Veseli december je tu, juhu … Na Miklavžev večer so na trgu tradicionalno prižgali lučke in velikolaška smučarska ekspedicija se je nekaj dni pred tem že tradicionalno podala v Dolomite. Tokrat v okrnjeni zasedbi; doma je poleg jajc ostal tudi eden (naj)bolj žejnih, a so ga vseeno morali pošteno srati, vsaj tako gre soditi po količini sekret papirja, ki ga je enkrat vmes nabavil glavni intendant.
Sosed Žika je v šel v svojem revoltu proti parkirnem kaosu še en korak dlje in je vzel zakon oziroma čopič v svoje roke ter kar sam narisal črte na parkirišču. Nastala je mojstrovina, ki bi jo lahko postavili ob bok tisti na šolskem igrišču. Niso bili sicer vsi navdušeni nad njegovim izdelkom, v sicer mir(oljub)ni gasi so tenzije pošteno narasle.
Morda bi morali uvesti božično tradicijo iz nekega perujskega mesteca. Vsako leto 25. decembra se tam staro in mlado zbere na praznovanju Takanakuy. V enem izmed tamkajšnjih jezikov naj bi to pomenilo nekaj v slogu »udariti drug drugega«. In prav to tudi počnejo. No, najprej nekaj popijejo, potem zaplešejo in se nato še zravsajo, da bi rešili stare spore. In potem spet pijejo, da ublažijo morebitno fizično bolečino. Ženske, moški, otroci … stare zamere med seboj rešujejo s pestmi. Ta starodavna tradicija je za člane skupnosti način za reševanje sporov in vstop v novo leto s čistim listom. Vse spore, nesporazume in hudo kri pustijo v starem letu, v novo pa gredo s tabula raso.
Morda ne bi bilo slabo, če bi kaj podobnega uvedli tudi v naših koncih. Osemindvajsetega, na tepežni dan, denimo. Sam bi vsekakor imel kandidata ali dva oziroma staro zamero ali dve. Tista dva nepridiprava, ki sta nekega decembrskega jutra vlomila v Pizzerio pri Roku, bi bila denimo pravšnja kandidata.
Ker se pira nista dotaknila, bom tokrat tepež še prepustil drugim, bomo pa na novega leta dan malo po poldnevu vnovič družno skočili v Rašico in s sebe simbolno sprali vse grehe, ki so se nabrali v starem letu, ter očiščeni (in premraženi) vstopili v novo. Tokrat me malce stiska pri srcu. Ne zaradi nizkih temperatur, ampak ker se bojim, na kaj vse bomo naleteli v vodi. Kdo ve, kaj vse se po novem skriva v »globinah« Rašice. Piranhe in podobne kreature niso izključene, ne potem, ko so se na bližnji Kukmaki neko jamo odločili zasuti z odvečnim gradbenim materialom z gradbišča novega zapora v Dobrunjah. V neki normalni državi bi vsi tisti, ki so prišli na to briljantno idejo in pomagali pri njeni izvedbi, lahko od znotraj dodobra spoznali eno izmed zaporniških celic.
Iztekajoče se leto 2025 je bila še ena zelo posebna in hkrati povsem običajna etapa na dolgi dirki, imenovani življenje. Za nekatere je bilo 2025 zadnje na tem svetu, med drugim so se za vedno poslovili Papež Frančišek, Giorgio Armani, Robert Redford, Gene Hackman, Hulk Hogan, Diane Keaton, Claudia Cardinale, Halid Bešlić, Dražen Dalipagić, Gabi Novak … In Janez Brodnik, širnemu svetu znan kot Jožlov Janez. Prijatelj, ki je bil videti, kot da bi ušel iz novele Roberta Louisa Stevensona. Dr. Jekyll in gospod Hyde. Nenavadni primer doktorja Janeza in gospoda Jožlova. Včasih si namreč moral besede s kleščami vleči iz njega, že nekaj ur kasneje, ko je zvrnil kakšnega (pre)več, pa je bilo vse njegovo. Brez dlake na jeziku. Do vseh in vsakogar. Povedal ti je vse, kar ti gre, po navadi pa še precej, precej več. Znal ti je kravžljati živce, znal te je pripeljati v rdeče in znal te je nasmejati do solz. Pogosto v istem dnevu ali celo v isti uri.
Bil je neusahljiv vir anekdot, ki smo jih v tistem vročem sredinem popoldnevu, ko smo ga pospremili na zadnjo pot, znova potegnili na površje. Ena boljših je bila tista, kako je nekoč sredi noči pri Mramorju, ko ga je s traktorjem odneslo iz ovinka na njivo, iz jamic vrgel dve rešti krompirja. Ob dveh zjutraj. Zakaj? Zakaj pa ne. Če je bil pač ravno tam. Ali pa tisti že dodobra zmečkani in zamazani list papirja, ki ga je tako rad povlekel na plano. Zapisnik pravzaprav, ko so ga pred Kropcem na traktorju ustavili policaji in je zavrnil pihanje. Oziroma, kot so zapisali gospodje miličniki v tistem zapisniku "Gospod je zavrnil pihanje, ker ga f*kamo."
Večina bi tisti zapisnik nemudoma skrila na dno predala ali ga zažgala, sam je bil nanj neizmerno ponosen. Kot odličnjak na spričevalo. V svetu, ki se na vse pretege trudi, da nas ukalupi in popredalčka, je on bil in ostal originalen. Ni zahteval odpustkov in niso mu bili dani. Dežurni dušebrižniki bi mu prilepili oznako dvorni norček, drugi legenda. Zame je bil vsekakor to zadnje. Legenda in prijatelj. Ko si v iskanju usluge potrkal na njegova vrata, so se ta vrata vedno odprla. Brez oklevanja in brez postavljanja pogojev. In pogosto s(m)o trkali na njegova vrata. Med tistimi, ki so najbolj pogosto, so bili tudi takšni, ki so se sicer najbolj zgražali nad njegovimi podvigi za šankom. A to, ta hinavščina, gre njim na vest. Meni se prikrade nasmeh na obraz, ko denimo pomislim, kaj bi dejal že omenjenim mojstrom, ki so se odločili na tovrsten način zasuti tisto jamo pri Kukmaki.
