Festival vseh festivalov skozi velikolaške oči
Za devetimi gorami in devetimi vodami, med griči angleške grofije Somerset, približno 40 milj zahodno od skrivnostnega Stonehenga, stoji kmetija. Na prostranih travnikih z razgledom na stolp svetega Mihaela, ki s hriba Tor bdi nad okoliškim barjem, se pasejo kravice. Iz njihovega mleka rodbina Eavis že več generacij proizvaja sir.
Čeprav so Lašče tesno povezane z živinorejo in čeprav imamo tudi zgodovino sirarstva, se je razširjena dopisniška ekipa Troble odpravila na jugozahod Anglije zaradi čisto drugih razlogov.
Zadnji vikend junija na travnikih okoli vasice Pilton ni bilo ne duha ne sluha o živini, vsaj ne dobesedno, celotna dolina pa se je za nekaj dni prelevila v pravo malo mesto. Že od leta 1970 se na kmetiji Worthy v času poletnega solsticija namreč dogaja festival sodobnih performativnih umetnosti Glastonbury.
Oznaka festival dogodka ne opiše zadostno. Obljubim, da se bom po svojih najboljših močeh potrudil s precej več besedami in za nameček dodal še kakšno fotografijo, a bo vseeno težko. Glastonbury je pač potrebno izkusiti na lastni koži.
Za začetek nekaj številk. Od skupno več kot 210.000 vseh obiskovalcev festivala jih je okoli 70.000 prostovoljcev. Ti v zameno za vstopnico, za katero navadni smrtniki odštejemo 385 britanskih funtov, namenijo del svojega časa delu v kakšnem od 100 barov na prizorišču, vzdrževanju čistoče na približno 4.000 straniščih (v nasprotju s slovesom so večinoma izjemno čisti in precej boljši od večine drugih festivalov), usmerjanju množic na enem izmed več kot 100 odrov ali nadzoru na eni od številnih vstopnih točk na festival, ki se razteza na približno 610 hektarjih površine in ga obkroža 8 kilometrov dolga ograja. Za primerjavo, po površini je prizorišča za približno 500 nogometnih igrišč ali za eno Kočevje, po številu obiskovalcev pa kar za en dober Trst.
Verjetno najboljši kratki opis Glastonburyja bi bil, da ne gre za en festival, temveč za kakšnih petnajst festivalov, ki se istočasno dogajajo drug ob drugem. Vstopnica je sicer enotna; po celotnem prizorišču lahko prosto prehajaš; dovoljen je celo vnos lastne hrane in pijače, vključno z alkoholom, v količinah za “lastno porabo” (kaj točno to pomeni, bi lahko kleni laški fantje debatirali do naslednjega festivala), a je prizorišče razdeljeno na več območij oziroma festivalskih četrti, ki ima vsaka svojo tematiko, žanrsko usmeritev, nabor odrov, barov, ponudnikov hrane in spremljevalnega programa.
Ena od ključnih besed pri opisu festivala je nedvomno raznolikost. Glasba je morda v središču pozornosti, a seznam ostalega dogajanja je praktično neskončen. Ena od prej omenjenih festivalskih četrti je na primer namenjena gledališču in cirkusu, druga kabaretu, tretja rokodelskim delavnicam, četrta sprostitvi in regeneraciji. Ponudba hrane se po kvaliteti, kvantiteti in pestrosti brez težav kosa s samostojnimi gastronomskimi dogodki. V festivalski kinodvorani projekcije izbranih filmov pogosto spremljajo pogovori z največjimi zvezdami filmskega sveta. Festival ima svojo radijsko postajo in izdaja na prizorišču natisnjen časopis. Nad morjem štorov se dviga čisto pravi pomol s sladkorno peno, vedeževalci in zabaviščnim parkom, na drugi strani doline pa stoji Carhenge, Stonehengu podobna Mad Maxovska umetniška inštalacija, sestavljena iz starih avtov in poklon umetniški skupini, ki je originalno skulpturo postavila že leta 1987.
Razvoj festivala je neločljivo povezan s svobodomiselnostjo angleških t. i. novodobnih popotnikov in hipijev ter kontrakulture rejv scene devetdesetih let prejšnjega stoletja in tudi dandanes ne skriva svoje aktivistične in politične drže. Festival tako gosti številne govore in okrogle mize o najrazličnejših problematikah našega časa. Okolje, enakopravnost, pacifizem in kampanja za jedrsko razorožitev so stalnice, ki sta se jim v zadnjih letih pridružila tudi Ukrajina in Palestina. Med vidnejšimi gosti, ki so se zvrstili pred mikrofonom festivala v zadnjih letih, so tako Sir David Attenborough, Volodimir Zelenski, Jeremy Corbyn in celo Dalai Lama.
Po skoraj 3500 znakih strnjenega pregleda pa se še vedno nismo dotaknili glavne atrakcije, glasbe. Za podrobnejši pregled seznama nastopajočih samo na letošnji izvedbi bi potrebovali posebno izdajo Troble, zato naštejem le nekaj poudarkov.
Največje zvezde osrednjih treh dni festivala so bile The 1975, Neil Young in Olivia Rodrigo. Na tradicionalnem “terminu za legende” se je letos predstavil Rod Stewart. V preteklih letih so v tem terminu nastopili Cat Stevens, Shania Twain, Lionel Richie, Dolly Parton in Kylie Minogue. Dodobra so svoje odre napolnili tudi britanski pop fenomen Charli XCX, vedno brutalni The Prodigy, kanadska ikona Alanis Morissette, ki se je le en teden pred Glastonburyjem ustavila tudi v naši soseščini, vsestranski Nile Rodgers s Chic ter legende britpopa Pulp, ki so pod psevdonimom Patchwork s svojim skrivnim nastopom poskrbeli za enega od vrhuncev tedna. Med vidnejšimi imeni elektronske scene najdemo Amelie Lens, Richieja Hawtina, Four Teta, Solomuna in neizbežnega Fat Boy Slima, ki je letos odrolal že svoj reci in piši stoti set na Glastonburyju.
Za morda moj najljubši moment letošnjega festivala so poskrbeli fantastični Franz Ferdinand, ki so za piko na i izvrstnemu festivalskemu setu polnemu uspešnic pri največji od njih (Take Me Out) dodali gostujoči nastop Petra Capaldija, najbolj poznanega po svoji upodobitvi Dr. Whoja. Prav gostujoči nastopi so stalnica Glastonburyja, ki poskrbijo, da so nastopi zasedb še za nivo boljši od njihovih običajnih. Scissor Sisters se je na odru tako pridružil sam Sir Ian McKellen, Rodu Stewartu kitarist The Rolling Stones Ronnie Wood, Olivii Rodrigo pevec zasedbe The Cure Robert Smith in še bi lahko naštevali.
A pravi čar Glastonburyja se skriva stran od nepreglednih množic na glavnih odrih. Ko na nekem majhnem odru čisto po naključju najdeš možakarja, ki igra na theremin in sintetizator, izdelan iz teslinega transformatorja. Ko še rahlo zaspan ob 12 skupaj s še kakšnimi tridesetimi sotrpini gledaš izvajalca, ki že naslednje leto eksplodira in napolni arene. Ko ob treh zjutraj z bolečimi nogami ter (vsaj v tistem trenutku) božanskim toastom v roki zbiraš motivacijo za dolgo pot nazaj do svojega šotora in te preseneti nepoznan band, ki hitro postane eden od tvojih najljubših. Ko pred eno od stojnic s hrano pride do spontanega skupinskega petja. Ko se ozreš gor in vidiš pilota, ki je na nebo narisal ogromen smejoč obraz. Magičnih momentov in majhnih interakcij s popolnimi neznanci Glastonbury ponudi obilo.
Po vsem naštetem ne preseneča, da je bilo 135.000 vstopnic za letošnjo izvedbo festivala razprodanih v 35 minutah. A že sam proces nakupa vstopnic zahteva kar nekaj priprave ter tudi dobro mero sreče. Tu pa se izzivi šele začnejo. Vsi lepi trenutki, ki jih festival ponudi, imajo namreč svojo ceno.
Velikost festivala kljub večinoma brezhibni organizaciji pomeni kar nekaj stanja v vrstah, še posebej pri prihodu in odhodu, ko je vsak naložen še z vsaj dvajset kilogrami prtljage in opreme za kampiranje. Za vsakega izvajalca, ki ga uspeš ujeti, zamujaš najmanj tri, ki igrajo istočasno na drugi strani festivala. Pri načrtovanju dneva je potrebno upoštevati geografijo, saj lahko pot od enega odra do drugega hitro vzame več kot pol ure, četudi se ne ujameš v gnečo in hodiš po suhem. Festival slovi po nalivih, poplavah in blatu bibličnih razsežnosti in čeprav so klimatske spremembe poskrbele, da to ni več pereč problem, je dež zamenjalo žgoče sonce, sence pa kritično primanjkuje. Ko ne hitiš z ene strani festivala na drugo, večinoma stojiš pred odrom čakajoč na naslednjega izvajalca. Vseskozi si na nogah in brez problema narediš več kot 10 kilometrov na dan, spiš pa že tako ali tako premalo. Po petih dneh si – verjemite mi – popolnoma izčrpan. In če to ni dovolj, je še pivo zanič.
“Glastonbury ni navaden festival, Glastonburyju se moraš predati,” je na Piramidi, glavnem odru festivala, rekel Jarvis Cocker, pevec zasedbe Pulp. In še kako ima prav.
Pa je na koncu vredno?
Absolutno.
Glastonbury ni festival, ki ga obiščeš, temveč festival, na katerega se vračaš.
Prihodnje leto ga sicer ne bo – na vsakih pet let pride leto brez festivala, da se kravice, narava in sosedje lahko spočijejo. Leta 2027 pa morda svoj košček festivalskega mozaika ponovno prispeva tudi velikolaška dopisniška ekipa.
Avtor: Rok Kokošinek
