(nadaljevanje iz prejšnje številke)
Otroške prstne igre, izštevanke, rajalne in gibalne igre sodijo med nesnovno kulturno dediščino, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Če nanje gledamo z današnjimi očmi, lahko v njih zasledimo že opuščene podrobnosti iz preteklosti (shranjevanje v skrinjah, onikanje), nekatere pa bi bile lahko povsem aktualne še danes (npr. Zemljo krast).
Ena prvih pesmic, s katero se srečajo najmlajši otroci, je »Miška kaško kuhala«. Otrok oblikuje dlan v skledico, odrasel pa s prstom kroži po njej, kot da meša. Nato mu prste razpre in, kot pravi pesmica, deli hrano po razprtih prstih, začne pri palcu in konča pri mezincu. Za skok v luknjico požgečka otroka v luknjici pod vratom in za razbit nosek ga parkrat poboža po nosu.
»Miška kaško kuhala,
svoje miške 'fotrala':
temu dala, temu dala,
temu dala, temu dala,
temu pa nič,
potem pa v luknjico skočila
pa nosek si razbila.«
Precej podobna ji je prstna izštevanka »Ta pravi«, ki se izšteva po otrokovih prstih in začne pri palcu:
»Ta pravi: Pijmo!
Ta pravi: Jejmo!
Ta pravi: Kje bomo pa dobili?
Ta pravi: V mamini skrinji.
Ta pravi: Jaz bom pa mamici povedal.
Tepimo ga, tepimo ga, tožljivčka.«
In ob tem večkrat potrepljamo po otrokovem mezincu.
Pri pesmici »Biba leze« odrasel s palcem in kazalcem v ritmu pesmice »hodi« otroku po roki od prstov na roki do vrha glave:
»Biba leze, biba gre,
da bi prišla do gore,
do gore do biser gore,
kamor nihče drug ne more.«
Ko otroci malo odrastejo, so na vrsti rajalne igre.
»Bela, bela lilija, notri pleše deklica,
deklica se v krog vrti, pa si en'ga izvoli.
Poskoči enkrat, poskoči dvakrat,
zapri oči, pa si en'ga izvoli.Da so se rajalno igro lahko igrali otroci obeh spolov, je kasneje nastala še fantovska različica:
»Črni, črni tulipan, v krogu pleše deček sam,
deček se v krog vrti, pa si eno izvoli.
Poskoči enkrat, poskoči dvakrat,
zapri oči, pa si eno izvoli.«
Ste kdaj razmišljali, na kaj se nanaša izštevanka Gospod kapucinar, v kateri igralec ostale sprašuje, kdo je našel izgubljeno kapucinarjevo kapo. Gre tu le za običajnega gospoda s kapico ali pa je stara igra morda povezana s Kapucini, predstavniki katoliškega verskega reda, ki je nastal v začetku 16. stoletja? Kapucini so živeli kot puščavniki, v uboštvu, nosili so brado in habit s kapuco. Zanimivo je, kako so se otroci preko igre trenirali tudi v vikanju oz. onikanju. In kako se to igro igra? Pomembno je, da tekmovalci pozorno poslušajo in hitro odgovarjajo ter pri odgovorih pravilno izbirajo obliki ti ali vi, ko odgovarjajo na vprašanja. Določijo enega, ki je gospod kapucinar in ta prične z izštevanjem. Ob tem govori: »Gospod kapucinar je kapco zgubil, kdor jo najde, naj jo da nazaj!«
Tisti, pri katerem se izštevanka ustavi, vpraša: »Ali jaz?« in nato teče pogovor med njima:
»Ti ja.«
»Jaz že ne!«
»Kdo pa drug?«
»Sami vi oni, gospod kapucinar.«
Če kdo ne odgovori pravočasno ali pa reče kakšno besedo narobe, v naslednji igri sprašuje. Pozoren pa mora biti takrat, ko se izštevanje ustavi pri gospodu kapucinarju. Takrat kapucinarju na vprašanje »Ali jaz?« ne odgovori s »Ti, ja!« ampak z »Vi, ja!«
Je še kje v navadi Zemljo krast? Ko sem spraševala naokrog, so mi povedali, da je igra utonila v pozabo verjetno zato, ker je večina dvorišč danes tlakovanih. Za to igro je bila namreč potrebna peščena površina ali pa zemlja s precej redko travo. Lahko je podlaga za igro tudi asfaltna ali betonska, a v tem primeru se po tleh ne riše s palico ampak npr. s kredo. Za igro je potrebna še manjša palica ali kratka veja, a naj ne bo prelahka, da zmore leteti po zraku.
Na tla narišemo krog in ga iz sredine navzven delimo na toliko enakih delov, kot je otrok (3-10). Vsak si izbere državo ali celino, ki jo zastopa in vpiše prvo črko te države v svoje polje. Prvi igralec se postavi v sredino kroga, ostali pa stojijo vsak v svojem polju. Sredinski igralec govori: napovedujem vojno, napovedujem vojno … in nato spusti palico. Takrat se vsi razbežijo, igralec iz izbrane držav, v katero je padla palica, pa mora čim prej pobrati odvrženo palico in zaklicati: »Stop!« Takrat se vsi otroci ustavijo in on poskuša s palico zadeti enega od soigralcev. Če mu to uspe, mu lahko ukrade del ozemlja tako, da stoji v svoji državi in s palico riše po napadenem ozemlju. Vzame lahko le toliko, kot doseže z mesta v svojem ozemlju. Če pa ga s palico ne uspe zadeti, nezadeti igralec lahko ukrade ozemlje njemu. Igro nadaljujemo tako, da v naslednjem krogu v sredino stopi igralec, ki so mu ukradli zemljo. Igra se konča, ko vse ozemlje celotnega kroga pripade le enemu igralcu.
Vera Gorjup mi je pripovedovala, da so se v Krvavi Peči igrali Škarjice brusit. Igra naj bi bila sicer namenjena bolj punčkam. Nekoga so poslali ven iz razreda. Otroci so sedeli v krogu, ena je hodila okrog in govorila: »Škarjice brusim. Boste dali škarjice nabrusit?« S sklenjenimi dlanmi je nato potegnila po vrhu sklenjenih dlani ene od sošolk, kot da brusi škarje.
Samo eni od njih je potem med dlani spustila kamenček. Nihče ni smel izdati, kdo ga ima.
Nato so poklicali tistega, ki je šel iz razreda. Uganiti je moral, kdo ima med dlanmi kamenček.
Ko se mu je zdelo, da je ugotovil, kdo ima med dlanmi kamenček (po pogledih, nasmehih …), je tistega udaril po roki. Včasih so se prej dogovorili, kdo naj dobi kamenček, ali pa je določil učitelj. Če je pokazal pravega, sta nato zamenjala vloge, postavili pa so lahko tudi novega brusača škarjic.
Naša varianta je bila malo drugačna. Vsak si je na tla narisal krog in stopil vanj. Nekdo je hodil okrog in spraševal: »Škarjice brusim, škarjice brusim.« Z brušenjem kazalcev ali dveh palčk je pokazal, da brusi škarjice. Nato je stopil k nekomu in ga vprašal: »Imate kaj škarjic za nabrusit?« Ta mu je odgovoril: »Pri nas ne, imajo pa tam!« in je pokazal na nekoga drugega. Ko je brusač odhajal tja, so igralci hitro zamenjati mesta med seboj. Če je brusaču uspelo, da si je ob tem izboril svoje prazno mesto, je s spraševanjem nato nadaljeval tisti, ki je ostal brez svojega prostora.
Od iger z žogo je bila zelo popularna igra z besedilom in metanjem žoge ob steno. Se še spomnite besedila? Sama sem potrebovala kar nekaj vaje, da sem se spomnila vseh vrstic. Tudi tu obstaja več različic:
»OF (o, ef),
brez gibanja,
brez smejanja,
z eno roko,
z eno nogo,
obrat,
poljub,
pozdrav,
dotikanje tal,
križanje rok,
križanje nog,
okoli sveta.«
Ob tem je treba v kratkem času, ko se žoga odbija od stene, opraviti opisano nalogo iz besedila. Kaj naj bi pomenilo OF, pa takrat nisem razmišljala.
Med gibalnimi igrami je bilo popularno tudi kiparjenje oz. kipe metat. S poljubno izštevanko se izbere enega od otrok, ki postane kipar. Kipar drugega otroka prime za roko in ga zavrti. Pred vrtenjem ga še vpraša: »Kis ali voda (včasih tudi olje)?« in otroci lahko izberejo »kis«, da jih zavrti močno, ali »vodo (oz. olje)«, da jih zavrti bolj nežno. Ko ga izpusti, otrok »odleti« in tam, kjer pristane, se ne sme več premikati, torej okameni. Ko kipar tako postavi vse kipe, jih pregleda in določi, kateri kip je najlepši. Tisti, ki ga izbere, vse ostale najprej »odreši«, nato pa postane naslednji kipar.
Včasih razmišljam, zakaj mi iz mladosti v glavi ni ostalo tudi več pravljic ali pripovedk. Moji (stari) teti Ani, ki je med tednom pazila kar na tri predšolske otroke, je verjetno zmanjkovalo časa. Bila pa je precej iznajdljiva in po navadi je izgledalo takole:
»Povej mi pravljico!«»Prav. Katero pa – o steklenem polžu ali o jari kači?«
»O steklenem polžu.«
»Ampak o jari kači je daljša.«
»Potem pa o jari kači.«
»Ampak o steklenem polžu je lepša.«
»Pa daj o steklenem polžu.«
»Ampak o jari kači je daljša …«In tako v nedogled, pravljice pa ni bilo treba povedati, saj nismo nikoli prišli do konca.
Pripravlja Metka Starič
Foto: Arhiv zavoda Parnas
