Pomlad je bolj ali manj mimo. Občasno je bilo vroče. Vroče tako in drugače. Za neko neznano junakinjo celo tako zelo, da je v bližini turjaškega mostu odvrgla nedrček, ki je na to več dni bingljal z drevesa ob cesti.
Konec marca se je spet množično romalo v Planico. Rojeni letalec Timi Zajc je grdo padel. Ni bil edini; grdo je padel tudi eden izmed občinskih oštirjev. Ne, ni bil predskakalec; iz »smučine« ga je vrglo že precej po koncu uradnega dela tekmovanja. Vzgonski veter je bil tudi ob vznožju velikanke kot vse kaže premočan, sploh za vse tiste na malce bolj majavih nogah. Vsekakor mu želimo čim hitrejše okrevanje – tudi ali predvsem zavoljo psihičnega stanja njegovih domačih.
Drugi so izlet v dolino pod Poncami izkoristili za lobiranje in agitiranje. Po bolečem porazu na zadnjih občinskih volitvah, ki ga sicer sam trmasto predstavlja kot absolutno zmago, se je znani trgovski (po)potnik po nasvet zatekel kar k Stricu iz ozadja. Old boys so v VIP šotoru ob, kakopak, zastonj hrani in pijači staknili glave; kaj so iztuhtali, še ni znano. Naš sokrajan v slogu prekaljenih politikov izjav ni dajal in je celo vehementno zanikal sestanek s sivo eminenco slovenske politike. Ko je na površje priplavala fotografija omenjenega srečanja, na kateri pozira s prsti v marmeladi oziroma v objemu Milana Kučana, pa se je zatekel k svoji standardni »Pustimo zdaj to.«
Medtem ko vi zategujete pas, ga tisti pri koritu odtegujejo. Novopečeni občinski svetnik se denimo naokoli prevaža z novim vozilom. Pravi, da gre zgolj za naključje, da nakup novega avtomobila sovpada z začetkom mandata in pritokom sejnin na bančni račun.
Kviz Mladi in kmetijstvo je uspel – vsaj če gre soditi po količini prodane hrane in predvsem pijače. Igrali so Firbci, a tudi firbcev ni manjkalo. Vaš inšpektor, ki seveda sodi med druge, se je lepo napil in se čudovito zlil z okolico. Na Svetem Gregorju so neko nedeljo blagoslovili traktorje, v Velikih Laščah pa je bilo neko drugo nedeljo prvo obhajilo. Za prvi maj so pred Roziko kuhali golaž. Vladimir Putin je vmes še petič prisegel kot predsednik Rusije. Malo jih je, ki se lahko pohvalijo s tako dolgotrajnim mandatom. Švedski kralj Karl Gustav, njegov sosed norveški kralj Harald V, beloruski samodržec Aleksander Lukašenko in še nekaj azijskih ter afriških bolj ali manj (ne)demokratičnih voditeljev. Ter seveda Rudi s Poznikovega, ki je že nekoč davno postal inventar velikolaškega občinskega sveta. V življenju so neizbežne le tri stvari: smrt, davki in Rudi v občinskem svetu. Enkrat v koaliciji, drugič v opoziciji, običajno pa kar oboje hkrati. Kdor zna, zna.
Pred vrati je občinski praznik in z njim pohod po velikolaški kulturni poti. Ter z njim vse prej kot kulturni zaključek na Rašici. Pred najpomembnejšim tednom v naši občini imam dve bojazni: da bo na Rašici zmanjkalo rib in da na slavnostni akademiji ne bo umanjkal županov govor.
Pomlad je bolj ali manj mimo in poletje je pred vrati. V naslednjih dveh, treh mesecih praktično ne bo minil vikend brez gasilske veselice in praktično ne bo minil vikend brez množičnih selitev na Krk ter v Istro. Lašče pa bodo (p)ostale mesto duhov. »Lipe cvatu, sve je isto k'o i lani,« kot prepevajo Bijelo dugme.
P. S.: Kavsi me vseskozi ujeda, kdaj ga bom omenil. Evo, Kavsi, omenil sem te.
