Da je Fran Levstik napisal Martina Krpana in Popotovanje od Litije do Čateža, ve povedati skoraj vsak, manj znano pa je, da je Levstik zapisal tudi precej slovenskih pravljic in pripovedk, objavljal pesmi za otroke in skupaj s prijatelji v gostilni pri Drakslerici v Velikih Laščah leta 1855 odigral kmečko burko Juntez ter s tem sprožil pomemben proces – začetek ljudskega gledališča na Slovenskem.
Da bi se primerno poklonili začetkom ljudskega gledališča v Laščah in tudi Levstikovemu ustvarjanju za otroke, so se pred četrt stoletja v Velikih Laščah pričela srečanja otroških gledaliških in lutkovnih skupin Najdihojca. V sodelovanju KUD Primož Trubar in Zavoda Parnas ter ob pokroviteljstvu Občine Velike Lašče so po sedmih letih prerasla v eno- oz. dvodnevni festival otroškega gledališča, ki živi še danes. Ime je festivalu posodil Najdihojca, literarni lik iz Levstikove pesniške zbirke z istim naslovom. Najdihojca je nagajiv, nepremišljen, a nasmejan otrok, ki ga pritegne vsaka neumnost. Takole se pričenja pesmica o njem:
Najdihojca, palček naš,
ne razgrajaj, samopaš!
Vedno te je vrisk in smeh,
zdaj po odrih, zdaj pri tleh.
Pri festivalu Najdihojca pa še zdaleč ne gre le za nastope domačih in gostujočih skupin. Posamezni razredi si za ogled Najdihojce rezervirajo kar kulturni dan, drugi obiščejo le kakšno od predstav, prihajajo otroci iz vrtca in bližnjih šol, dvorana ves čas poka po šivih. Med odmori animatorji aktivirajo gledalce, da spoznavajo odrske veščine, nastopajo na odru, posnemajo zvoke, se razgibajo in med naslednjo razstavo je spet mir. Mladi in malo manj mladi prostovoljci KUD Primož Trubar skrbijo tudi za pomoč pri sceni in zavesah, tehnično podporo predstavam, fotografiranje in snemanje, za usmerjanje gledalcev in nastopajočih ter tudi za krofe in sok za male igralce, ki predstavljajo že legendaren zaključek vsakega nastopa. Razigranemu dečku Najdihojci je oblikovno podobo za festival v prvih letih prispevala Špela Andolšek Jakše in ista podoba je aktualna še danes.
Prva leta so si kot prostovoljci predstave ogledovali tudi najboljši študenti AGRFT, ki jih je za to navduševal profesor Tomi Janežič. Po predstavah so se pogovarjali z mentorji in kvaliteta predstav je vidno rasla. Med njimi so bili danes priznani ustvarjalci slovenskega gledališkega sveta: Marko Bratuš, Dejan Spasić, Renata Vidič, Eva Nina Lampič, Nina Rajić Kranjac, Anja Novak, Jaša Jenull in drugi.
Festival otroškega gledališča Najdihojca še vedno na oder privablja otroške gledališke skupine, ki vsako leto nastajajo v vrtcih, šolah, podružničnih šolah ali kulturnih društvih iz domačih logov in okoliških krajev. Enkrat več, drugič manj. Redkokdo v Laščah še ni stal na odru ali pa vsaj kot gledalec sodeloval na Najdihojci. Zanimivo, da tudi v programu predstav ne moremo mimo Levstika: zagotovo največkrat videna gledališka predstava vsa ta leta na Najdihojci je prav Levstikova pravljica Kdo je napravil Vidku srajčico – a vsaka je drugačna in s tem edinstvena.
Precej avtorskih predstav so na Najdihojci uprizorili mladi velikolaški gledališčniki iz skupine Gledeja. Vrsto let sta bila njihova mentorja Ana Porenta in Gregor Grešak. Njun Zavod za razvijanje ustvarjalnosti je tudi v knjižni obliki izdal precej avtorskih gledaliških besedil, npr. Videzi sveta, Videzi domišljije, nekaj avtorskih besedil pa je izšlo v zborniku ob 5. obletnici Najdihojce pri Zavodu Parnas. Gledališče Gledeja je na oder postavilo številne otroške in mladinske predstave in v letih številne mlade pritegnilo v gledališko ustvarjanje, se udeleževalo srečanj JSKD in samostojno gostovalo po okolici. Nekdanja mentorica Gledeje mag. Ana Porenta dogajanje komentira takole: »Največ mi pomeni, da smo z mladimi, ki so bili del Gledeje, postali kar življenjsko povezani. Čeprav Gledeje ni več, še vedno sledimo, kaj se z Gledejci dogaja in smo vedno veseli drug drugega. Šlo je za ustvarjalno druženje, a ne le na gledališkem nivoju. Bili smo predvsem varna skupina, kjer si se lahko sprostil, imel prijatelje, izpostavil probleme. Bili smo skupnost ustvarjalnih ljudi, ki se med seboj podpirajo. Tudi pri predstavah so vedno vse uspeli izpeljati kot ekipa.«
Pod nekatere otroške oz. mladinske predstave se je kot avtor oz. režiser podpisal tudi Gregor Grešak: »Če gledam s stališča sebe kot mentorja, me je to delo zagotovo obogatilo in mi dalo oseben uvid. Veliko mi je pomenilo, kako so se Gledejci, ki so bili na začetku zadržani, razvili v zelo samozavestne ljudi, ki se niso bali nastopanja, čeprav smo jih sprva težko spravili na oder. Ponosen sem tudi, da se še danes igrajo Gledejine igre v nekaterih gledališčih po Sloveniji in da so pustile pečat tudi na nacionalnem, ne le na lokalnem nivoju.«
Otroške predstave na velikolaškem odru pa imajo seveda še precej daljšo zgodovino od festivala Najdihojca. Za marsikoga je ena najboljših predstav, ki jih je kdaj režiral Andrej Perhaj Adl, predstava Obtoženi volk po predlogi Žarka Petana. Gre za zgodbo o Rdeči Kapici, ki pa je spisana drugače – kot sodna obravnava proti volku. Čeprav je volk v predstavi še vedno negativen lik, se na koncu izkaže, da obstajajo tudi drugačne razlage in ocene njegovih dejanj. Plakat za to igro je še vedno obešen v predprostoru gledališke dvorane v Levstikovem domu. Adl se te predstave rad spominja: »Zame je bil to eden najboljših trenutkov, ko sem se ukvarjal z gledališčem v Laščah. Malo sem priredil zadevo, bistveno pa ne. Predstava je bila dobra, najbolj disciplinirana predstava, kar jih je bilo v Laščah. Med predstavo se namreč ne smejo premikati stranske zavese na odru. Zato so morali biti mladi igralci tudi v zaodrju ves čas zbrani, da niso zmotili igralcev ali pa gledalcev. Motivirani otroci, imel sem pravo srečo pri izbiri ekipe, pa pravo gledališče, kjer spoznajo osnovni odrski jezik, luči idr. Dobro je bilo. Delal sem pa tako, kot da niso to samo otroci, ampak se gremo povsem resen teater.«
Na razstavi Kako je Vatikan postal Levstikov dom v galeriji Levstikovega doma je del razstave posvečen tudi otroškemu in mladinskemu gledališču v Velikih Laščah, Gledeji in festivalu Najdihojca. Ena od fotografij nas popelje še bolj nazaj, ko so v letu 1953-54 otroci na odru zaigrali Zvezdico Zaspanko. V tej predstavi je igrala tudi Tončka Paternost (sedaj Uhan), ki se predstave še dobro spominja: »Seveda, tudi jaz sem bila ena od teh zvezdic v Zvezdici Zaspanki. Oblekli so nas v široka bela krilca, držale smo se za roke v krogu in plesale na odru. Nosile smo copatke, bilo nas je kar precej, sigurno več kot deset. Mislim, da sta morali sodelovati tudi Korenova Tinca (danes Indihar) in Maricel (Marija, danes Ilčeva), saj smo bile vedno in povsod vse tri skupaj. Morda je igrala tudi Pečnikova Majda – ne spomnim se dobro. Imam pa s te predstave tudi dve fotografiji, na eni so štiri, na drugi pa vseh 12 zvezdic, ki plešemo. Na predstavo nas je takrat pripravljala učiteljica Zofka Rakušček, ki je učila najmlajše; zelo smo jo imeli radi. Spominjam pa se, da je hodila v cerkev. Nekoč sva jo s Tinco celo opazili, saj sva sedeli v prvi vrsti. Tudi ona naju je videla. Morda si je mislila, da sva jo midve zatožili, vendar je nisva. Ko je tedanji ravnatelj ugotovil, da hodi k maši, je izgubila službo. Ja, težko je bilo takrat za učitelje.«
V svojem družinskem arhivu sama hranim še eno fotografijo, ki sodi v obdobje med leti 1925 in 1930. Na zadnji strani je še možno razbrati zradiran zapis: Za spomin na igro v Vel. Laščah. Prikazuje mlade kostumirane igralce, ki so bili sošolci moje babice Marije Paternost, rojene 1918. Na levi je učiteljica Somrakova in desno velikolaški organist Anton Brejc, oče Jožeta Javorška. Ker je iz šolske kronike za leta 1919/1920 razvidno, da je učiteljica Somrakova skrbela tudi za cerkveno petje šolskih otrok, je morda igro spremljalo tudi otroško petje. Žal naslova predstave ne poznam in tudi mali igralci so zdaj pokojni. Ste za malo raziskovanja? V fotografijo so s prve strani rahlo vdrte začetnice na podobah oseb: v spodnji vrsti na sredini sedi deklica M, levo od nje je deček S, desno pa deček M. V drugi vrsti je berljiva le črka na drugi deklici z leve, F. Med učiteljico Š. in A. Brejcem (O – organist?) je z leve najprej deček M, nato deklica M in številka 2; sredina ni berljiva; desna deklica v belem je P. V zadnji vrsti je na skrajno levi deček T., na skrajno desni pa je deček J. Morda enako fotografijo hrani še kdo in odkrijemo, kdo so bili mladi igralci s slike. Morda nam v kratkem priskoči na pomoč tudi umetna inteligenca.
»Gledališče v Laščah včasih malo zamre, potem pa se spet dvigne. Prihodnost obstaja še naprej in vedno se bo nekdo našel, ki bo to speljal naprej,« je prepričan Gregor Grešak. Zanimalo me je, ali je bil Virtualni svet.com, ki ga je pred leti na velikolaški oder postavila Gledeja, že dolgoročna napoved današnjega sveta, a Gregor me je potolažil: »Digitalni svet je nekaj, proti čemur se bomo v nekem trenutku obrnili. Že sedaj se to dogaja, tudi pri mladih. In sledil bo veliki »come back« in s tem tudi povratek v gledališče in v vse ostale stvari, ki nas združujejo kot ljudi.« Strinjam se. Letos je na velikolaškem odru dokazano zaigrala že četrta, morda celo peta generacija naše družine. To pa tudi ni kar tako, a ne?
