Dolgo vroče poletje je za nami. Bilo je vroče tako in drugače. Soseda Žiko so obiskali gospodje miličniki. In to zaradi zapisa na Facebooku. Niso bili ravno navdušeni nad njegovo resda precej ekstremno idejo, kako rešiti perečo romsko problematiko.
Po aferi odrezana roka smo dobili še limonado zatečena roka. Vsi, ki želite pomagati, pošljite TADEJC5 na 1919 ali pa mu ob snidenju namenite toplo besedo ter stisnite tisto drugo, neotečeno roko rekoč, da bo še vse OK. Do smrti bo sicer ležal v domači hiši.
Nekdo je prišel na briljantno idejo, da poseka tiste tri lipe pred Lesno. Oziroma, kot bi rekel moj prijatelj, "tri lipe, ki so bile estetski čudež, saj so lepo zapirale pogled z glavne ceste na drugo najgršo stavbo v Velikih Laščah, daleč prvo mesto po vseh kriterijih namreč zaseda sosednja ZTC." A po motorki zvoniti je prepozno. Lipa odzelenela je, dobili pa smo še dve dodatni parkirni mesti. Asfalta ni nikoli preveč.
Kdo je zmagovalec turneje štirih veselic, ne vem. Viktor je šel po 20 letih na morje, vrtovcem pa so po nekaj letih zaprli oziroma priprli vrata. Bojda zaradi preveč objestnega obnašanja in razbijanja inventarja. Za vse nas, ki se spomnimo časov Pesjaka, ki je stal na približno istem mestu, to zveni kot šala. Župnišče ni zaprlo vrat, a je v njem prišlo do rošade. Župnik Andrej se je poslovil, prišel je župnik Luka.
Pestro je bilo poleti tudi na športnem področju. Velikolaški futsalerji z gospodom županom v golu so na medobčinskem pokalnem tekmovanju v konkurenci precej mlajših (in lažjih) tekmecev osvojili odlično četrto mesto. Na turnirju je sodelovalo vsega pet ekip, Laščani pa so gladko izgubili vse, kar se je izgubiti dalo, a pustimo malenkosti.
Na Cereji je bilo na začetku septembra občinsko prvenstvo v tenisu. V odsotnosti (samooklicanega) prvega favorita, ki je v času turnirja na turški obali namakal noge in predvsem grlo, je prvak postal David. Dan potem je letošnjo superiornost v navezi z Nejcem potrdil še v dvojicah. Odkar je izvedel, da je srednješolska simpatija znova samska, je David nivo tenisa dvignil na neko povsem novo raven. Toliko o tisti Tavčarjevi, da nam je ljubezen vsem v pogubo.
Pestro poletje je za nami tudi na najvišji ravni športa. Kako daleč so Dončić in druščina prilezli na evropskem prvenstvu v košarki v trenutku, ko so nastajale tele vrstice, še ni bilo jasno. So me pa navdušile odbojkarice. Ne samo z uvrstitvijo v osmino finala na svetovnem prvenstvu, ampak tudi ali predvsem s tem, da se niso želele rokovati z izraelskimi kolegicami. Zakaj, najbrž ni potrebno pisati. V nekem trenutku, in ta trenutek je že zdavnaj mimo, je enostavno dovolj, preveč in moraš izbrati stran. Odbojkarice so jo. Pri tem so figurativno rečeno pokazala jajca. Če jih že številni politiki in organizacije niso. Glavo obračati v tla ali v stran ni več opcija; ravnodušnost je v genocidu nesprejemljiva. Preveč nedolžnih je umrlo, med njimi navsezadnje tudi številni športniki.
Seveda so se nemudoma znašle na udaru. Kritiki njihovega dejanja so se zatekali predvsem k tisti dodobra zlajnani, da ne gre mešati politike in športa. Da politiki ni mesta v športu. Ob kakšni drugi priložnosti vam bodo taisti dejali, da so športniki najboljši ambasadorji neke države. Pa bodi pameten.
Tudi Dončić je pred tekmo z Izraelom preskočil predvajanje himen. Pravi, da ni šlo za neko obliko podpore Palestincem in/ali protesta proti Izraelu, ampak ga je po domače povedano ravno v tistem trenutku prijelo srat. Shit happens.
Ko smo že pri slovenskih nacionalnih športnih junakih in s*anju, Martin Strel, ki je pred meseci bogsigavedi zakaj prilezel iz naftalina, je enkrat vmes s še enim podobno bizarnim likom posnel peturni (!) podkast. Peturno Martinovanje, v času katerega smo lahko med drugim izvedeli, da je kot prvi preizkusil bazen v vili njegovega dobrega prijatelja Seana Conneryja in da je nedolžnost izgubil že pri desetih letih. Strel, ne Connery. S sošolko, ki pa je bila precej starejša, saj je do takrat še osemkrat ali desetkrat ponavljala razred. Takrat so redki prišli do osmega razreda, že peti je bil kar lep dosežek. Strel bo sicer v kratkem obiskal Putina in se z njim tako kot s papežem srečal ter pomenil na štiri oči.
Pravijo, da papir prenese vse. Kaj potem reči za podkaste?
