O enakosti spolov
Primož Trubar zahteva pismenost za vse ljudi, za vse kristjane, saj imajo vsi pravico, da dobijo božjo besedo v svojem jeziku. To pa pomeni, da morajo znati brati, pisati in tudi razumeti prebrano. Trubar poudarja tudi pomen izobrazbe žensk, saj one vzgajajo in otroci dobijo prvo znanje prav od matere.
O enakosti spolov težko govorimo, kajti razlikujemo se tako biološko kot fizično. Že v prazgodovini je prihajalo do delitve del v družini kot osnovni celici. Tisti, ki je fizično močnejši (moški), je hodil na lov. Pri tem se je moral osredotočiti samo na lov, saj je bilo od tega odvisno preživetje skupnosti. Ženske so skrbele za dom: za otroke, ogenj, pripravljanje hrane. Že takrat so ženske morale razviti sposobnost, da lahko opravljajo več stvari hkrati.
Moški so sodelovali tudi v bojih med skupnostmi ali z vsiljivci, saj so bili fizično močnejši. Takrat je družba prešla v patriarhat, pred tem pa literatura govori o matriarhalni dobi. Delitev se je uveljavila zaradi naravne delitve dela glede na biološke in fizične predispozicije žensk in moških. Tudi možgani so se nam drugače razvili in v stoletjih je pripeljalo do tega, da so ženske sposobnejše za ene vrsta dela, npr. taka, ki zahtevajo večopravilnost, moški pa za druge. Zato je neumno siliti ženske, da opravljajo dela, za katera nimajo predispozicij.
Vprašanje pravne enakosti moških in žensk ob tem ni pod vprašajem, saj zanjo ne sme biti dvoma. Zametki pravne enakosti so se začeli uveljavljali že v preteklosti. Začelo se je s tem, da so ženske smele dedovati in so lahko postale lastnice imetja. Proces je potekal počasi in po naravni poti in danes samo v zelo tradicionalnih družbah ženske nimajo pravne enakosti, npr. v Saudski Arabiji se ženske še vedno borijo za pravico do vožnje avta.
Na vodilnih položajih še vedno prevladujejo moški. Menim, da je to zato, ker moraš biti pri vodenju neusmiljen; moški lažje odmisli »čustveno navlako«, ki jo ima v sebi. Ženskam pa je to težje. Včasih se ženska čustvenost pokaže tudi pri izjavah vodilnih političark, ki na nekatere stvari odreagirajo čustveno, čeprav bi morale hladno in racionalno. Moškim se to dogaja redkeje, čeprav to lahko zasledimo tudi pri nekaterih evropskih politikih. Najbrž je to posledica njihove poženščenosti.
Ideološke smernice, kot so DEI (Diversity, Equity, Inclusion), se lahko pokažejo kot negativne. V neki ameriški letalski družbi so menda začeli zaposlovati samo pilotke, kar pa se je izkazalo kot slaba odločitev. Še vedno obstajajo poklici, ki so bolj primerni za moške, in tisti, ki so bolj primerni za ženske. Merilo za zaposlovanje bi morala biti vedno samo kvaliteta in ne kriteriji, kot so spol, barva kože ali spolna usmerjenost.
O podkastih
Slovenske politične scene praviloma ne spremljam; po navadi postanem jezen, živčen ali pa žalosten, saj se to dogaja v Slovenij. Konec 80. in na začetku 90. let prejšnjega stoletja sem bil zraven. Imel sem neko upanje in zato me žalosti, ker je vse isti »šmorn« in ker se stvari niso kaj dosti izboljšale. Domača scena me čustveno prizadene.
Večinoma spremljam tuje podkaste, do katerih lahko vzpostavim distanco, zato se mi zdijo na nek način zabavni. Pri hrvaških in srbskih podkastih ugotavljam, da je tam več alternative; izgleda, kot da si avtorji upajo več in da je manj avtocenzure. Občutek imam, da naši ustvarjalci podkastov zelo pazijo, da niso prehudi, da niso preveč skrajni, kako bodo izbirali besede in teme … Na Hrvaškem in v Srbiji pa scena izgleda bolj razgibana, meni to pomeni tudi boljša.
Morda pa domačo sceno spremljam premalo, kar pogledam, pa mi da premalo in sem zato razočaran. Če podkasta ne spremljaš redno, ti ga algoritmi prenehajo ponujati in najenostavneje je slediti tistemu, kar se samo pojavi pred tabo.
Pred časom sem spremljal portal z naslovom Geopolitika ali nekaj podobnega. Ko se je začela državljanska vojna v Siriji, je objavljal novice, ki jih drugi slovenski mediji niso. Portal so onemogočili in je prenehal z objavami.
O levici in desnici
Levica se giblje po horizontali, desnica pa po vertikali. Za desnico so pomembni struktura, red, trdnost: tradicija, vera, narod, jezik, kultura. Za levico pa so pomembne univerzalne zadeve: dostopnost izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva … Levica se zavzema za tisto, kar je pomembno za vse, tudi za najnižji sloj prebivalstva. Desnica pa hoče to povezovati v neki strukturi.
Med obema mora obstajati ravnovesje, kajti vertikalni pristop lahko pomeni, da struktura okosteni in postane nefleksibilna. Ko levica prevzame oblast, v resnici postane desnica, ker začne vzdrževati strukturo in s tem preide v svoje nasprotje. V bivši Jugi je bila Zveza komunistov konservativna, ker je hotela status quo, vsi ostali, ki so hoteli spremembe, pa so bili na levi. Taka situacija je absurd in ne more obstajati.
Delitev na levico in na desnico je umetna. Levica in desnica sta družbena konstrukta. Danes imamo desničarje z levičarskimi idejami in obratno. Tudi klasični levičarji, ki se zavzemajo za univerzalne zadeve, hočejo nek red in strukturo. To se mora prelivati. Hierarhija je nekaj normalnega. Strankarska delitev pa je umetna razdelitev ljudstva, ki olajša izvajanje rimskega reka: Deli in vladaj.
Pripravlja: Jože Starič
