Izštevanke in otroške pesmice iz iger se kar od nekod pojavijo, ko jih potrebujemo, četudi jih vse od otroštva nismo uporabljali. So ena tistih vsebin, ki smo se je naučili spontano, med igro.
Tole je ena od otroških izštevank oz. pesmic pri igri, ki se je še spomni Vera Gorjup, čeprav ne ve več, h kateri igri je sodila. Izštevanke so včasih enake po vsej Sloveniji, druge poznamo v različicah, tretje so povsem lokalne. Nekaj sem jih zapisala z namenom, da se kdo od vas spomni še kakšne in jo podeli, če ne javno, pa vsaj s svojimi otroki in vnuki. Na trgu je sicer precej literature o izštevankah, a poskusimo iz pozabe rešiti še kakšno – lokalno.
Če bi vprašala koga od vas, bi se gotovo spomnil vsaj ene:
»An, ban, pet podgan.
Štiri miši, v uh me piši,
vija vaja ven.«
Ali pa pesmice, ko otroku na roko sede pikapolonica … In potem pikapolonica po navadi odleti, sicer pa pesmico ponovimo:
»Pikapolonica, zleti v nebo
in mi prinesi zlato kolo!«
Trganje listkov pri cvetu ivanjščice pride na vrsto malo kasneje kot ljubezenska izštevanka najstnic: »Ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi …« in tako vse do zadnjega listka, ki napoveduje resnico.
Nekaj mojih najljubših izštevank je bilo vezanih na aktualne knjige:
»Pika Nogavička ima rdeča lička,
nosek ima rumen, ti pa pojdeš ven.«
Ali pa:
»Pikica in Tonček, sta lizala bonbonček.
Bonbonček se stopi pa Pikica lovi.«
Ali pa kažejo, v katerem času so nastale:
»Avijonček gori gre, bombe spušča, doli gre.
Kamor bomba prileti, tam se šteje en, dva, tri.«
Vse tri lahko sodijo tudi med izštevanke, s katerimi otroci izbirajo vodilnega igralca pri skrivanju ali pri lovljenju. Izšteva se toliko časa, da ostane le eden in ta potem lovi, ali pri skrivanju s pokritimi očmi ob drevesu šteje – običajno do 30, da se lahko vsi poskrijejo. Na koncu glasno zakliče: »Jaz grem!« Ko koga zagleda, se dotakne drevesa in zavpije: »En, dva tri – (ime)«. Medtem ko se premika okrog in išče soigralce, se lahko soigralci tudi sami pofočkajo: »En, dva, tri – zame!«.
Od izštevalnih iger je med mojimi vnuki precej priljubljena »En kovač«:
»En kovač, konja kuje,
kol'ko žebljev potrebuje?
En, dva tri,
pa povej število ti.«
Ob tem je treba na mizi držati stisnjene pesti – kot nakovala; tisti, ki v krogu šteje, tudi sodeluje, le da namesto ene svoje pesti udari kar svojo brado. Šteje toliko časa, da izpadejo vsa nakovala.
Za izštevanko »Ena račka je umrla« so potrebni malo bolj spretni prsti:
»Ena račka je umrla, ali pojdeš na pogreb?
Da. (odgovori tisti, do katerega prideš med izštevanjem)
Kol'ko vencev boš nosil/a?«
Izbrani pove število, nato se prešteje še toliko prstov naprej, izšteti prst pa igralec spodvije. Nato vodilni šteje ponovno. Zmaga tisti, ki prvi poskrije vse prste, lahko pa se igra naprej, da vsi poskrijejo vse prste.
»Rinčke talat« bi se danes prevedlo kot Prstane delit, a bi pri tem izgubili ves čar narečnih besed. Otroci se posedejo v vrsto; eden med dlani stisne droben otroški prstan ali pa kamenček. Ostali držijo stisnjene dlani in otrok s prstanom gre od enega do drugega in jim med stisnjene roke previdno spušča prstan/kamenček ter ob tem govori: »Rinček talam.«
»Men ga talaj,« odgovori vsak in se pretvarja, da je prstan v resnici dobil, čeprav ga je v resnici dobi le eden. Dodatni igralec, ki pri igri ne sodeluje, med igro opazuje obraze igralcev in mora na koncu uganiti, kdo je v resnici dobil prstan. Nato se vloge zamenja.
Pri igri »Barvice« vodilni igralce, ki stojijo, izšteva v krogu:
»Ančka bančka pomarančka,
v prvi klopici sedi
in sprašuje, kakšne barve imaš na sebi ti.«
In potem mora izšteti, povedati, katero barvo nosi na sebi, npr. modro. Vsi, ki imajo to barvo na sebi, stečejo stran in modra jih lovi. Kogar ulovi, izšteva naslednji.
Naša lokalna različica za igro »A je kaj trden most« je bila taka: dva igralca si stopita nasproti in se primeta za roke ter predstavljata most. Tretji vodi vlak – ostale otroke, ki se držijo drug za drugim za rame. Ko pridejo do mostu, je most zaprt in lokomotiva ter vagoni vprašajo:
»A je kaj trden most?
Kakor kamen, skala, kost.
Gre lahko naša vojska skoz?
Če ta zadnjega pustite.
Če ga le ulovite.«
In potem se most dvigne (dvigneta sklenjene roke), sledi hoja celotnega vlaka pod mostom in otroka, ki držita most, ulovita zadnjega tako, da okrog njega spustita roke. Po tihem ga vprašata:
»Kaj imaš raje: Zlat prstan ali verižico?« – lahko tudi hruško ali jabolko ali karkoli drugega, za kar se že prej dogovorita, da sta njuni gesli. Ko se ujeti odloči, se postavi za tistim nosilcem mosta, čigar geslo si je izbral – z besedami: »Za mano.« Igra se ponavlja toliko časa, da most polovi vse vagone. Pri lokomotivi se uvodno besedilo ponovi v celoti, le lokomotiva mora potem večkrat pod mostom. Medtem vsi štejejo dneve v tednu: ponedeljek, torek … Ko je na vrsti nedelja, ga igralca pri mostu ujameta in vprašata, kaj ima raje. Potem se otroci obeh delov mosta primejo za pas, otroka, ki sestavljata most pa za roke in vlečejo. Tisti, ki premaknejo most do dogovorjene točke na svoji strani, so zmagali.
Ko klepetava s 95-letno Vero Gorjup iz Roba, mi pove, da se doma niso imeli časa igrati, saj so tudi otroci vsak prosti trenutek porabili za klince delat, torej izdelavo zobotrebcev. Se pa nekaterih iger in izštevank spominja iz nižjih razredov osnovne šole, ki jo je obiskovala v Krvavi Peči pred letom 1940. Krvavska šola je bila v današnjem Domu veteranov, kjer so bili spodnji prostori namenjeni učencem, v prvem nadstropju pa sta živela učitelj in gozdar – takrat je bil to banovinski gozdar Čeh Josip Havliček. Vera Gorjup se za igro »A je kaj trden most« spominja malo drugačnih pravil, kot smo jih poznali mi:
»A je kaj trden most?
Trden kot kamen, kost.
Gre lahko naša vojska skoz'?
Ja, lahko. Ampak ta zadnji je naš.«
In potem se je pod mostom sprehodila vsa vojska, zadnjega pa sta ujela in ta je moral stopiti na stran. Ostala kolona pa je ponovno prispela do mosta in prvi je ponovno spraševal. Zadnji, ki sta ga ujela, je na koncu lovil preostale igralce, vsi ulovljeni pa so se morali postaviti k njemu, se držali za roke in lovili soigralce v mrežo skupaj z njim.
Vera se spomni, da so se v Krvavi Peči šolarji igrali tudi Gnilo jajce, vendar pa ni nihče sedel na sredini kroga kot gnilo jajce (prav zato te igre nikoli nisem marala, saj so se vsi norčevali iz njega) – v Verinih časih je gnilo jajce predstavljal zavezan robec. Sledijo pravila: za igro Gnilo jajce so torej potrebovali v vozel zavezan robec. Otroci so se posedli v krog. Roke so imeli sklenjene za seboj, kot da držijo robec, le eden pa je tudi v resnici v rokah tiščal robec. Eden od otrok je hodil okrog, dokler ni odkril, kdo v rokah drži robec. Takrat je izbranega otroka udaril po roki in ta je moral pokazati, če robec res drži. Če je zgrešil, je moral hoditi naprej, če pa je uganil, sta se zamenjala, »gnilo jajce« oz. zavezan robec pa si je na skrivaj v roke skril kak drug otrok.
»Učitelj je vedel, da se moramo po sedenju v šolskih klopeh dobro razgibati. Pa je rekel – gremo na preskok – in nas je postavil v vrsto. Hotel je, da stojimo vsi skrivljeni, sklonjeni in slonimo na rokah, drugi pa so lahko potem skočili prek nas. Za večje to ni bil problem; če ni šlo, pa si moral okoli in še enkrat. Ta mali so morali tudi po 2-3-krat poskusiti. V razredu smo bili namreč vsi skupaj, od prvega do četrtega razreda,« mi pripoveduje Vera, ki pri svojih častitljivih 95 letih še vedno napravi kilometer na dan, če le ne dežuje. »Zdaj ga moram že v dveh rundah, ampak je skupaj še vedno kilometer,« se posmeje. Ja, tudi meni je zmanjkalo prostora za še kar nekaj zanimivih iger, zato mi dovolite, da s to temo nadaljujem prihodnjič.
Metka Starič
Ob sliki:
Vera (pred 8 leti): »Veš, da ne bi pozabila, si kar vozel napravim. Pa vseeno pozabim.«
