Za nami so pestri tedni; društva so silovito zakorakala v predpoletni čas. Vsak si želi izboriti svoj košček pod soncem. Konjerejci, planinci, košarkarji, kolesarji, zabijalci žebljev in seveda gasilci …
O konjerejcih in njihovem prazniku tokrat raje ne bom, saj so me razjezili s tistim malim pirom. Če je bilo že pivo majhno, bi pa še tekmovali na ponijih. Planinci pa so po drugi strani držali lansko obljubo. Rib tokrat namreč ni zmanjkalo, nasprotno – celo ostale so. Bile so ravno prav osoljene, a po drugi strani malce preveč zasoljene (cene). Zagotovo pa ribe niso krive, da se je proti večeru nekaterim malce skisalo.
Nek na pol upokojeni trgovski (po)potnik se je denimo proti večeru odločil pokazati še svoje plesne veščine. Vse skupaj je spominjalo na indijanski ples, s katerim skušaš priklicati dež, pri tem pa jo je kratko potegnila njegova soplesalka, ki se je dvakrat, povsem nedolžna, znašla na tleh. Na srečo je hitro ugotovil, da je bolje, da se vrne za šank, kjer se vendarle počuti bolj domače kot na plesišču. Je pa vseeno uspel priklicati dež.
Teden dni kasneje so vse (športne) poti vodile na Karlovico. Košarkarski dan je uspel kljub pripeki in dislociranemu jurčku. O tem, kdo so bili najboljši, si boste lahko prebrali na drugem mestu. Tukaj le toliko, da so za ogrevanje pred finalom izvedli še tekmovanje v metu trojk. Slavil je veliki up občinske košarke, ki je v finalu premagal nekdanjega (samooklicanega) velikega upa velikolaške košarke Bojana. Veliko simpatij je s svojim nastopom pobral tudi Primož, ki ga sicer skoraj nihče ne kliče Primož.
Tako kot Earvina Johnsona nihče ne kliče Earvin, ampak Magic, tudi Primoža nihče ne kliče Primož, ampak Mačo. Mačo je pokazal, da je forma morda minljiva, klasa pa večna. V prvem krogu je namreč izločil enega glavnih favoritov, fanta mirne in natančne roke s Hrastinjakov. Res je sicer, da omenjeni ostrostrelec, ki trojke po navadi zadeva v serijah, tokrat ni zadel niti enega od desetih metov, Mačo pa enega samega, a pustimo malenkosti. Je bil pa ta toliko lepši. Na »ck« oziroma brez kosti.
Mačo je sicer avtor enega bolj legendarnih košev v zgodovini velikolaške košarke. Bilo je pred leti v laški telovadnici v eni izmed nižjih lig pod okriljem KZS. In bilo je tik pred še enim visokim porazom. Domači trener Slavko Duščak je zrevoltiran v nekem trenutku zamenjal celotno peterko in v igro poslal igralce, ki so sicer največkrat greli klop. Indijance, bi dejali tisti bolj zlobnih jezikov. Kakšne organizirane košarke v tistem trenutku seveda ni bilo. Sledila je neka laška različica »run and gun« košarke, kjer potez za v rubriko Shaqtin’ a Fool ni manjkalo.
Za eno (naj)boljših potez je, kot že rečeno, poskrbel Mačo. Žogo je prejel s hrbtom obrnjen proti košu. Sledil je pogled na levo, pogled na desno in ker ni bilo boljše rešitve, jo je na slepo, prek glave, vrgel proti košu. In zadel. Sicer pogosto apatične tribune so skočile na noge, trener Slavko pa se je v nejeveri le prijel za glavo. Tudi on, ki je v košarki videl vse, česa takšnega vendarle še ni.
Koš, ki smo mu nemudoma prilepili oznako legendaren in o katerem smo kasneje še velikokrat debatirali. Kot denimo o tistem Duškovem v izdihljajih prve velikolaške all-star tekme. Beli proti Plavim, enkrat na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, junak večera pa že omenjeni Duško, ki je sicer večji pečat pustil na nogometnih igriščih. V tistem večeru je sezul cokle, obul športne copate in mrtvo hladno zadel odločilno trojko. Od tiste votle table z rahlo povešenim obročem. Z zadnjim zvokom sirene (beri Pincotove piščalke) za zmago Belih. A to je zgodba za kdaj drugič.
Šolsko igrišče je bilo nekoč ob poletnih večerih središče družabnega življenja. Ni si bilo lahko izboriti svojega prostora na asfaltu. Mulci smo morali potrpežljivo čakati na svojo priložnost. Pogosto vse do takrat, dokler se »ta stari« niso preselili na tretji polčas pred Pesjak. Smo pa ob čakanju lahko vpijali poteze prekaljenih veteranov, denimo danes dolgoletnega predsednika društva športnih novinarjev, ki je s svojimi potezami pil kri tekmecem in v še večji meri soigralcem.
Danes gneče na igrišču ob večerih ni več. Tudi Pesjaka že dolgo ni, vsaj ne takšnega, kakršnega smo poznali. Kot tudi ne all-star tekem med Belimi in Plavimi. Škoda. Fino je bilo.
