodove in jih posušili, nato pa jih zamešali med tropine in oves ali piro ter vse skupaj zmleli. Tako pridobljena moka in s tem tudi kruh in žganci so bili rdeče barve. V poročilu piše, »da siromašnejši po ternju glogove brunčice berejo, suhe med tropine In oves ali piro mešajo in meljejo; kruh in žganci iz take moke so rudeči ...« (Novičar, S kočevskih, str. 56). Iz istega leta je tudi zapis, kako so si z glogovimi jagodami pomagali v Beli krajini: »Ljudje so že ob novem letu tako stradati začeli, da so bolj siromašni glogove hrušice po ternji brali, jih posušene med tropine, oves in piro mešali, s to moko zelje in repo podmetali, in tak tudi močnik jedli.« (Kobe, Iz Planine, str. 163).
Simon Jenko v svoji pesmi Prepis pravi takole:
»Nemca v nemški raj postavi,
kjer jé zelje, pije pir;
Kranjca v raj slovenski spravi,
kjer jé žgance in krompir.«
Sama pa bi kot priporočeno branje raje predlagala Stritarjevo pisanje »Kako sva z Levstikom krompir pekla«. In če v šoli že poskrbijo za literarno in jezikovno plat naših rojakov, bi lahko doma še za praktično – kako se v naravi ogenj zakuri brez vžigalic, kako se krompir speče v žerjavici in kako se lahko s poznavanjem narave prežene lakoto.
