"Če hočemo torej, da imajo volitve moč kaj spremeniti, moramo najprej verjeti v to"
Če si še niste, vam priporočam, da si ogledate serijo Černobil. V drugem od petih delov zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov izreče naslednje besede »Naša moč izhaja iz dojemanja naše moči«. Povedano razumljiveje – če ljudje verjamejo, da ima politika (oz. nekdo) določeno moč, jo tudi zares ima.
Ne vem, če je to kdaj zares izrekel. Je pa v še eni priljubljeni seriji zadnjih let še en zelo podoben citat – mojster spletk Varys v seriji Igra prestolov na uganko odgovori z besedami: »Moč prebiva tam, kjer ljudje verjamejo, da prebiva. Je trik, senca na steni.« (tretja epizoda druge sezone)
Tudi z močjo volitev je podobno – več ljudi verjame v to, da so volitve pomembne, tem pomembnejše zares so. Na zadnjih parlamentarnih volitvah smo imeli rekordno udeležbo, pa je vseeno skoraj pol milijona državljanov ostalo doma. Ne kupim, da »se jim ni dalo«, »niso mogli« – morda kdo, velika večina pa jih preprosto ne verjame, da lahko kaj spremenijo.
Spomnim se grafita »Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane.« Ni jih treba prepovedati, samo dovolj ljudi prepričaš, da se ne bo nič spremenilo, da so vsi enaki, da se nič ne da. In ljudje se prostovoljno odpovejo svoji pravici. In volitve izgubljajo moč sprememb.
Če hočemo torej, da imajo volitve moč kaj spremeniti, moramo najprej verjeti v to. In kdo v Sloveniji najbolj verjame v moč volitev? Upokojenci. Leta 2022 so starejši od 60 let predstavljali kar 36 % vseh udeležencev. Mladi do 30 let le 13 %. Prav zato so predvolilni letaki polni obljub za upokojence – zato zimski dodatki, usklajevanja pokojnin … Nagrajuje se tiste, ki volijo, ne tiste, ki ostanejo doma.
Na neki nalepki na Škisovi tržnici je pred zadnjimi evropskimi volitvami pisalo »Pejt volit, ne sam molit.« Če dobro premislimo, gre za starodavno vodilo »Ora et labora« (»Moli in delaj«). Ni dovolj, da samo molimo, upamo, prosimo, jamramo, obupujemo ali kar koli v tem slogu že počnemo, da bi prišlo do sprememb. Nekaj je treba tudi narediti. Lahko molimo (ali prosimo ali upamo), da bi se kot posameznik ali kot narod prav odločili, prav izbrali, na dan volitev pa je treba vstati, iti na volišče in obkrožiti.
Tistim, ki odločajo o skupnih zadevah v naši državi, moč in legitimnost podelijo volitve. Volitvam pa moč za spremembe dajejo tisti, ki pridejo na volitve. Pri nizki udeležbi je za politiko dovolj, da nagovori le svoje zveste privržence. Pri visoki udeležbi se mora ozirati na precej širši krog ljudi. Zakaj bi jim prav vi olajšali delo? Zakaj bi prav vaši interesi in pogledi izpadli?
Dojemanje moči pa ni le stvar volitev in oblasti, pomembno je tudi na geopolitičnem odru. ZDA so še vedno vojaška in gospodarska velesila, pa njihova resnična moč kljub temu ni več tako samoumevna. Ko začnejo zavezniki dvomiti, tekmeci preizkušati meje in se v javnosti ustvarja vtis, da Amerika ni več sposobna uveljavljati svojega vpliva, se začne njena moč krhati.
Na drugi strani imamo primera Irana in Venezuele. Obe državi sta še pred meseci dajali vtis močnih in nezlomljivih režimov. Režima imata še vedno vojake, tajno policijo, surovo moč, se je pa zaradi posameznih dogodkov vtis o njuni moči tako zmanjšal, da so se ljudje zdaj pripravljeni upreti režimu v upanju na svobodo.
Tu je še Grenlandija. Oddaljeno in poledenelo ozemlje, za katerega še pred meseci ni bilo mar prav nikomur, je po nekaj nastopih ameriškega predsednika kar iznenada postalo ključna geostrateška točka, okrog katere se vrti celotna zunanja politika. Grenlandija se ni premaknila, še vedno je daleč in poledenela.
Moč prebiva tam, kjer ljudje verjamejo, da prebiva. Zato verjemite v volitve. In pejte vol't!
Marko Gruden
Izjava o neprevzemanju odgovornosti: Kolumna je članek z izrazito poudarjenim osebnim stališčem avtorja. Tega avtor ne skriva.
