Kam s pepelom, ki ostane po kurjenju? Po večkrat zapisani zgodbi ga je ena od velikolaških gospodinj shranjevala na podstrešju in s tem leta 1857 povzročila uničujoč požar v Velikih Laščah.
Takole je zgodbo objavil katoliški časnik Zgodnja Danica, članek pa je povzel tudi domači zgodovinar Leopold Podlogar, rojen v Podlogu: »Leta 1857, dne 28. majnika, so Lašče pogorele. Požar je povzročila — tako se pripoveduje — neprevidna gospodinja, ki je spravljala pepel pod slamnato streho v leseno skrinjo. Veter je oživil oglje, zanesel iskre v streho in nesreča je bila tu. V malo urah so bile Lašče žalostno pogorišče. Upepeljenih je bilo 44 hiš in 80 gospodarskih poslopij. Ostalo je le 8 bornih kočic zunaj vasi in toliko kozolčkov. Tako je potem sedanji trg začel rasti čisto znova na pogorišču iz leta 1857. Nove hiše niso bile več lesene, ampak vse od kraja zidane.«
Med pozabljene obrti velikolaških krajev podobno kot šmirarstvo sodi tudi pepelarstvo. Anton Mrkun piše, da so ga v velikolaških krajih opustili v začetku 20. stoletja. Leta 1880 se je s kuhanjem pepela v velikolaških krajih ukvarjalo do deset pepelarjev. Ti so konec zime navozili do 30.000 mernikov pepela in iz luga varili pepeliko. Zadnja pepelarna je stala v Podlogu in je s svojim delovanjem prenehala leta 1906, piše Mrkun; po drugih virih naj bi delovala do leta 1910.
Zanimivo, da Anton Mrkun pri svojih opisih pepelarstva in pepelike ne omenja domačih besed, kot sta »patošl« oz. »potošl«. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil spomin na pepelarje še živ, so etnologi Orlovih ekip obe besedi zapisali in ohranili v zapiskih, ki jih danes hrani Slovenski etnografski muzej. Podobno sta se ohranili tudi besedi »potošnar«, to je bil tisti, ki je pepel kuhal, ter »potošnarca«, to je bila velika lesena baraka, kjer se je to dogajalo. Tudi kak kotel oz. »kotu« se je v 60. letih 20. stoletja še dalo najti po dvoriščih. V SEM hranijo fotografiji dveh kotlov – enega so fotografirali pri Martinkovih v Malih Laščah, drugega v Praznikih.
Etnolog Boris Orel se je o kuhanju pepela pogovarjal z Jožetom Podlogarjem iz Podloga, rojenim leta 1904. Iz iste hiše kot Jože Podlogar (Podlog 7) izvira tudi že prej omenjeni domači zgodovinar Leopold Podlogar. Jože Podlogar se je kuhanja potošla sicer le medlo spominjal, saj takrat še ni imel deset let. Sta pa »potošl« kuhala njegov oče in ded; slednji je to obrt v Podlogu tudi vpeljal.
Pepel so pobirali daleč naokoli, mnogi so ga vozili z Blok. Zbirali so ga v žakljih. To je bilo običajno pozimi, vreče pa so dovažali s sankami. Tudi kuhali so ga v zimskem času.
Kmečke ženske so zbirale pepel z ognjišč in iz peči ter ga shranjevale za »patošl«. »Bile so že take razmere, da so žene pred možem skrivale pepel in ga prodajale,« je etnologom povedal Podlogar. Za 1 mernik pepela so ljudje dobili 2 krajcarja, le Martinov oče je za 1 mernik plačeval 10 krajcarjev. Tudi Janez Klančar (roj. 1905) iz Mačkov se je spominjal, da so pepel odkupovali po ceni 10 krajcarjev za 1 mernik.
Kuhali so v veliki leseni baraki – »potošnarci«, ki je stala ob cesti proti Rašici. Po tleh so bile deske, na katerih so pepel močili z vodo in ga mešali z lopatami. Dva hlapca sta pepel navažala, dve sestri sta ga pomagali močiti z vodo. Zraven sta stala dva velika železna kotla, ki sta bila obzidana z opeko. Namočen pepel so nato dali v kotle in ga v njih mešali s 3 do 4 metre dolgo lopato.
Poleg je stala posebna peč, ki so ji rekli »krznirənca«. Bila je zidana iz opeke in imela je podobno velban strop kot krušna peč. Iz kotlov so kuhan pepel preložili v peč. Temu so bila namenjena zgornja vrata pri peči, kurišče je peč imela spodaj. Rekli so, da je »treba krznirat«, ven pa so dobili »potošl«. To je bilo belo zrnje različnih velikosti, povprečno debelo kot zrnje koruze. Tega so preložili v zgoraj odprte sode, ki so bili izdelani iz smrekovega ali jelovega lesa posebej za »potošl«. Naložili so jih na vozove in jih s konji odpeljali v Ljubljano. »Patošl« so uporabljali za izdelavo mila in tudi pri izdelavi stekla v glažutah.
Jože Podlogar je še povedal, da so ga kuhali tudi na Jakičevem pri Žužku in v Malih Laščah. Spominjal se je, da se je na Brankovem to dogajalo pri Dolšinatu, kjer je bila leta 1960 še vidna sled za »potošnarco« (leseno barako). O kuhanju »potošla« na Brankovem so pripovedovali tudi ostali sogovorniki. Čičev z Velike Slevice je vedel, da se je »patošl« na Brankovem kuhal pri Adamiču in pri Rihtarju. V 60. letih naj bi bila tam še vedno ohranjena oba velika kotla.
Da se je kuhalo na Brankovem, je etnologom pripovedoval tudi Alojz Škulj (rojen 1875) s Kaplanovega. Pepel je tam začel kuhati brat njegovega starega očeta, a kuhali so ga tudi še pozneje. Imel je velike kadi, pepel je pobiral okoli po kmetih, nato ga je namočil in ga kuhal. Tudi na Brankovem so imeli posebno peč, da se je tisto, kar se je skuhalo, potem v peči še »kəzniralo«. Tako je nastal »patošl«, ki so ga prodajali v Ljubljano in na vse strani. S tem so si lahko kmetje precej opomogli, tudi ostanke od pepela so prodali – za gnoj. Povedal je tudi, da se je kuhalo podobno kot za »šnops«. Škuljeva Mati je s »patošlom« prala obleko. Domače platno je sicer postalo belo kot sneg, a če so ga večkrat oprali na tak način, se je blago strgalo.
Da se je pepel kuhal tudi v Malih Laščah, je etnologom povedal tudi Prelesnik iz Malih Lašč. V Samovcu je stala samotna kmetija, kjer so v zimskem času odkupovali pepel, »patošl« pa so kuhali pri Martinkovih v Malih Laščah. Poleg poda je še dolgo stal »kotu«, ki so ga etnologi fotografirali in je danes del digitalne zbirke Slovenskega etnografskega muzeja.
O zatonu te zanimive obrti je Jože Podlogar v zapiskih Borisa Orla takole zaključil svojo pripoved: »Oče je dejal: Zdaj je pa fertik s patošlem. Pepel je za gnoj dober! Zato ga niso več hoteli prodajati in tako je ta obrt propadla.«
Kako pa se vi znebite pepela? Za pepel danes vemo, da je lahko koristno gnojilo, saj vsebuje dragocene snovi, ki so potrebne za rast rastlin in kakovost zemlje. Ker deluje alkalno, ga uporabljamo tam, kjer so tla preveč kisla. Če ga posujemo okrog rastlin v krogu, lahko deluje kot preprosta, a učinkovita obramba pred polži. Posut tik ob rastlini odganja mravlje in listne uši. Seveda je treba paziti, da za to uporabljamo pepel iz neobdelanega lesa. Z njim si pomagamo, kadar nam pozimi na betonu drsi ali ko se avtomobilska kolesa na poledenelih površinah zavrtijo v prazno; vpija vlago in neprijetne vonjave. Je odlično naravno čistilo za steklo pri kaminu in še marsikaj.
»Naša mama je pripovedovala, da so si med vojno sami znali napraviti luksuz,« mi pove Tone Zadnik s Kaplanovega, ko opisuje, da je mama med drugo svetovno vojno, ko se mila za pranje ni dalo dobiti, iz pepela skuhala lug in kar sama izdelala »žajfo«. O še danes aktualnem kuhanju domačega mila in doma izdelanih čistilih pa kdaj drugič.
Pripravila: Metka Starič
Vir: gradivo Orlovih ekip, hrani SEM
Na sliki:
Pogled na Podlog in neporaščen Veliki log leta 1943. Na sliki levo spodaj je med drevjem Podlogarjeva domačija, desno poleg nje Blumaverjeva graščina. Na logu ob cesti sta Pečnikova žaga in mlin. (arhiv Zavoda Parnas)
