Demokracija je sistem, ki si ga je izmislila oligarhija, ki hoče vladati. Ljudem daje vero, da odločajo. A odločajo tisti, ki imajo vzvode v rokah.
Ljudstvo nikoli nima v svojih rokah vzvodov oblasti. Ljudje ne odločajo o ničemer, ker v svojih rokah nimajo vzvodov.
Volitve so politični teater, zaradi katerega ljudje mislijo, da lahko odločajo. Tisti, ki imajo oblast, se zelo trudijo, da od ljudi dobijo pristanek. Če število tistih, ki so glasno proti, doseže kritično maso, lahko oblast »pade«. Zato oblast daje ljudem lažni občutek, da so pomembni in jih ves čas nekoliko podkupuje. A ljudje niso pomembni v tem, da volijo, ampak v tem, da so lojalni, kajti če so ljudje proti, ni dobro. Zaradi tega ni izvoljen tisti, ki govori resnico, ampak tisti, ki je bolj šarmanten in bolj prepričljivo laže.
Zadeva (demokracija) je fantastično zamišljena in v moderni dobi se je razvila do perfekcije. Elektronski mediji, od radia naprej, omogočajo, da človeku ni več treba stopiti na zaboj sredi vasi in ljudem razglašati svojih idej. To sta zamenjala radio in televizija, z internetom pa je vse skupaj doseglo neslutene razsežnosti. Verjetno bomo v dnevno sobo kmalu lahko dobili hologramsko podobo kandidata, ki nam bo po kosilu predstavil svoje ideje.
Tisti, ki želijo vladati, se trudijo, da ohranjajo videz demokratičnosti, vendar jim zadnje čase tudi videz polzi iz rok (npr. romunske volitve). V Evropi imamo nekaj primerov, ko vladajo stranke, ki niso zmagale na volitvah, ali pa ko vlado podpira zelo majhen delež javnosti. Menim, da vladajoče oligarhije vnaprej določijo zmagovalce, ampak zaradi videza morajo biti kandidati vedno izvoljeni na volitvah. Njihov kandidat je s tem demokratični kandidat, za izvolitev pa uporabijo vse možnosti, ki so na voljo.
Že v stari Grčiji je Sokrat ugotovil, da to ne pelje nikamor. Ko je njegov vpliv začel motiti vladajoče strukture, so ga demokratično obsodili na samomor. Torej je bila ideja demokracije 'farsa od farse' že na začetku. Starogrški model nam ne more biti vzor tudi zato, ker je imel volilno pravico samo majhen del (moškega) prebivalstva.
O dnevu republike*
Dan republike je bil v bivši Jugi eden od najboljših praznikov, ki smo ga praznovali kar dva dni. Bil je spomin na II. zasedanje AVNOJ-a v Jajcu, o čemer smo se učili in o čemer smo vedeli vse: o poti tja, o zasedanju, o poti nazaj … Praznik je bil začetek veselega decembra, ki je bil v Jugi dejansko vesel: nehalo se je delati, lokali so bili polni, ljudje so pozabili na inflacijo, dali so si duška, bili so razigrani in sproščeni. Ni pa še bilo potrošniških orgij. Tudi črnega petka takrat še ni bilo. En mesec smo bili dobre volje, potem pa se je življenje vrnilo v ustaljene tirnice.
V tistih časih so iz AVNOJ-a naredili mit, ki je presegel realnost. Ampak ravno to je vloga mita. Naredili so mit iz potovanja delegacij in izogibanja zasedam na poti tja in nazaj. Potovanje delegacij so prikazovali kot kalvarijo, nekakšen križev pot, ki se ni končal s križanjem, ampak neposredno z vstajenjem.
Danes takšnega praznika nimamo. Po moje bi lahko tak praznik praznovali na obletnico plebiscita, 23. decembra, kajti to je bilo najbolj državotvorno dejanje. Takrat smo ljudje naredili odločilni korak. Praznujemo pa dan samostojnosti (26. decembra) na dan, ko so bili razglašeni rezultati, za katere smo praktično vedeli že uro po zaprtju volišč. Vse ostalo je bilo posledica.
Slovenci nimamo talenta za ustvarjanje mitov; s tega vidika smo zelo »protestantski«, skromni, celo nekoliko puščavniški. Ko sem šel s svojo družbo 26. decembra 1990 na volišče, smo, morda edinkrat v življenju, volili z vero, da dejansko odločamo o nečem. Takrat sem se krasno počutil: »Jaz, samozavestni Slovenec, bom imel svojo državo!« Tega dogodka ne bom pozabil. In iz tega nismo znali in si ne znamo narediti praznika!
*Ta pogovor sva posnela ravno 29. novembra, na dan, ko smo včasih praznovali dan republike.
O zgodovini in dejstvih
Morda kdo poreče, da zgodovina ni pomembna. A je pomembna: moramo se je zavedati, jo brati in sprejeti. Smo vsota vseh zgodovinskih dejanj, vsega, kar se je zgodilo ali so naredili naši predniki. To je del nas in te stvari so pomembne.
Poznati moramo točne podatke, dejstva. Dejstev se moramo zavedati, zgodovina pa je interpretacija dejstev. Politika izkorišča tista dejstva, ki v določenem času prinašajo večji učinek, vzbujajo močnejša čustva. Tu gre za zlorabo zgodovine.
Z zgodovino se moramo sprijazniti in jo vzeti za svojo. Ne gre za razčiščevanje, ampak za zavedanje o dejstvih, ki so se zgodila. Dejstva so pomembna, pomembno je, kdo je nekaj povzročil in kdo je bil žrtev. Iz zgodovine se mogoče kaj naučimo ali vidimo, kako se lahko z določenimi koraki izognemo nečemu slabemu.
Za nekatere dogodke v preteklosti je zelo jasno, ali so bili zločin ali ne. Dogodkov iz preteklosti ne smemo ocenjevati z današnjimi očmi. Če je nekaj zločin, je zločin in s tem se je treba sprijazniti. Dogodkov za nazaj ne moremo razčistiti; morda jih lahko razčistimo na simbolni ravni, na pravni pa težje. Treba je sprejeti dejstva. Nase moramo sprejeti tako grehe kot dobra dela prednikov, vendar nas to ne sme obremenjevati. Tako je bilo in tistega, kar se je zgodilo, ne moremo spremeniti. Seveda je to težko narediti – le malokateremu narodu v svetu je to uspelo.
Jože Starič
