Prve poštne kočije so skozi naše kraje pričele potovati na začetku 19. stoletja. S prihodom kočevske železnice so pošto iz Ljubljane do Kočevja in nazaj lahko prepeljali že trikrat dnevno. A čeprav elektronska sporočila izpodrivajo pisanje razglednic, nam prijazno napisana razglednica z lepo znamko vedno znova polepša dan.
Pošto so iz Ljubljane v Kočevje in na Bloke pričeli voziti s poštnimi kočijami na začetku 19. stoletja. Iz Ljubljane so s pošto potovali po Želimeljski dolini na Turjak, v Velike Lašče in naprej v Kočevje ter v Novo vas na Blokah. Velikolaška kronistka Justina Jagodic zapiše, da je imel pošto v zakupu Jernej Tekavc iz Ribnice. Njegova sinova, oba učitelja, sta oba še mlada umrla za jetiko; Anton leta 1834, Miha pa štiri leta kasneje. Takrat se je njun oče Jernej odpovedal poštarski službi; umrl je leta 1846.
Pošta je bila zakupna. To pomeni, da poštnega urada država ni upravljala neposredno, temveč ga je dala v najem lokalnemu zasebniku. Ta je v svojem prostoru zagotavljal poštne storitve, imel pogodbo z državo in moral slediti njenim pravilom. Takšna oblika pošt je bila v 19. stoletju pogosta zlasti v manjših krajih na Slovenskem. Vodili so jo uglednejši lokalni podjetniki – gostilničarji, trgovci, tudi učitelji.
Jagodičeva predvideva, da so Velike Lašče prvo pošto dobile okrog leta 1848, ko se je okrajno sodišče s Turjaka preselilo v Lašče. Sosednji kraji so pisemske zbiralnice dobili že prej: Kočevje leta 1835, Ribnica v letu 1938, Grosuplje v letu 1840, Krško v letu 1846, kjer je pošto upravljal naš rojak Martin Hočevar iz Podloga. Odličen poznavalec poštne zgodovine in filatelistični publicist Janko Štampfl pa je izbrskal in mi poslal še natančnejši datum: Pošta Velike Lašče je bila pod imenom Grosslaschitz odprta 20. avgusta 1850 (v knjigi Pošta na slovenskih tleh, 1997, je napačno navedeno, da naj bi bila odprta šele 1871). V Laščah so na pošti najprej uporabljali poštni žig brez letnice. V notranjem krogu sta bili ena nad drugo zapisani le številki dneva in meseca, v zunanjem krogu pa je bilo krožno zapisano ime pošte GROSSLASCHITZ ter zvezdica.
Leta 1870 je pošto v Laščah vzel v zakup velikolaški gostilničar, trgovec in veleposestnik Matija Hočevar in s tem postal še poštni mojster. Pošto je vodil vse do svoje smrti leta 1910, delo pa so opravljali nastavljeni uradniki. Poslovala je v sobi zraven kegljišča; danes tam stoji nova Andoljškova hiša.
Za preprego konj je Hočevar sezidal velik hlev, od katerega je danes ohranjen le še spodnji del zidovja (tik ob Javorškovi ulici) ter shrambo za poštne vozove (kasneje je bil tam Sokolski dom; danes je tam zdravstveni dom). Ob prevozu pošte je bilo treba konje namreč menjavati na vsakih 18 kilometrov. Ko so poštni vozovi startali iz Ljubljane, je bila prva postaja pri Ivancu v Želimljah; kovač je bil pri sosedu. Na Turjaku je bila temu namenjena grajska hiša (Lenič, Logar); zraven je bila grajska kovačnica. V Laščah so konje menjavali pri Hočevarju, ki je imel tudi lastnega kovača. Tudi na Karlovici so lahko menjavali konje, da je pošta neovirano nadaljevala pot proti Blokam – stalno so bili pripravljeni pri Jakliču in v grajskem hlevu, ki ga danes ni več.
Poštni prostori v Velikih Laščah so bili urejeni v mali stavbi za današnjo Modičevo hišo, ki jo je Hočevar kupil od erárja (država je lastnik premoženja) za oddajanje stanovanj. Na hiši je bil napis 'Hotel zur Post' – Hotel pri pošti. 'Gostilna pri pošti' je vidna na stari razglednici s stalne razstave Kako je Vatikan postal Levstikov dom (avtorice mag. Barbara Pečnik, dr. Marjana Dolšina Delač, Mija Starc) v spodnji galeriji Levstikovega doma. Razglednico je založil Vittorio Stein leta 1917 v Trstu; hrani jo NUK.
Istega leta 1850, ko v Laščah dobimo prvo pošto, izide tudi prva znamka avstrijskega cesarstva, ki velja tudi za naše kraje. Avstrijska pošta je leta 1869 izdala prvo dopisnico na svetu, dve leti pozneje pa je odlok o dvojezičnosti v poštnem poslovanju v Avstro-Ogrski monarhiji zagotovil prvo dopisnico tudi v slovenskem jeziku. Tako smo poleg nemške, češke, poljske in italijanske dopisnice svojo dopisnico s prevodom v slovenski jezik dobili tudi Slovenci. Najprej so ji rekli 'listnica', pet let kasneje pa je prevladalo ime 'dopisnica'.
Druga polovica 19. stoletja je potem prinesla tudi denarne nakaznice, ekspresna pisma, dopisnice z natisnjeno znamko in razglednice. Telegraf je velikolaška pošta dobila v letu 1885, telefon pa 21. junija 1923. Ob koncu stoletja je potem prevzela še nadzor nad pomožnimi poštami Rašica, Rob, Strmec in Karlovica.
Pošta v Lašče po novi železnici
Konec 19. stoletja (1893) je Velike Lašče s svetom povezala železnica, ki je prevzela tudi dostavo pošte do Lašč. Justina Jagodic poroča, da so v letu 1894 imele Velike Lašče 22.800 pisemskih pošiljk. Uporabljali so državne avstro-ogrske poštne znamke, ki so bile enotne za vse cesarstvo. Vse znamke so nosile znak Avstro-Ogrske monarhije; na njih je bil v profilu upodobljen naš tedanji cesar Franc Jožef I. (1830-1916). S tem vladarjem je v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja močno povezana vsa slovenska zgodovina, kot tudi vse kulturno, politično, gospodarsko in družbeno življenje v Evropi. Vladal je 68 let, kar je več kot katerikoli evropski vladar v novejši zgodovini.
Različne vrednosti znamk so bile ob cesarjevi podobi v medaljonu zapisane v krajcarjih, znamke pa so se razlikovale tudi po barvah: zelena je bila za 2 krajcarja, rumena za 3, rdeča za 5, modra za 10 … Uporabljali so jih za pisma, dopisnice, pakete in priporočene pošiljke. Znamka za običajno pismo v monarhiji, npr. iz Velikih Lašč v Ljubljano, je stala 5 kr., dopisnica pa 2-3.
Konec 19. in na začetku 20. stoletja je velikolaška pošta uporabljala dvojezični žig; ob zapisu datuma sta se pridružili še zadnji dve cifri letnice. 29. oktober 1899 bi tako zapisali v treh vrstah, eno pod drugo: 29 10 99. Nemška oblika imena pošte se je spremenila v Gross Laschitsch, v spodnjem delu pa je bilo izpisano tudi slovensko ime Velike Lašče. Žig je obstajal v dveh variantah – v enokrožni, ki ima le zunanji krog z vsebino, ter dvokrožni, ki ima številke datuma obkrožene še z notranji krogom.
Naslednji žig na začetku 20. stoletja ima tudi 'datumski most', to sta dve vodoravni črti v notranjem krogu, med njima pa je izpisan datum. Za mesece zdaj uporabljajo rimske številke (3. XII. 14); nemško ime pošte se ponovno spremeni, tokrat v Gross Laschitz. Na obodu se pojavi črkovna oznaka a. Ko po prvi svetovni vojni Slovenci pristanemo v Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, na velikolaški pošti še vedno uporabljajo stari žig, le da so z njega 'izklesali' nemško ime. Odtis tega žiga je lepo viden na prvi slovenski znamki Verigar, katere avtor je Ivan Vavpotič. Znamka je bila žigosana v Velikih Laščah 21. aprila 1920. Slovenskemu imenu kraja na žigu pa so potem v času med obema vojnama dodali še zapis imena kraja v cirilici.

Razglednica kot novoletna voščilnica
Zlati vek razglednic se je začel okrog leta 1897 in končal s prvo svetovno vojno. »Takrat je svojo razglednico imela tudi najmanjša ulica v mestu, vsaka vas, hotel in kavarna, celo najbolj zakotna gostilna,« je v miniaturni knjigi Trubarjevi kraji na starih razglednicah (Zavod Parnas, 2004) zapisala zgodovinarka Barbara Pečnik. In zakaj bi je potem ne imel tudi poštar?
Pod naslovno stranjo novoletne voščilnice velikolaškega poštarja Ladihe je spodaj izpisano tudi voščilo: Srečno novo leto želi Anton Ladiha, c(esarsko) kr(aljevi) pismonoša Vel(ike) Lašče.
Boris Dolničar razglednice zbira že več kot 40 let; iskal in kupoval jih je po Sloveniji, Avstriji, Češki, Bosni, Italiji in drugod, a pravi, da tovrstne novoletne voščilnice s pismonošo v popolni uniformi z začetka 20. stoletja ni našel nikjer drugje kot le v primeru Velikih Lašč.
Razglednica prinaša tudi nazoren prikaz, kako je bil opravljen velikolaški pismonoša okrog leta 1910, ko je bila razglednica tudi odposlana. Uradna poštarjeva uniforma je morala biti čista, zapeta in pravilno nošena. Temnejši suknjič (moder ali zelen) je bil lahko izdelan iz volnenega kepra ali pa iz sukna. Sukno je polsteno volneno blago, ki so ga pogosto uporabljali za uniforme. Keper pa je danes manj znano blago; gre za način tkanja, ki v blagu ustvari izrazite poševne črte. Beseda se je ohranila predvsem v šiviljstvu, kjer pri robljenju npr. hlačnic še uporabijo 'keper trak'. Službene hlače iz volnenega blaga so v isti barvi kot suknjič; krojene so v ravnem kroju. Pismonoša je pokrit s temnejšo čepico s ščitkom, ki ima kovinski okras s poštnim znakom.
Zagotovo najbolj razpoznaven poštarjev znak je velika usnjena torba, ki jo nosi prek ramen. Izdelana je iz debelejšega usnja; zapira se s preklopom in kovinskimi zaponkami; pogosto je bila predeljena na dva ali tri predale – za pisma, časopise in obrazce. (Iz svoje mladosti v Retjah se bledo spominjam velike usnjene poštarske torbe na ramah tedanjega velikolaškega poštarja Oblaka.)
Ker železniška postaja v Laščah ne stoji v centru, so se po pošto odpeljali z zapravljivčkom, v katerega so vpregli konjskega lepotca. Ta je pripeljal pošto do poštnega urada, kar prikazuje tudi fotografija iz zbornika Velike Lašče. Od tam jo je pismonoša potem praviloma peš raznesel do naslovnikov.
V letu 1894 in vse do leta 1925, ko se je pri svojih petdesetih letih upokojil, je bil Anton Ladiha zagotovo najbolj poznan velikolaški poštar. Starejši Laščani se spominjajo, da je bil zelo priljubljen med domačini. Bil je zanesljiv poštni dostavljavec; rad je ljudem priskočil na pomoč pri delu ali pa raztegnil svojo harmoniko in se z njimi poveselil. V zborniku Velike Lašče je tudi fotografija treh Somrakovih deklet na nedeljsko popoldne v letu 1911, pred njimi pa je poštar Ladiha s harmoniko. Med poštarji v Velikih Laščah zasledimo tudi druga imena, npr. Jože Marolt – Karuc, Karl Hočevar, Franc Petrič s pismonošema Zadnikom in Škuljem in drugi.
Še o robarskih poštarjih in poštaricah
V Robu je po drugi svetovni vojni pošto raznašal poštar Alojz (Slavko oz. Slavc) Škulj. Po poklicu je bil izučen kovač; poročil se je samo čez cesto s sedem let starejšo Stano. »Pošto je razvažal trikrat tedensko z mopedom,« se spominja Iva Jakič. »Za v Dednik je po navadi koristil bližnjico kar čez Miškov most. Ta stoji malo pred velikim ovinkom 'Pri tabli' oz. blizu sedanjega počivališča za kolesarje s klopco tik ob cesti iz Roba proti Selu pri Robu. Ko so kmetje začeli kupovati večje traktorje, je vse pogosteje godrnjal, saj so številne gozdne vlake za njegov motor postajale vse manj primerne in neprevozne,« pripoveduje Majda Jakše Ujčič. »Rutarji so včasih kar sami v Robu dvignili pošto in si jo raznesli po vaseh,« pove Iva, ki se tudi spominja, kako težko so doma čakali poštarja: »Najbolj smo bili veseli pisem iz Amerike, od dveh maminih tet, v katerega so priložile kakšen dolar. Imam še enega, star je več kot 60 let. Si predstavljaš, da so te tete imele po 20 nečakov, med njimi je bil tudi župnik Mramor. Koliko pošt in dolarjev so tako poslale …«
Pred 2. svet. vojno, morda pa tudi že med prvo, je bil poštar v Robu tudi Alojzij Tekavec (1887-1973) iz Gradišča 8. Njegova hči Milena je kasneje postala slavistka in prof. na poklicni šoli za Bežigradom, njegov sin Vladimir (Lado) pa je bil mož 'Žgančeve' Pepce. »Morda je bil kratek čas poštar v Robu tudi moj oče Jože Jakše ali pa je samo dobil ponudbo, pa se nekako ni videl na tem mestu. Med njegovo zapuščino je o tem ohranjenih nekaj zapisov in tudi nekaj malega dopisovanja z Alojzijem Tekavcem,« mi še zaupa Majda Jakše Ujčič.
Tudi ženske so bile v Robu poštarice – nekaj časa tudi Vera Gorjup, ki se še danes spominja številnih kilometrov, ki jih je bilo treba opraviti peš. V soncu, v dežju, v snegu. Zadnja leta, ko je še delovala stacionarna pošta v Robu, pa so se Robarji radi oglasili na pošti tudi pri prijazni in vedno skrbno urejeni poštarici, Mariji Jakič.
Pripravlja Metka Starič


