Ko sem začel s pisanjem za Troblo, sem si zadal, da ne bom pisal samo o političnih temah. Tik pred pisanjem sem sicer v Španiji od blizu videl in poslušal dva kanclerja iz prejšnje kolumne, a se je rok za oddajo prispevkov tokrat pokril z dnem začetka konklava – res posebnega načina izbora svetovnega voditelja – brez kandidatov, brez strank, z le 135 osebami z volilno pravico, s že večstoletno tradicijo.
Kolumno sem napisal in oddal. Urednik mi je odgovoril, da bo treba popraviti, če bo izvoljen nov papež, in manj kot 24 ur kasneje se je pokadil bel dim.
Da pa začnemo s konklavom, mora najprej umreti (ali odstopiti) papež. Ob smrti so papeža Frančiška opisovali z mnogimi presežki, nekateri najbrž tudi držijo. So pa pri tem porabili za cel slovar pozitivnih pridevnikov. Še celoten slovenski državni vrh, ki tako težko najde lepo besedo za katoliško Cerkev, je zbral najlepše misli.
Frančiška sem videl trikrat, v treh državah na dveh celinah. Vseeno pa mi najbolj v spominu ostaja posnetek, ko sam koraka po trgu sv. Petra, v mraku in dežju, in moli za konec epidemije. Prizor iz apokaliptičnih filmov se je predvajal na televiziji neposredno iz Rima. Kaj pa njegova lastnost, ki jo najbolj cenim? Morda to, da ostaneš zvest sebi, avtentičen, tudi ko greš po hierarhiji navzgor. Pravijo, da funkcija oblikuje človeka – on je oblikoval funkcije, ki so mu bile zaupane. Tako pravijo. Verjamem, da je bil tudi zato tako priljubljen.
Papežev pogreb seveda ni minil brez svetovnih voditeljev. 49 hektarov velika državica je za trenutek spet dovolila vpogled v svet njenega diplomatskega vpliva. Nobenega afnanja pred kamerami, samo dobra stara tiha diplomacija, brez pompa in reflektorjev.
V tednu po smrti papeža so v kinu ponovno predvajali film Konklave, ki je bil tudi med nominiranci za Oskarja. Razočaral me je. Enega najbolj skrivnostnih obredov z dolgo tradicijo, kjer sodeluje 133 visoko izobraženih ljudi, ki so imeli vsi po vrsti pomembne funkcije, velike odgovornosti, film zoži na ameriško politično dramo. Mogoče sem po Sorrentinovem Mladem papežu in Scorsesejevi Tišini vseeno pričakoval soočenje z vsaj kakšno težko moralno zagato.
Podobno površno so se konklava lotili tudi mediji, navajeni poročanja o drugih volitvah. Inflacija člankov na spletnih portalih, razglabljanje o strujah, napovedovanje možnih naslednjih papežev … In ponovno se je za resničnega izkazal rimski pregovor, ki pravi, da kdor gre v konklave kot papež, pride nazaj kot kardinal – da so najverjetnejši le redko izvoljeni. In kardinala Roberta Francisa Prevosta niso prav veliko omenjali. Tudi tu se kaže, da tu ne gre za običajne volitve in merjenje javnega mnenja. Smo pa ob tem lahko spoznali različne obraze Cerkve – ki se pogajajo v vojnah, borijo proti revščini, podnebnim spremembam, skrbijo za dialog … O njih le redko slišimo.
Organizacija, ki je preživela 2000 let, medtem ko jo je poskušal zatreti praktično vsak režim (tudi pri nas) in ima več kot milijardo članov, je izbiro svojega voditelja zaupala ozki skupini preverjenih kadrov. Nedemokratičen sistem izbora, ki pa mu ljudje zaupajo in prinaša rezultate. Še pomembneje – prinaša kontinuiteto. Kljub nalepki o ultra-reformnem papežu se doktrina Cerkve v času zadnjega pontifikata ni kaj dosti spremenila. Nekateri kardinali so bolj konservativni, drugi bolj progresivni, a o izboru vendarle odločajo glasovi dveh tretjin kardinalov. In nekako jim vedno uspe izvoliti papeža za izzive časa, ki so pred nami. Vzeli so si čas za razmisleke in pogovore, se zaprli v Sikstinsko kapelo in v dveh dneh izvolili Leona XIV.
Kardinal protodiakon je svetu razglasil Habemus Papam (»Imamo papeža«). Kot sem napovedal v prvi verziji kolumne, so mediji takoj skočili na njegove prve besede, tokrat posvečene miru, ga razglasili za simpatičnega, toplega in oh in sploh ter izbrskali vse zgodbe o njegovem življenju. Velikolaški župnik se bo prvih nekaj dni še lovil, ko bo pri maši izgovarjal njegovo ime, svet pa bo šel naprej po geslu kartuzijanov »Stat crux dum volvitur orbis« (Križ stoji, medtem ko se svet vrti). Papeži, župniki, župani se menjajo, kaj pa je tisto, kar za njimi ostane?
Marko Gruden
