Za začetek se moram posuti s pepelom – nisem verjel, da bo Pizziada Lasis tako zelo uspela. Pravzaprav sem močno dvomil, a zdaj ne bom pretiraval, če zapišem, da je Pizziada nemudoma postala uspešnica. Kapo dol organizatorjem – pokazali so, da je vendarle mogoče tudi v naših koncih množico ljudi privabiti na prireditev, ki ni gasilska veselica. Da je vendarle mogoče tudi brez raztegovanja harmonikarskega meha. Plestenjak. Zame je bil to eden redkih dni, ko sem Trubarjevo domačijo oziroma tamkajšnjo krčmo obšel v velikem loku.
Po dobri stari slovenski navadi je sicer po koncu med organizatorji prišlo do manjših nesoglasij glede tega, kdo je (naj)bolj zaslužen. A bojna sekira je bila hitro zakopana in najbrž kmalu že sledi prvi sestanek za naslednjo Pizziado prihodnje leto.
Jedače in pijače tisto soboto ni manjkalo. Nihče se ni zastrupil – vsaj ne s picami. Enemu ali dvema starejšima občanoma je sicer ponagajalo ravnotežje, a niso bile krive pice. Toda, naj kamen (oziroma pločevinko piva) vrže tisti, ki je brez greha.
Zdaj je pred nami občinski praznik in z njim med drugim pohod po kulturni poti. Pohod po kulturni poti, ki je v preteklosti pogosto utegnil imeti precej nekulturen zaključek, vsaj kar se naše družbe tiče. Pred najpomembnejšim tednom v naši občini imam vnovič predvsem dve bojazni: da bo na Rašici zmanjkalo rib in da na slavnostni akademiji ne bo umanjkal županov govor. Rib bojda še nikoli niso naročili več, kar se pa županovega govora tiče … Blagor gluhim.
Na občini v teh dneh sicer ni še nič kaj praznično; dela se s polno paro. Tovrstno garanje seveda terja svoj davek, pa je eden izmed občinskih svetnikov med zadnjo sejo sem in tja na kratko zadremal. Tisti bolj zlobni jeziki sicer pravijo, da ni bila kriva preobilica dela, ampak preobilica nečesa drugega. A kot že rečeno – naj prvi kamen (oziroma piksno) vrže tisti, ki je brez greha. Navsezadnje je pokojna Maria Pozsonec vrsto let dremala v parlamentu.
Morda ne bi bilo slabo, če bi zadremali kar vsi poslanci. Vsilili so nam še en referendum in v zrak je odletelo novih 6,7 milijona evrov. Sam se ga nisem udeležil. Pojma nisem imel, za kaj gre; da bi se tisto nedeljo podrobneje poglabljal v tematiko, se mi pa ni ljubilo. Raje sem v miru celil rane, ki jih je za seboj pustil pohod ob žici. Vseeno pa sem za tem ali onim šankom nehote naletel na debato o referendumu. Glede na sogovornike je bila za vse kriva neka požrešna Svetlana. Kot že rečeno – pojma nimam, za kaj je šlo. Vem pa, da je Joseph Goebbels, Hitlerjev minister za propagando, že nekoč davno ugotovil, da dovolj pogosto ponovljena laž postane resnica.
Pri tovrstnih debatah mi sicer pogosto pridejo na misel besede velikana jugoslovanske kinematografije Pavleta "Paje" Vuisića: »Včasih po pogovoru z nekaterimi ljudmi človek začuti potrebo, da prijateljsko poboža kamen, se nasmehne drevesu in s spoštovanjem sname klobuk pred oslom.« Zdi se mi, da smo dokončno izgubili kompas in da številni komaj čakajo, da skočijo na vlak, ki ga vozi tisti oranžni samovšečnež iz Bele hiše. Vlak, ki ga na koncu čaka podobna usoda kot tistega v filmski klasiki Pobegli vlak (Runaway Train, 1985). Za tiste, ki filma niste videli – vlak na koncu iztiri oziroma odpelje nekam v tri krasne.
Ko nastajajo te vrstice, je v naši vasi nenavadno mirno. Sosed, dežurna ropotulja, je v bolnišnici. Nekaj mu je odletelo v glavo. Še dobro, da je bolj trda. Glava, ne bolnišnica. Nekajkrat so mu slikali glavo. Me zanima, kaj so našli. Če sploh kaj. Šalo na stran – kljub obupni bolniški hrani se bo zlizal brez večjih posledic. Nek drug, malo bolj oddaljeni, a meni prav tako ljubi sosed pa se bo žal težje. Pravijo, da upanje umira zadnje, a ne kaže dobro. Drži se, Janez …
Zdaj sekajo že nevarno blizu našega gozda, sem in tja pa tudi že v njem. Zadnjič sem naletel na čudovit citat o življenju. Mislim, da je bil avtor pokojni Balašević: »Življenje? To ti je tisto na nagrobniku, kjer piše letnica rojstva in letnica smrti. Eh, tista črtica vmes – to je življenje.«
