Pred nekaj meseci so se grajska vrata Auerspergove trdnjave zaprla za obiskovalce zaradi Celovite obnove dela kulturnega spomenika državnega pomena Turjak – tako se namreč imenuje obsežen projekt Ministrstva za kulturo v vrednosti dobrih desetih milijonov in pol evrov, od katerih jih je iz skupne evropske malhe prišlo kar osem in pol.
Ni slabo za občino, katere celoten proračun ne dosega niti višine zneska evropskega sofinanciranja projekta. Brez obotavljanja je to največji izredni finančni vložek države, ki ga je bila velikolaška dežela deležna v zadnjih nekaj desetletjih, če ne kar kadarkoli. Obenem bo prav upravljanje z objektom takšnega obsega in pomena predstavljalo verjetno večji izziv, kot ga je kadarkoli sprejel kdo od velikolaških županov in, ja, gorje tistemu, ki bo v času predaje sedel na županskem stolu – njegova srajca bo precej prepotena. A to pisanje prihranimo za burnejše čase, ko bo na vidiku zaključek obnove in se vrnimo na začetek, v predzgodbo, ki pojasni, kako je grad dočakal današnje stanje.
O nastanku turjaške utrdbe, njegovi tisočletni fevdalni zgodovini in lastnikih je bilo napisanih že nekaj obsežnih knjig. Pod vse to potegnemo črto z zapisom, da je grad nastal v srednjem veku; njegova danes najbolj prepoznavna faza pa je renesančna, saj je bil po silovitem potresu v 16. stoletju podvržen koreniti obnovi in prezidavi. Kasnejši baročni čas je pustil svoje sledi predvsem v okrasu in opremi notranjih prostorov, od katerih se ni ohranilo nič oprijemljivega, le nekaj fotografij iz predvojnega časa. Znatno manj se poglabljamo v usodo, ki jo je grad doživljal kot kulturni spomenik v času, ko so se njegovi prvotni prebivalci pred ostrimi ideološkimi puščicami že umaknili iz oklepa debelih zidov in je konec druge svetovne vojne dočakal kot žalostno pogorišče zgodovine.
Življenjska pot dolenjskih gradov
Turjak, kot mu na kratko pravimo, nekdaj mogočen simbol bogastva in moči svojih lastnikov, nam je danes skupaj z večino drugih sosednjih gradov v enako veliko breme, kot nam je v ponos. A nič novega ni, da so gradovi v krizi, saj so jo prvič doživeli že konec 16. stoletja, ko so jih plemiči začeli zamenjevati za udobnejše in z vidika vzdrževanja bolj obvladljive dvorce oziroma je njihov obrambni značaj po koncu turške nevarnosti izgubil svoj pomen. Razvoj grajske arhitekture je dokončno zamrl s koncem 18. stoletja, ki ga je zatresla francoska revolucija in povzročila korenite družbene spremembe, teh pa starodavni kasteli niso preživeli. Ivan Komelj je v Varstvu spomenikov iz leta 1983 navrgel podatek, da je v obdobju od druge polovice 12. do konca 15. stoletja v virih omenjenih več kot šestdeset dolenjskih gradov, od katerih jih je bila ena tretjina v Valvasorjevem času že porušena.
Niti 20. stoletje jim ni ponudilo varnejšega zavetja. V času med obema vojnama je bila grajska arhitektura zaradi gospodarske krize in spremenjene socialne strukture lastnikov, med katerimi je bilo vse več neplemičev, še bolj ogrožena kot v prejšnjih stoletjih. Obremenjeval jih je zaradi velikih, a nefunkcionalnih prostorov nesorazmerno visok davek na strehe, zato so bili pogosto prisiljeni razprodati svojo posest na dražbi; velik del prodanega so predstavljali prav umetnostnozgodovinsko in dokumentarno pomenljivi predmeti. Potreba po varovanju fortifikacijske arhitekture in z njo prvi pravilniki so se pojavili v 30. letih prejšnjega stoletja.
Druga svetovna vojna je gradovom na Slovenskem zadala najhujši udarec v njihovi zgodovini. Zaradi debelih kamnitih zidov in fevdalne vloge v preteklosti je bila utrdbena grajska arhitektura med vojno na eni strani prikladna za vojaška zatočišča, na drugi pa je predstavljala strateški cilj vojaških napadov. Spomeniki so postali kolateralna škoda srditih bojev, ki jim je navadno sledil še strateški požig. Takšno usodo si je delilo mnogo gradov, predvsem na Primorskem in Dolenjskem, med njimi tudi Turjak.
Povojni čas je prinesel očitnejše zanimanje stroke, a je v velikem delu spolitizirane laične javnosti veljalo prepričanje, da so gradovi kulturni tujek nekdanjih fevdalnih lastnikov in jih zato niso želeli prepoznati kot integralni del slovenske kulturne dediščine. Verjetno je prav to eden od razlogov, da so mnogi med njimi dobili neustrezno namembnost, od socialnih stanovanj in bolnišnic do zavodov in zavetišč. Nekaterim izmed njih se je godilo še slabše. Njihovo usodo so vzeli v roke posamezniki ali ljudski odbori (KLO-ji) in minirali še obstoječe objekte. Gradbeni material so nato odvažali za uporabo pri novogradnjah. Tako se je recimo zgodilo z ribniškim gradom. Leta 1947 je takratni Zavod za varovanje kulturne dediščine s pomočjo študentov umetnostne zgodovine in arhitekture izdelal seznam med vojno poškodovanih dolenjskih gradov s skicami tlorisov in detajlov ter stavbnih profilov. A kaj, ko je bilo že leta 1950 le še nekaj teh primernih za zaščito; ostali so že prešli v fazo ruševin. Povojno sistematično uničevanje ostankov fortifikacijskih zgradb je bilo prisotno vse do 60. let prejšnjega stoletja, ko se je mržnja do predvojnih družbenih sistemov nekoliko ohladila. Prav takrat so se začele dogajati prve večje obnove z upoštevanjem sodobnih spomeniškovarstvenih načel, ki jih je bil deležen tudi turjaški grad. V 70. letih prejšnjega stoletja so se pričele poglobljene raziskave, ki so v 80. letih prejšnjega stoletja postale tudi medijsko odmevnejše in so spodbudile premik v mišljenju od dvomov, ali sploh obnoviti, do iskanja rešitev, kako obnoviti.
Usodno odlašanje in prva obnova
Po obstreljevanju in požigu leta 1943 je grad Turjak skoraj v celoti ostal brez strehe. Nekateri deli so se zrušili; ostale so počasi načenjale vremenske razmere. V prvem desetletju po drugi vojni so se konservatorski posegi osredotočili le na tiste najnujnejše, ki so preprečili popoln propad spomenika. Naredili so streho nad Dalmatinovo kapelo kot historičnim jedrom grajskega kompleksa s srednjeveškimi poslikavami ter nadaljevali z očiščevalnimi in utrjevalnimi deli, ki so jim leta 1962 dodali celo vodovod. A strehe so se še naprej rušile, z grajskih sten so nadalje odvažali kamenje za gradbeni material; dokončno so izginile baročne poslikave in štukature v nekdanjih dvoranah. Če je arhitekt Marjan Mušič, ki se je takoj po vojni ukvarjal z načrtom obnove, še omenjal nekaj notranje opreme, ni sedaj od nje ostalo ničesar več.
Spomladi leta 1963 so se pričela obsežnejša obnovitvena dela, ki so se leta 1965 zaradi finančne stiske prekinila in se nadaljevala vse do faze odprtja gradu za javnost leta 1974 – kot omenjajo viri, ga je zaznamoval velik obisk. Pozidan in na novo prekrit je bil zahodni del z vhodom in stolpičem z uro. Izdelali so nov kamnit portal, a ohranjene gotske grbovne plošče vanj niso vzidali. Poseg se je izkazal za slabo izvedenega, saj je bil rekonstruirani vhod v svojih merah znatno ožji od prvotnega. Utrdili, pozidali in pokrili so tudi severozahodni stolp, v katerem je bila nekdaj grajska ječa; ostali del gotskega palacija so zaradi statične problematičnosti in s tem povezane finančne zahtevnosti pustili. Tudi na vzhodnem delu so utrdili mogočno bastijo, korpulenten okrogel stolp, zgrajen na živi skali, ki mu je zdaj manjkala le še streha.
Tloris gradu z oznakami. Vir: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK center, https://situla.gov.si/SI_INDOK_PL_p02523-001.html
Počasi, a vztrajno od strehe do lipe
Konservatorski posegi so se zaradi pomanjkanja sredstev le počasi, a vztrajno udejanjali. Do začetka 80. let prejšnjega stoletja je bil grad tako že v celoti prekrit z novo streho, zavarovano s strelovodi. Po končanem saniranju obodnega nosilnega zidovja se je začelo postopno izvajanje horizontalnih povezav zidovja z vmesnimi stropnimi konstrukcijami. V dokumentu iz leta 1981, ki ga hrani Informacijsko-dokumentarni center za dediščino (INDOK) Ministrstva za kulturo, lahko preberemo, da je bilo za obnovo in sprotno vzdrževanje dotlej namenjenih 5.719.000,00 takratnih dinarjev. Po odprtju spomenika za javnost so strokovnjaki leta 1986 nadaljevali z zahtevnim restavriranjem fresk v Dalmatinovi kapeli, ki je bilo zaključeno leta 1993. Do leta 1991 je bila obnovljena tudi mlajša, katoliška kapela, ki je po blagoslovu prevzela funkcijo župnijske cerkve. Spomeniškovarstvenim aktivnostim se je leta 1988 pridružila naravovarstvena akcija, ki je vključevala sanacijo znamenite turjaške lipe po metodi drevesne kirurgije ter sajenje nadomestnega drevesa.
Ob štiristoletnici bitke pri Sisku (1993) je odgovorna konservatorka Mojca Arh Kos pripravila razstavo, s katero je javnost opozorila na bogato zgodovino gradu, njegov kulturni, zgodovinsko-dokumentarni in umetnostni pomen ter na razstavnih panojih predstavila do sedaj opravljena obnovitvena dela.
Grad, ki je v lokalni skupnosti že zaživel kot učni objekt in se počasi vklapljal v kulturno turistično ponudbo občine, še ni bil primeren za ustvarjanje konkretnejših zgodb, saj so za polno delovanje manjkali predvsem spremljevalni prostori, kot so urejene sanitarije, garderobe, dvigalo in še kaj. 6. oktobra 1999 je z odlokom postal spomenik državnega pomena in bil tako upravičen do zahteve po posebnem varovanju.
Celovita prenova med letoma 2004 in 2006
16. septembra 2004 so v časopisu Delo z Ministrstva za kulturo sporočili, da so turjaški grad zaprli za javnost zaradi prve celovite prenove. Pogoje zanjo je pripravila odgovorna konservatorka Mojca Arh Kos pod okriljem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), območne enote (OE) Ljubljana. Osnovo za vse nadaljnje delo je seveda predstavljala sanacija vlage z drenažami in drugimi zaščitnimi deli ter statična okrepitev ostrešja z armiranim betonom, čez katerega so danes nameščene lesene konstrukcije, ki ga uspešno zakrivajo.
Zunanjost grajskega kompleksa je prezentirana v duhu kompromisa med spodnjim, neometanim delom, kjer je lepo vidna struktura zidave, in prvim nadstropjem, ki je kot piano nobile belo ometano in zaglajeno, ločuje pa ju kamniti polkrožni venčni zidec. Streho so prekrili z opečnimi strešniki ali »bobrovci«; napušči so leseni in le izjemoma tudi ometani. Že poprej rekonstruirani portal so ponovno razširili in tako pridobili tudi lažji dostop v času obnovitvenih del. Lesena vhodna vrata z okovicami sledijo vzoru gradu Ozalj na Hrvaškem, ki se ponaša z arhitekturno in likovno sorodnim portalom. Na notranjem dvorišču so želeli ohraniti neraven, vzpenjajoč teren, zato stopnice niso prišle v poštev. Takrat so predvideli ureditev v kombinaciji trdega tlaka in peščenih površin z muldami za odtok vode iz prodnikov, a ta ni bila nikoli uresničena.
Južni trakt so preuredili v prostore, ki so namenjeni dobremu počutju obiskovalcev, kot so krčma, trgovinica s spominki in sanitarije, večji del nadstropja pa v t. i. viteško dvorano za večje prireditve, četudi je bil prvotno prostor razdeljen na več manjših sob za služinčad in goste. Koreniteje sta bila obnovljena tudi oba zahodna stolpa. V severnem so uredili plesno dvorano in pod njo prezentirali grajsko ječo, ki še vedno ni v celoti očiščena materiala, s katerim je bila delno zasuta ob rušenju. V sprejemnem salonu so na novo predstavili poročno dvorano; v južnem so prostor namenili razstavam. Severni in vzhodni del sta ostala skoraj nedotaknjena, četudi so v kleti bastije načrtovali ureditev vinske kleti. Ponovno so morali restavrirati tudi poslikave v Dalmatinovi kapeli, ki so spričo vlage počasi bledele.
Jugozahodni stolp pred in po obnovi leta 2006. Prva slika: splet, druga slika foto: Marjana Dolšina
Čeprav je bil vsak prostor obravnavan posebej, so nekatere odločitve zaznamovale grad kot celoto. Stene so tako na več mestih prezentirane v kamniti podobi, ki razkriva zidavo; še pogosteje se srečamo z zaglajenim ometom bele barve, ki sledi in se prilagaja neravni površini strukture zidu. Tam so ostali neometani le posebni posamezni detajli, kot so kamniti osamelci, ki štrlijo iz sten, posamezni vogalni klesanci, kamnite okenske preklade ter okvirji strelnih lin in drugih odprtin. Tudi pri izbiri tlaka so sledili izvirnim materialom. Zunanje in kletne prostore zato večinoma pokriva kamnito tlakovanje v naravni sivi barvi; v notranjosti se kombinirata hrastov ladijski pod in opečni tlakovec, ki so ga kot prvotni tlak odkrili v predprostoru ob vhodni avli.
Porušeni južni trakt z vhodom v Dalmatinovo kapelo ok. 1960 in po obnovi 2006. Prva slika: družina Auersperg, objavljeno v monografiji Grad Turjak (ur. Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič, Renata Komić Marn, ZRC SAZU, 2020, str. 869), druga slika foto: Marjana Dolšina
Popotnica
Grad Turjak ima kot eden najmogočnejših na Kranjskem izjemen vedutni ter tudi kulturno- in umetnostnozgodovinski pomen, ki smo ga morda od nekdaj cenili, a ga, to je zagotovo, nismo znali nikoli s pridom izkoristiti.
Pred celovito obnovo, ki se je začela leta 2004, je podoba Turjaškega gradu razkrivala zgolj žalosten kup kamenja. Ne le, da so od njega ostali samo goli zidovi, ki so jih za silo ohranjali pokonci zasilni konservatorski posegi; zapustili so ga tudi obiskovalci. O tem žalostnem stanju jasneje kot katerakoli strokovna razprava priča članek, ki je bil objavljen v časniku Dnevnik septembra 1997 s pomenljivim naslovom Turizma ni, je pa zato – mir!. V njem se avtorica članka Nada Mavrič v pogovoru z domačinko in nekdanjo vodnico po gradu Lojzko Lukančič sprašuje, zakaj je znana turistična točka v poletnih mesecih deležna takšnega mrtvila. Poleg šolarjev in skupin upokojencev se le tu in tam najde še kakšen obiskovalec, ki skoraj naključno zaide do gradu in si ga nato še ogleda, pravi. Sicer amaterska vodnica v članku doda, da tudi domačini ne kažejo kaj prida zanimanja za grad in z njim povezani turizem, zato se v njem ne dogaja nič takšnega, kar bi privabilo množice turistov. Gole stavbne mase za obiskovalce same po sebi niso dovolj interesantne, celo pri tako pomembnem spomeniku ne. Se leta 2025 tega kaj bolj zavedamo?
Marjana Dolšina Delač
