O polharjih in polhovkah
Naši predniki so polhe lovili za preživetje. Uporabili so meso; sešite polhove kučme so jim grele glave; polšja mast je bila domače zdravilo za vse vrste ran. Ročno izdelane polhovke so kot simbol slovenstva nosili slovenski študentje na Dunaju. Izdelovali so jih tudi v Robu, Bavdkih, Granjevici ter na Mali Slevici. Drobníčeve polhovke je prodajal celo priznani ljubljanski krznar Eber.
Cerkvenima praznikoma Marijinega vnebovzetja (15. avgust) in Marijinega rojstva (8. september) so naši predniki dali lepa slovenska imena: veliki in mali šmaren oziroma vélika in mala maša. Še danes rečemo, da mala maša za suknjo vpraša, saj prihajajo hladnejši dnevi in takrat se je običajno pričel tudi lov na polhe.
Ko je ekipa sodelavcev Borisa Orla v letu 1960 obiskala Mačke nad Robom, jim je takrat 81-letni Jože Rupar pripovedoval, da je tudi sam lovil polhe. Ker so polhi nočne živali, se jih lovi ponoči, ko so zunaj. Podnevi se skrivajo po »polšnah«, to je pod skalami, v zemlji in po votlih bukvah. Povedal je, da polh pozimi prespi celo zimo brez hrane. Sicer pa jé divje hruške – drobnice, lešnike, najraje ima žir. Če je tega dosti, je dosti polhov. Vedel je tudi, da je dobro jesti žirovo olje.
Žir je plod bukve in predstavlja bogat vir maščob za gozdne živali. V skledici z mehkimi bodicami zraste par oreškov, velikih dober centimeter in s po tremi ostrimi robovi. Milena Ožbolt na portalu Stare slike (www.cerknica.org) piše, kako je izgledal postopek pridelave žirovega olja na Cerkniškem in na Blokah: ko so jeseni grabili listje za nastilo, so ob tem pograbili tudi žir. Od listja so ga ločili tako, da so ga sejali skozi reto. Žir so oprali, neoluščeno zrnje pa posušili na krušni peči, nato pa ga je mlinar na posebnem kamnu zmlel in iztisnil ter prestregel olje, ki se je cedilo iz njega. Iz enega mernika žita (25 litrov) so dobili približno dva litra olja. Okusno žirovo olje je bilo boljše od navadnega in so ga uporabili najprej v kuhinji za cvrtje. Ko je izgubilo nekoliko nenavaden okus, so ga dali tudi na solato. Ker je žirovo olje rado postalo »žaltavo«, so ga shranjevali v kamnitih posodah, pokritih z lesom, podobno kot oljčno olje na Primorskem.
Polhe je Jože Rupar lovil s samojsternami. Pleteršnikov slovensko-nemški slovar pojasnjuje številne starejše in narečno obarvane besede s konca 19. stoletja, ki so bile v rabi med ljudstvom: besedo samojstrn zasledimo med razlago za samostrel, slovar pa jo navaja kot popačenko; »ker se kakor samostrel sprožuje«. Za v omenjeni slovar je besedo prispeval naš rojak Fran Levstik.
V samojsterne ali škatle je Jože Rupar dal lesniko ali oreh ali pa jih je le namazal z oljem. Nato je samojsterno pribil na dolgo polico in jo nastavil na bukovo drevo. Izbral je mesto, kjer so hodili polhi – njihove poti so namreč poznali. Nastavil je po več škatel, domov pa je polhe odnesel kar v košu, toliko jih je bilo.
Polhanje je bilo že od nekdaj tudi družaben dogodek. Čeprav za lov večja skupina ljudi ni potrebna, pa se običajno zbere po več polharjev, saj gre za nočno dejavnost, ko so polhi aktivni. Tako so si polharji že od nekdaj zakurili ogenj in poslušali, kdaj se je katera škatla zaprla ali počila. Nato so šli polha iskat in na novo nastavili past. V Mačkih so uporabljali različne pasti: dujka – to sta bili dve pasti skupaj, sprutenca – pasti sta stali ena nasproti drugi ter samec. Tudi posamezni deli pasti so imeli svoja imena. »Past ima: dve pəhka, stevo in feder ter riuc,« je zabeleženo v zapiskih etnologov SEM.
Polhe so začeli loviti o mali maši in jih lovili do snega. »Ko je slana, so tako debeli, da gredo slano lizat. Takrat so najboljši, ker so tako debeli,« je etnologom povedal Rupar. »Navadnega polha umeščamo med divjad, lovna sezona pa danes traja le od 1. oktobra do 30. novembra,« pojasni starešina LD Velike Lašče Franci Zakrajšek. Polhe lahko lovi vsak, ki pridobi polharsko dovolilnico, in sicer pri lovski družini na območju, kjer namerava loviti, ali pri upravljalcu lovišča s posebnim pomenom. Na dovolilnicah se zabeleži datum lova, število ujetih navadnih polhov in število nastavljenih pasti. Polharsko dovolilnico je potrebno imeti pri sebi s predhodno že vpisanim datumom lova, kadar polharja preseneti lovski nadzornik. »Podatke zbiramo predvsem za potrebe evidenc, posredujemo jih naprej; je pa danes navadnega polha mogoče loviti le s pastjo,« pojasni Zakrajšek. Etično sporne prakse lovljenja polhov tako danes niso več dovoljene. Ena od njih je zabeležena tudi v zapiskih v SEM: če je kdo vedel, kje je veliko polhov, je šel, prižgal slamo in jih pokadil, da so popadali dol. Potem jih je le še pobral in nadeval v žakelj.
Polharji so potem ulovljene živali na meh odrli. To je pomenilo, da so polha prerezali pri zadnjih nogah ter mu potegnili kožo čez glavo, z glavo vred. (Besedna zveza odreti na meh pomeni, da živalsko kožo odstranimo tako, da ostane po dolgem neprerezana. Zanimivo, da v prenesenem pomenu lahko to uporabljamo tudi pri ljudeh – odreti koga na meh – bi pomenilo ‘popolnoma oropati, tudi ogoljufati koga’ ali pa ‘napraviti, povzročiti komu kaj zelo neprijetnega’, pojasnjuje portal Fran.)
Meso so skuhali, drob (drobovino), oči, muštafe (brke) in zobe pa zavrgli. Župo (juho) so najraje zlili na žganje, to so imeli stari možakarji najraje. Meso so jedli zraven – nekateri so ga prijeli kar z roko in ga pojedli s kostmi vred. Bil je neki možakar, ki je nalovil od 70 do 80 polhov za malo mašo, da mu ni bilo treba kupiti drugega mesa. »Kože so navesili na vrbovo žbico ali drat, nekoliko narazen in so se sušile. Najbolje je bilo sušiti, da je bilo nekoliko toplo in zračno – pri peči na gautrih ali na glistih (na teh so sušili tudi koruzo).«
77-letni Janez Žužek z Jakičevega je etnologom povedal, kako so polhove kožice obdelali. Kožo so pribili na dilco, postrgali žilice in kožo z nečem potrosili ter jo obesili na sukanec. Sešili so po več kož skupaj in pustili, da so se sušile. Za eno kapo polhovko so potrebovali okrog 30 kož.
Tudi v Robu je živel krojač, ki je izdeloval polhovke. Kože je kupoval po domovih in zanje plačeval po pet krajcarjev. V Granjevici pod Velikim Osolnikom jih je nekdo drug v 60. letih prejšnjega stoletja še izdeloval.
Polhovke so v velikolaških krajih šival tudi Drobničevi (Zakrajškovi) z Male Slevice. Dane Zakrajšek pripoveduje takole: »Moj ded Anton Zakrajšek je kupoval polhove kože po Blokah. Tja se je vedno odpravil za dva dni, in to kar peš. Oprtal si je dva nahrbtnika, enega je obesil spredaj, drugega na hrbet. Prespal je na domačiji pri Porokovih, kamor je kasneje tudi poročil eno od svojih hčera. Moj oče Franc in njegova sestra Ela, izučena šivilja, pa sta polhovke potem šivala. Oče je krojil in s šivanko kože sešil, Ela pa je sešila podlogo in napravila cof za na vrh.«
Drobníčeve polhovke so bile vedno natančno izdelane; prodajali so jih tako domačinom kot tudi v krznarstvo Ebar v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni, ko se je v mestih okrepilo meščanstvo, je tudi krzno postajalo vse bolj zaželen del ženske garderobe. Mladi krznar Eber iz Ljubljane je v letu 1919 odprl svoje krznarstvo na Gradišču. Posli so dobro uspevali in že pred drugo svetovno vojno je veljal za enega največjih slovenskih krznarjev. Krzno je kupoval na največjih svetovnih borzah in zaposloval kar trideset krznarjev in šivilj. Svoje cvetoče podjetje je spomladi 1941 preselil na Kongresni trg, druga svetovna vojna pa je posel zaustavila. Medvojno in povojno obdobje sta bili za vse obrtnike težki in nova oblast je Krznarstvo Eber leta 1952 preselila v majhen prostor na Wolfovo ulico. Z leti se je situacija izboljšala; zanimanje za krzno je hitro raslo in za Krznarstvo Eber so nastopili boljši časi. Danes se lahko pohvalijo že z dobro 100-letno tradicijo.
Pri Zakrajškovih na Mali Slevici so v šestdesetih oz. sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi sami strojili polšje kože. Sprva so jih nosili strojit v Ljubljano, pa je od tega ostalo bore malo. Potem so jih strojili sami doma, ponoči, na skrivaj. V hlevu so imeli mentrgo, v katero so stresli kože ter jih posuli z žaganjem, po kožah pa je bilo treba hoditi, da so se zmehčale. Z leseno rašpljo so nato zdrgnili mast z zadnje strani kož; nato so jih posušili. V Drobničevi družinski zapuščini hranijo tudi šiviljsko košarico z lesenimi modeli različnih velikosti, ki so jih kot kroje polagali na najlepše dele kož. Na modelih so zapisane mere ter zahtevano število kož za različne velikosti polhovk. Tudi za otroško. Kože so razrezovali s pomočjo britvic v določene oblike, jih zbirali in sortirali: najlepše so bile za na vrh; ponavljajoč vzorec na kožah se je lepo ujemal tudi po zunanjem robu, pisane z belimi progami pa so prišili na manj vidna mesta v notranje dele. Za cof so izbrali najlepšo kožo.
»Ded Anton je umrl na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko mi je bilo deset let, zato se njegove podobe le bežno spominjam. Zapomnil pa sem si, da je vedno rad bral knjige. Še vedno hranim očetovo polhovko, ki jo je vedno s takim ponosom nosil,« pove Dane. V Drobníčevi hiši na Mali Slevici je nekaj časa delovala tudi trgovina s kožami in tekstilom. Med pospravljanjem so domači odkrili tudi staro označevalno tablo, ki je kupce vabila v prodajalno krzna in tekstila, spodaj pa je bilo zapisano tudi ime lastnika – Anton Zakrajšek. O trgovini z velikimi balami blaga in prodajalnim pultom pri Drobničevih je rada pripovedovala tudi že omenjena teta Ela. Oče ji poroke z njenim izbrancem ni odobril, zato je kot neporočena teta ostala pri hiši. So jo pa poslali v uk in izučila se je za šiviljo.
Polhovke so nosili predvsem moški. Etnologom je o posebni moči polhovih pokrival pripovedovala takrat 83-letna Frančiška Gradišar iz Bavdkov. Ko je bil kdo hudo bolan, so mu dali polhovko in verovali, da bo ozdravel. Če je imel na prsih bulo, so rekli, da si mora dati polhovo kapo na prsi, pa bo pomagalo. Na Jakičevem pa so rekli, da škrat pase polhe. Kadar se polhi zatečejo na kakšno podstrešje, zganjajo tak hrup, da marsikdo pomisli, da straši. V naših krajih so stari ljudje govorili, da vrag polha goni in nastal je rek: »Tako gre, kot da bi vrag polha gonil.« Tudi Valvasor je temu verjel, saj takole zapiše v Slavi Vojvodine Kranjske: »Pravijo za trdno, da jih goni vrag sam na pašo. Pred leti sem šel sam z drugimi ponoči v gozd, kjer navadno love te živali. Tu smo slišali močno pokanje in tleskanje, kakor pokajo vozniki z bičem. Ko so prišli in pritekli nato polhi v neverjetnih množinah, so kmetje okrog mene slekli suknje in sezuli škornje ter vse skupaj pometali od sebe. Zlezlo je toliko polhov noter, da so jih bili suknjiči in škornji čisto polni. Ko je bila polšja armada (ali vojska ali čreda) mimo, so v oblačila skrite polhe pobili in pobrali. To mi morejo potrditi moja lastna ušesa in oči. Vendar se to ne dogaja vsako noč, ampak le ob sobotah zvečer in o drugih svetih časih.«
Vir: Zapiski Orlovih ekip (predvsem Pavla Štrukelj), hrani SEM
Slike:
Polhovki Franca Zakrajška – Drobníčevega z Male Slevice
Mere in leseni kroji
Polh v interpretacijskem centru Mišja dolina na Rašici
Najlepše kože so za zunaj; znotraj so skrili tiste z belimi lisami
