O dvojini
Slovenski jezik je edini uradni evropski jezik, ki uporablja dvojino. Dvojina je posebno bogastvo jezika, je intimnost, prijateljstvo. Dvojina je naša prednost, ki jo je poudarjal že Primož Trubar. Zaradi dvojine imamo Slovenci v jeziku eno orodje več, kar rad poudarim tujcem (Language is a set of tools and we have one tool more). Dvojina je zelo naravna: že spočetje je dvojina in nato se jajčece vedno deli na dva dela. Slovenci smo se utemeljili z jezikom in na to posebnost moramo biti ponosni.
Še bolj kot neraba me jezi napačna raba dvojine. Ko na začetku prenosa nogometne tekme slišim komentatorja reči: »Vratar je spustil žogo med nogama,« neham gledati. V slovenščini je pravilo, da se za dele telesa, ki jih imamo v paru, ne uporablja dvojine ampak množina: imamo roke, ušesa, noge, nosnice, oči in ne roki, ušesi, nogi, nosnici ali očesi! Tudi Domen Prevc ob neposrečenem skoku ni plosknil z rokama ampak z rokami! To je prisiljena raba dvojine, ki ni za nikamor. Enako velja za dele obleke: hlače imajo hlačnice, pulover ima rokave … Tudi dvojčki in starši spadajo v isto skupino, nista dvojčka ali starša! Ljudje se trudijo, da bi govorili prav in v teh primerih govorijo narobe. Gre za prisiljeno rabo dvojine. »Preigral ga je tako, da mu je žogo poslal med nogama.« Kakšnima nogama vendar, saj nima treh, da bi žogo poslal med levima oziroma desnima nogama. To je eno od osnovnih pravil slovenskega jezika, ki je v internetnem brskalniku od nas oddaljeno samo en klik. Jezik je racionalen in praktičen. Jezi me, kadar dvojino narobe uporabljajo uradni govorci in komentatorji. Čudi me, da jih lektorji ne opozorijo in jim povedo, naj odpravijo napako, ki, vsaj v mojih ušesih, zveni strahotno grdo.
Dvojina je kulturna posebnost, cel kulturni koncept in predstavlja velik izziv za tujce, ki se učijo slovenščine. Tako kot je za nas neumen koncept, da sta dva že množina, je za tujce težko razumljiv koncept dvojine.
Pri rabi dvojine je pomembno tudi to, da dolenjska narečja ne poznajo ženske dvojine. Ne vem, zakaj, morda zato, ker sta že dve ženski zelo veliko? Ko se ljudje v dolenjskem narečju trudijo uporabljati dvojino, ki je v tem primeru narečje nima, spet prihaja do napak: »Svi šli v Lašče.« Če govoriš v našem narečju in ne uporabljaš ženske dvojine, je to prav, saj je to narečje! Ostala slovenska narečja žensko dvojino poznajo.
Napačna raba dvojine me jezi precej bolj kot napačna raba rodilnika: »Ne znam uporabljati drugi sklon.« Pri neuporabi rodilnika gre po mojem mnenju bolj za lenobo, kajti rodilniška oblika je en zlog daljša in se iz lenobe ali zaradi hitrosti beseda skrajša. Tudi sam naredim to napako in sem slabe volje, ko se zalotim.
O slovanskih jezikih
Včasih sem dobro govoril hrvaško in srbsko. Nekoč sem hrvaški skupini razlagal Trubarja v hrvaščini in na koncu me je slavistka opozorila, da sem narobe uporabljal dvojino, ki je hrvaščina nima.
Od slovanskih jezikov je morda najtežje razumeti makedonskega: ugotovil sem, da sem se z Makedonci lažje sporazumeval, če smo počasi govorili vsak svoj jezik, kot če smo uporabljali srbski jezik. Po mojem mnenju je večja razlika med slovenskim in hrvaškim ali srbskim jezikom kot med slovenskim in ruskim jezikom. Gre za ritem jezika. Ruščina ima (kot slovenščina) poudarek na drugem zlogu in spada med jambske jezike, hrvaščina in srbščina pa imata poudarek na prvem zlogu in sta trohejska jezika. Lep primer sta npr. ženski imeni Nataša in Svetlana, ki ju Slovenci in Rusi izgovorimo s poudarkom na drugem, Hrvati in Srbi pa na prvem zlogu. Poudarek povzroči, da beseda zveni povsem drugače.
Sicer pa za srbščino velja, da je nekakšen esperanto za slovanske jezike: Govori srbsko pa te bo razumel cel (slovanski) svet. Iz izkušenj vem, da sem se s Poljaki (ali z Bolgari) veliko lažje sporazumeval v srbskem kot v slovenskem jeziku.
Kampanja, ki se nikoli ne konča
Iztočnico za tokratno kolumno mi je v prejšnji Trobli v uvodniku zapisal kar podžupan Dejan Zakrajšek. Z naslovom, ki pravi, da tedaj, ko volitve minejo, ostanejo ljudje, se zlahka strinjam. Avtor pa v 7. odstavku obžaluje, da se je predvolilna kampanja že začela. Tu bi ga rad spomnil na staro pravilo, ki pravi, da se kampanja začne dan po volitvah. Prejšnjih. S kampanjami in volitvami imam zaradi narave svoje službe precej izkušenj. In tokrat bi jih rad nekaj podelil z vami.
TRAJANJE KAMPANJE. Že omenjeno pravilo pravi, da moraš dan po volitvah začeti kampanjo za naslednje volitve. V idealnem svetu to drži, a vseeno se prve tri dni pospravlja in potem potrebuješ nekaj dni premora, potem pa je treba urediti še vse drugo, kar sledi po volitvah. Zakon pravi, da kampanja traja en mesec. Morda uradni del, gotovo pa ni všteta vsa priprava, ki traja mesece. Politiki po navadi kar težko dojamejo, da se veliki večini navadnih smrtnikov z njimi ne da ukvarjati več kot tisti en mesec pred volitvami. Na drugi strani so nekateri, ki bi vsak pogovor ob pivu začinili s politiko. Moja izkušnja? Približno pol leta dela na visokih obratih za načrtovanje in izvedbo kampanje.
KANDIDATI. Na televiziji vidite predsednike strank, pa morda še enega ali dva njihova predstavnika. Na plakatih in letakih vidite kandidate. Včasih ljudje obkrožijo stranko, pa nimajo pojma, kdo kandidira zanjo v njihovem okraju. Drugič obkrožijo kandidata, čeprav kandidira za določeno stranko. A verjemite – že to, da zbereš 88 kandidatov za državni zbor, ali pa 12 za občinski svet je precej zahtevno delo. Če si stranka z nekaj tisoč člani in zgodovino, je to lažje. Če si ustanovljen na novo, precej težje. In samo upaš, da si izbral ljudi, ki ti v kampanji ali po izvolitvi ne bodo delali sramote.
TEHNIKA. Kandidati bodo v kampanji skakali z vseh strani – na pametni telefon, računalnik, plakate, v nabiralnike. Za vsem tem pa stoji skupina ljudi, ki vse to oblikuje, fotografira, nastavlja, popravlja, tiska, dostavlja, kliče, vodi terenske kampanje. Zato po navadi popravim plakat nekoga iz druge stranke, če je odtrgan. Da je tisti plakat prišel v Lašče na trg, je svoj trud vložilo kar nekaj oseb. Slike morajo biti popolne, barve usklajene, pošiljka na logističnem centru do ure, svinčniki potiskani in dostavljeni na stojnice. Časa vedno zmanjkuje, ekipe so vedno premajhne, dela je vedno preveč. Na višku ni razlike med delovnikom in vikendom, dnevom ali nočjo.
SPOROČILA. Kako povedati, kar misliš, tako da bodo ljudje razumeli in jim bo všeč? To je miselno precej zapleteno delo. Kako se odzvati na dogodke, napade, zmage ali poraze? Ni vzorca. So pa ljudje, ki znajo spisati lepše tekste in ljudi razumejo nekoliko bolje kot drugi.
IN MOJA IZKUŠNJA? Pri vseh teh fazah kampanje sem že sodeloval. Od tehnične do strateške. Ni prostora za napake, ni počitka, ni omahovanja. V tem intenzivnem času se moraš zelo hitro naučiti zelo veliko, se lotiti stvari, ki jih nisi delal še nikoli, spanje daš na stran, kava pa je nujni spremljevalec.
Zadnje državnozborske volitve sem bil zadolžen za terensko avtobusno kampanjo. 28 dni na avtobusu, celi dnevi, vsak dan novi ljudje, novi izzivi po celi Sloveniji. Hkrati sem bil še kandidat. In glede na rezultat v Velikih Laščah me imajo ljudje raje, če me kakšen mesec ne vidijo.
Zadnje lokalne volitve sem odborom stranke na terenu pomagal pri besedilih in sestavi njihovih promocijskih zloženk. Skoraj 200 tekstov. Ko se danes peljem mimo katere od teh občin, se spomnim njihovih problemov in obljub kandidatov. Nekateri kandidati, ki sem jim pomagal, so danes župani in občinski svetniki. Morda so jim kakšen glas prinesli tudi moji stavki.
IN KAJ JE RES POMEMBNO? Tu je podžupan zadel – ostati človek. Od enih do drugih volitev moraš ostati človek – do protikandidata, do njegove ekipe, do svoje ekipe, do ljudi, s katerimi živiš. Delati moraš tako, da ti nihče ne bo mogel ničesar očitati. Le tako lahko po volitvah z nasprotnikom kaj premakneš na bolje. Le tako se lahko tudi po volitvah prikažeš v svojem kraju in spiješ pivo skupaj s tistimi, ki so drugačnega mnenja, a si delijo ta mali košček raja, ki mu pravimo domači kraj.
Marko Gruden
Kolumna je članek z izrazito poudarjenim osebnim stališčem avtorja. Tega avtor ne skriva.
